EON se je preselil še na TV

Operatersko vztrajanje na stališču, da so aplikacije za mobilno televizijo »drugi ekran« se počasi mehča in tako te storitve prihajajo tudi na velike zaslone v dnevni sobi. Pri Telemachu je EON za Televizorje Philips, Sony (oboji Android), LG, Samsung in Tesla še posebej dobrodošel, saj dobršen del naročnikov tega operaterja uporablja kartico Conax za dekodiranje signala DVB-C in je bil tako doslej prikrajšan za ogled nazaj. Nekateri nič več, a žal ne vsi.

Operaterska logika je jasna. Na televizor želijo pripeljati signal s svojo opremo, po navadi zunanjim sprejemnikom (STB), ne po internetu. Prek tega bi pošiljali sliko le na telefone, tablice in računalnike. Če jih gledalci potem nekako spojijo s TV-jem, denimo s pomočjo protokola chromecast ali fizično s kablom, naj bo. Ampak še posebej pri kabelskih operaterjih in med njimi je Telemach dominanten, STB ni nujno potrebna naprava. Televizorji podpirajo standard DVB-C, zato se je mogoče izogniti dodatni škatli, daljincu in kablom. Je pa s tem gledalec vsaj na televizorju ostal brez kasnejšega ogleda zamujenih oddaj in filmov ter dodatnih vsebin, do tega je lahko prišel samo na »drugem ekranu«. V Telemachu so sicer že ob lanski splovitvi EON-a potiho napovedovali njegov prenos na pametne televizorje, ki se je zdaj dejansko zgodil. Ampak na žalost samo za naročnike paketov Gold Trojka Extra in Gold Trojka Premium. Čemu tako razlikovanje med plačniki računov in omejevanje, ne razumem.

Sama vsebina aplikacije je bolj ali manj identična, kot jo poznamo s tablic in telefonov. Programi glede na naročeno programsko shemo, ogled za en teden nazaj, filmi in serije iz različnih virov (AXN, HBO, Pickbox), znova v odvisnosti od naročnine oz. paketa. Najbolj zanimiv bo kajpak ogled zamujenih vsebin, kajti za gledanje sproti je slika na standardnih kanalih lepša, ima višji podatkovni tok. Filmi in serije pa so tudi pretežno v standardni ločljivosti, ne v HD, zato ta del vsebine prav tako ni posebej atraktiven za lastnike večjih in boljših TV-jev. Pa nasploh, zakaj še vedno moramo trpeti SD v letu 2018?

Uporabniški vmesnik je pri ogledu nazaj logičen, ne pa najbolj priročen. Gledalec se pomika po dveh oseh. Vedno najprej po navpičnici nekaj izbere in gre naprej vodoravno. Torej: Želeni nabor programov – naprej – izbrani program – naprej – dan – naprej – oddaja – potrdi. Med ogledom pa so na voljo tipke za pavzo, skok naprej in nazaj, ki ju je najbolje pustiti pri miru, saj odpeljeta na prejšnjo ali naslednjo oddajo (oz. aktualni čas, če z zamikom gledaš oddajajo, ki je trenutno na sporedu), in časovnica, kjer se je mogoče pomikati naprej ali nazaj po minutah. Vse skupaj pomeni, da ne prideš ravno v sekundi do želene vsebine, ampak se potrpeti in predvsem sem vesel, da je to končno na voljo. Moti pa me, da se med brskanjem po aplikaciji vedno predvaja zadnji program, ki sem ga gledal. Zakaj moram poslušati o oglase za proticelulitne kreme, medtem ko se odločam, kaj bi gledal ali iščem risanko za otroke?

Telemach ima seznam podprtih televizorjev, glede na to, da sem aplikacijo naložil na (resda androidnega) Philipsa z letnico 2016, očitno zadeva deluje tudi še na čem starejšem. V glavnem podpora izgleda kar obširna. Že pred tem je za televizorje aplikacijo prilagodil tudi A1, vendar njegov Now še vedno štejem za polovičarski poskus, saj ima zelo omejen nabor programov in zgolj sliko SD.