Elegantna rešitev za dodatne gigabajte zraven prenosnika
Matjaž Ropret 28. maja 2018 ob 16:20

Računalniška periferija je pogosto sila dolgočasna, neugledna in slabe kakovosti. Kako naj bodo ohišja, kabli ali razni priveski (»dongli«) privlačni in zanimivi? Mogoče lahko, če so pregrešno dragi in če je proizvajalec najel kakšnega svetovno priznanega oblikovalca a la Starck, da se je podpisal pod izdelek. Še dodaten problem je med vso to solate zelo podobne sivine izluščiti kaj malo boljšega. Vseeno se včasih najde kakšna izjema.

Ena takih izjem, ki je si splača posvetiti kakšno minuto časa, je ohišje za dva diska velikosti 2,5 palca ameriškega proizvajalca Inateck. Vem, večina za reševanje težav s premalo prostora v prenosniku ali za shranjevanje ne vedno potrebnih datotek omisli kakšen zunanji disk. Mislim pa, da sta vsaj dva razloga za razmišljanje o dotičnem ohišju. Novemu prenosniku s priključkom USB-C (kot je Lenovo Yoga 920 ali Razer Blade Stealth) pritiče diskovje, ki zmore izkoristiti prepustnost te povezave, torej 10 gb/s. Če že ne Thunderbolt 3 s 40 gigabiti na sekundo, ampak takih diskov ali ohišij praktično ni. In seveda se spodobi hitri ter neslišni diski SSD. In ko združim oboje, niti cenovna enačba ni več nesmiselna, čeprav ohišje na prvi pogled ni poceni. Zunanji diski SSD prav tako niso, toliko bolj, ker gre večinoma za majhne, z mobilnostjo v mislih izdelane primerke. Hiter notranji disk v klasični dvoinpol palčni obliki se da najti precej ceneje, 500 GB za dobrih sto evrov, terabajtne za približno 215. Tako je skupna cena za terabajt podobna ali nižja, hitrost pa višja.

Ohišje Inateck je malce unikatno in s tega vidika še toliko bolj zanimivo, ker omogoča vgradnjo dveh diskov. Ob tem, da je prav luštno in komaj kaj večje, kot če bi dal ta dva diska skupaj in ju postavil na mizo. Gre pa še korak naprej od tega, da sta notri dva nosilca podatkov. S stikali (»skakači«) namreč določiš, v kakšnem režimu diska delujeta – če seveda vstaviš dva, lahko ostaneš tudi samo pri enem. Lahko sta popolnoma neodvisna, lahko ju združiš v eno »entiteto« po standardu JBOD ali po RAID 0, pri katerem je prednost višja hitrost branja in pisanja, lahko pa sta v načinu zrcaljenja oz. RAID 1. Na ohišju modri lučke obveščata, kateri od diskov zapisuje ali bere, rdeči pa o napakah.

Ohišje ima priključek USB-C in najbolje ga izkoristiš, če ga tudi v računalniku priključiš na enak vhod. Kabel je priložen. Kot tudi dodatni, ki ima na drugi strani klasičen priključek (UBC-A), torej niti uporabniki računalnikov brez USB-ja tipa C ne izvisijo. Samo potencialne hitrosti prenašanja podatkov bodo nižje. Pa z USB 3.0 še vedno dobre. Vsaj pri USB-C in dveh diskih SSD je takrat, ko je računalnik priključen na napajanje, čez ta kabel dovolj toka, da v ohišje ni treba vtikati napajalnega kabla (na žalost še microUSB).

Največja lepota pa je v vgradnji diskov. Škatla ima zgoraj in spodaj zatič in ko ju stisnemo, notranji del pade ven. Nobenega odpiranja z izvijačem in česa podobnega. Diska pa se tudi samo potisne noter, poskrbi, da sta lepo v ležišču za SATA in napajanje, nato vsakega pritrdi še z dvema vijakoma in to je to. Potem samo še nosilec z diskoma potisneš nazaj, da skoči čez zatiča, priključiš in uporabljaš. Res elegantno in priročno. Zraven je še podstavek, da ohišje lepo stoji na mizi. Resda reč stane 70 evrov, skupaj s poštnino z nemškega Amazona 78, je pa vredna tega denarja. Komur se valja kakšen disk, ki bi ga lahko uporabil za odlaganje fotografij ali videov ali za varnostno kopiranje, je zagotovo kandidat za nakup takega ohišja. Pa tudi če najdeš kakšen disk SSD v akciji je to dobra rešitev za namizno razširitev shrambe.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja