Mnogi uživajo, drugi se zgražajo, a nesporno je, da bi lahko EBU ogled največjega evropskega glasbenega (zares ali v navednicah) šova povzdignil na višjo raven. S sliko 4K (HDR) ali vsaj bistveno boljšo v polni visoki razločljivosti in zvokom v katerem od naprednih formatov.
V zadnjem letu opažam, da produkcija določenih dogodkov ali distribucija signala s kraja dogajanja do naših ekranov, mogoče kar oboje, ni na dovolj visokem nivoju. Razlog je pravzaprav ironičen. Lani poleti sem si, po šestih ali sedmih letih, kolikor je menda standardno obdobje, kupil nov televizor. Višjega razreda, kot je bil prejšnji, in tudi večjega, s 165- namesto s 139-centimetrsko diagonalo. Za vsebine z dobrim virom signala, še posebej v formatu Dolby Vision, je zares fenomenalen. Težko rečem, da bi želel boljše slike, čeprav vem, da jo peščica še naprednejših televizorjev omogoča. S pretočnikov, Youtuba, občasno tudi linearne televizije (ter ploščkov UHD blu-ray, na katere pa sem že malo pozabil) in seveda v igrah tako s konzole kot s PC-ja je blizu idealni. Tako svetlega prostora nimam in pretežno jo uporabljam zvečer, tako da je svetilnosti OLED-a več kot dovolj. Toda pri nekaterih vsebinah je toliko slabša, z opazno večjim stiskanjem, dodatnim šumom, ne najboljšo jasnostjo (kot bi bila nižje razločljivosti), povprečnimi kontrasti in barvami, da se kar malo čudim, kako to. Izvrsten in velik zaslon, pri čemer nočem imeti vključenih različnih »izboljševanj« slike, ki jih promovirajo proizvajalci in ki običajno vse skupaj prej izumetničijo kot popravijo, razkrije vse slabosti tega, kar pride do televizorja.
Še posebej pri dogodkih v živo, večinoma športnih, a tudi glasbenih in drugih kulturnih me kakovost prikaza pogosto zmoti. Ne vem, ali izdajatelji programov ne spravijo signala z ustrezno kakovostjo do operaterja, ali slednji preveč varčuje s pasovno širino in dodatno stiska že tako kompresirano sliko, morda je posredi celo oboje. Mislim, da ne bom ocenil dosti narobe, če bom zapisal, da kakovost že nekaj let v najboljšem primeru stagnira. Vem, da se da bolje, ker to dokazujejo določene vsebine celo na istih kanalih, pa tudi nekatere na drugih. In še kakšen občasen prenos 4K (formula 1, tenis, nogomet) ujamem med temi, ki bi morale ponujati dober HD, a ga v resnici ne.
Že lanski »Eurosong« so menda Italijani celo pripravili v 4K, za katerega pa se je nato izkazalo, da je bil zgolj »popravljen« HD, torej je šlo za klasično zviševanje razločljivosti (angl. Upscalling), ne za dejansko snemanje v UHD. Tudi veliko odjemalcev (televizijskih hiš) menda ni bilo. Letos ni bilo slišati, da bi Britanci karkoli počeli okrog 4K. Morda bodo prihodnje leto Švedi, vendar je to težko pričakovati, če ni bilo v interesu BBC-ju, ki je bil vedno na čelu tehnološkega napredka. Težava, poleg bistveno višjih stroškov, ki jih že tako ne ravno v denarju kopajoče se javne radiotelevizije, združene v EBU, težko upravičijo, je tudi v tem, da gre za izdajatelje na klasičnih platformah. Tudi po zraku in v kablu (ali IP-ju) se sicer da zagotoviti kakšen testni kanal za prenos v 4K, vendar s precej dela in dodatnimi stroški ter prilagoditvami, da sploh funkcionira celotna transportna veriga, in s precejšnjim tveganjem, da ga bo večina gledalcev prezrla in se oklepala tistega na programskem mestu številka ena. Po internetni poti bi bilo vse skupaj veliko lažje, vendar te televizijske hiše iz najbrž dokaj jasnih razlogov nočejo ubrati. Tako je mogoče na Youtubu kot edino z Evrovizijo povezano vsebino v 4K najti zgolj vnaprej pripravljen kolaž izsekov vseh nastopajočih pesmi. Medtem Apple na svojem pretočniku začenja s ponujanjem koncertov največjih glasbenih zvezd s sliko 4K HDR (Dolby Vision) in prostorskim zvokom Dolby Atmos.
Zakaj sploh 4K?
Povsem sprejmem argument, da gre za nečimrnost. Res se da zlahka preživeti in biti zadovoljen tudi s tako sliko, kot jo imamo. Vseeno pa nisem navdušen nad dejstvom, da ni nikakršnega napredka že precej let in da niti ni videti kakšne volje v polnosti izkoristi res dobro tehnološko opremljenost domov. Ko so l. 2008 prvič prenašali olimpijske igre v visoki razločljivosti ali celo leto prej Evrovizijo, res še ni vsakdo imel ustreznega televizorja. Zdaj pa so le še redki, ki nimajo takega z razločljivostjo 4K. Anketa na Twitterju je tudi pokazala, da bi si večina od teh, ki so kliknili nanjo, najraje ogledala Evrovizijo v načinu 4K HDR.
Zavedam se, da je prenos česar koli v 4K izjemno zahteven in drag projekt, pri katerem mora biti prilagojen čisto vsak korak v celotni verigi. Zato ne pravim, da je nujno vse snemati v tej tehniki. Toda Evrovizija oz. Eurosong ni nek naključni, temveč paradni dogodek zveze javnih radiotelevizij (EBU), ki že s svojo scenografijo in še čim že leta zagotavlja spektakel tudi za tiste, ki se sicer mrščijo ob samih pesmih. Toda nimam občutka, da bi se v EBU dosti ukvarjali s tem, da bi ta spektakel tudi v kar najboljši možni kakovosti prinesli v domove širom po Evropi oz. kar svetu. Kaj bi bilo drugega primernejšega za promocijo napredne slike in zvoka in za izkoriščanje vedno boljših zaslonov ter zvočnikov, ki jih premoremo gledalci? Ob zdaj že dokaj skromni gledalski izkušnji je povsem razumljivo, da linearni televiziji gledanost pada, pretočnikom z bistveno boljšo pa raste.
Foto: EBU
Nimamo vsi 4K televizorja, daleč od tega 🙂 Trenutno niti ne razmišljam o njem. Full HD-jevec mi še dela, tako bo še par let verjetno 🙂
Več kot 90 odstotkov zagotovo.
Super bi bilo že če bi iptv ponudniki kodirali obstoječi signal v malce večjem bitrate, ne pa da ob bogati in hitro se spreminjajoči scenografiji slika razpade na kvadratke….
Kot pravim, ne vem, kje točno je glavnina krivde za to. Lahko, da operaterji že dobijo signal z nizkim bitnim tokom, in ko gre čez še njihovo stiskanje, je vse skupaj porazno.