Brad Pitt kot idejni vodja, producent in glavni igralec v vlogi dirkaškega nomada Sonnyja Hayesa, vzpenjajoči se režiser Joseph Kosinski (Top Gun Maverick) in Apple s finančnim zaledjem so skuhali presenetljivo okusno in eksplozivno poletno megauspešnico. Film F1 je izvrstno razvedrilo za vse, ne glede na to, koliko na skali od 0 do 10 jih zanima Formula 1. Ljubiteljem tega športa pa določena »umetniška« svoboda filmarjev tudi ne bo v ničemer pokvarila užitkov.
Zgodba bi se pravzaprav lahko nanašala na kateri koli dirkaški šport ali celo kaj tretjega, v ospredju so drugi elementi – obujanje kariere in iskanje sebe po zamujenih desetletjih, obupano reševanje neuspešnega moštva, dokazovanje vsem moškim, da ženska lahko uspe kot tehnična direktorica, profiliranje nadobudnega novinca –, toda F1 nudi dovolj intrig, mašinerije v ozadju, blišča, glamurja in globalne prepoznavnosti (ki jo želijo še povečati), da smo pristali pri tem. Nič narobe, tudi ne, da so jo vzeli zelo ohlapno in priredili po filmsko, od pravil do samega dirkanja, četudi so nepričakovano verno povzeli gumarsko taktiziranje, presenetljivo pomemben del zgodbe. To pač ni film, ki bi želel prikazati pravo F1, niti v toliko, kot jo Netflixova serija Drive to Survive (pa že ta marsikaj interpretira povsem po svoje oz. po domače povedano dramatizira), temveč jo le uporabi kot sredstvo. Med drugim za to, da lahko prikaže res hude posnetke iz bolidov, kakršnih ne boste videli nikjer drugje. Škoda, da v Sloveniji nimamo IMAX-a, ampak tudi v običajnem kinu že dolgo ni bilo tako izvirne akcijske »kamere.«
Zgodba je nedvomno povsem za lase privlečena. Nobene možnosti ni, da bi v formuli ena katera koli ekipa, še tako obupana, kot dirkača rekrutirala 55-letnega nekdanjega vročega talenta, v zadnjih desetletjih pa »plačanca« za posamezne dirke, ki živi v kombiju-avtodomu, igra poker in upa, da bo še kdaj doživel tisti posebni občutek, ko se mu na stezi dojemanje časa upočasni in z avtom dobesedno leti. Pitt sicer tega kavboja upodobi tako, da mu gledalec res verjame. Prav tako ni mogoče dirkati, kot se tega že od začetka loti Hayes in kot na zadnjih dirkah, po njegovi vrnitvi s prisilnega počitka zaradi nesreče, počneta z moštvenim kolegom Joshuo Pearcem (Damson Idris). Lahko bi še razpredal o zgodbi, a ni potrebno, ljubitelji F1 bodo opazili cel kup nedoslednosti, pretiravanja in nemogočega, kar pa v kontekstu filma sploh ne moti. Rad bi le izpostavil odlično igro še treh. V prvi vrsti Kerry Condon z izvrstnim irskim naglasom kot omenjene inženirke, Javierja Bardema kot Rubena Cervantesa, lastnika moštva APX GP (izg. Apex, tudi zelo domiselno), in Tobiasa Menziesa kot Petra Banninga, ki s pozicije člana »uprave« deluje predvsem v zakulisju, v predsobah in na parkiriščih. Poleg sapo jemajočih kadrov filmu štejem v dobro to, da zgodba lepo teče, nikoli ne postane »kar nekaj« ali že čisto pretirana (drži se v okvirih svoje prismuknjenosti) in tudi ne dolgočasna ali razvlečena. Ne manjka domiselnih dovtipov in tudi s kakšnim presenečenjem postreže.
Svoje doda glasba. Album (Soundtrack) F1 je soliden, a ko vidiš, kje so nekatere najboljše komade uporabili v filmu, se ti posveti, kako primerni so za te prizore in kako se tudi njihovo besedilo sklada s filmom. Še posebej Bad As I Used To Be Chrisa Stapletona med prvimi krogi Sonnyja Hayesa z dirkalnikom APX GP in Messy pevke Rosé v lasvegaškem prizoru, ki ga ne bom opisoval zaradi morebitnih kvarnikov. Tudi glasbena oprema Hansa Zimmerja odlično sede k temu, kar gledamo na platnu, ustvarja vzdušje, pričakovanje, napetost.
To je eden tistih filmov, ki se jih splača pogledati v kinu, vsekakor pa ga bom doma takoj še enkrat, ko bo na voljo v pretočni obliki. Odkar imamo doma fantastične in velike televizorje, obdane še s spodobnimi zvočniki, in filme gledamo v sliki 4K (po možnosti Dolby Vision ali HDR10+), je za marsikaterega s poudarkom predvsem na slikovni in zvočni izkušnji pretežno vseeno, če si ga ogledamo doma. Tak primer z dirkaško vsebino je Gran Turismo, kjer nisem imel občutka, da karkoli zamujam, ker ne sedim v kinodvorani. Za F1 sem bil vesel, da sem, ker so zadevo res posneli na doslej še nevidenem nivoju.
V zadnjih letih smo bili deležni kar spodobne bere filmov z dirkaško tematiko, med njimi sta ogleda nedvomno vredna Ford proti Ferrariju in Ferrari, Gran Turismo je tako tako, tistega o Lamborghiniju nisem videl, a je menda najslabši od vseh omenjenih. Fino pa je, da je vsak povsem drugačen. Še malo bolj nazaj moramo za res odlično in razburljivo Dirko Življenja (Rush), toda kot razvedrilo, najbolj spektakularen prenos hitrosti, adrenalina in nevarnosti ter tudi vsaj malo odstiranja neizprosnega, a hkrati z bliščem in slavo (ki ti hitro stopi v glavo) prežetega sveta vrhunskega motošporta, daleč najbolje funkcionira F1.
Kaj: Film F1
Kje: Za zdaj v kinu, verjetno kmalu na Apple TV+
Ocena 4,5: Popolno poletno dveinpolurno razvedrilo, niti sekundo dolgočasno, z neverjetno posnetimi in zmontiranimi prizori ter glasbo, ki fantastično sede zraven. Koga briga za lase privlečena zgodba.
Priporočilo: Nič takega ni v filmu, da ne bi mogli vzeti s seboj najstniških otrok.
Fotografije: Apple
Brez komentarjev