Ecoflow Blade: Kosilnica za najbolj napredne (#video)

Od spredaj me spominja na snežni teptalnik, najbrž zaradi vstran zamaknjenih koles, toda vozi se po travi in je seveda precej manjša. Ecoflow Blade je ena izmed robotskih kosilnic nove generacije, ki se za premikanje oz. obračanje ob »mejah« zanašajo na druge metode, in ne potrebuje v tla vkopane žice. Poleg tega je še nekoliko bolj »terenska« v primerjavi z marsikatero standardno. Hkrati pa tudi stane okrogle tri tisočake evrov. Kaj torej kupec dobi za to ceno?

Verjetno vsi čakamo, da bodo kosilnice delovale po vzoru sesalnikov, ki se znajo sami orientirati po prostorih, zrisati karte in potem svoje delo opravljati na osnovi slednjih, v povezavi s tipali in morebitnimi kamerami, ki jih še premorejo. Blade je ena od takih, vendar še vedno s pomembno razliko. Za navigacijo po vrtu vendarle potrebuje še satelitsko določanje položaja, za kar je treba nekam postaviti palico s sprejemnikom, ki nato prenaša signal robotu. S tem ni edinstvena, take rešitve smo že videli kje drugje, je pa morda doslej najcenejša tovrstna in tudi oblikovno povsem samosvoja. Iz dejstva o drogu že v štartu sledi, da odpade košnja okrog hiše, saj mora kosilnica ves čas sprejemati ta signal, sicer se izgubi. Drog je zato, da ima ves čas dober signal z dovolj sateliti, kajti če bi se robot zanašal na lasten sprejemnik, bi bil pogosto brez dovolj natančne pozicije. Seveda si mora pomagati še s tipali. Tudi sicer so ta obvezna za prepoznavanje ovir in morebitnih lukenj, v nasprotnem primeru bi namreč šel čez marsikaj ali kam zgrmel in to se ne bi dobro končalo.

Že njegova zunanjost je bistveno drugačna od klasičnih robotskih kosilnic, ki me spominjajo na vozeče se pokrove. Ta je mini terensko vozilo, povedal sem že, kakšno asociacijo sem dobil. Najbolj izstopajo kolesa, ki so zadaj robustna, trda, z nekakšnimi žebljički, spredaj pa fiksno obrnjena za približno 45 stopinj navznoter in s posamično vrtljivimi razdelki. Slednja bolj drsijo po tleh kot da bi se zares vozila, pomagajo pa pri tem, da se lahko robot praktično na mestu obrne v nasprotno smer. Poleg obes za kolesa je dobro vidno še vpetje rezila in njegovega plastičnega pokrova. Samo rezilo je podobno kot drugod, okrogla plošča s tremi premikajočimi se klinami (nekaj rezervnih je priloženih, vsaj za eno sezono bi to verjetno moralo zadostovati). Oddaljenost rezila od tal je mogoče v aplikaciji nastavljati od 20 do 76 mm. Našpičena, trda zadnja kolesa lahko, če se mora robot izkopati iz kakšne krtine ali obračati na področju z več zemlje, precej razkopljejo, zato je najbolje taka področja uvrstiti med tista, kjer naj ne kosi.  

Drugo pomembno razliko v primerjavi s klasičnimi robotskimi kosilnicami že na samem robotu izdajata sprednji in zadnji del. Spredaj so namreč tri tipala, med njimi lidar, namenjena zaznavanju ovir, lukenj in podobnega, nekako v slogu robotskega sesalnika. Zadaj pa je sprejemnik za signal iz satelitskega stolpa, in lučka, ki pove, ali je signal dober (modra), ali slab (oranžna).

Nekaj priprav je kljub vsemu nujnih

Kosilnico Ecoflow Blade oglašujejo kot »popolnoma brez kabla,« kar pa ne drži povsem. V vsakem primeru priključna postaja zahteva elektriko, nanjo pa je priključen še omenjeni drog za pozicioniranje. Postavitev obojega zato zahteva nekaj načrtovanje in morebiti tudi infrastrukturnih del. Drog, kot rečeno, mora biti na taki poziciji, da kakovostno sprejema signal, kar pomeni na odprtem, ne pod kakšnimi napušči ali čim takim, in da hkrati dobro pokriva celotno površino, ki naj bi jo robot kosil. Biti mora tudi blizu priključne postaje, ker povezovalni kabli niso zelo dolgi, za postajo pa ni najbolje, če je nekje na sredini, temveč je smiselno, če je ob robu, in seveda mora biti blizu kakšne vtičnice ali pa je treba po vrtu od nekje vleči kabel (»podaljšek«). Torej nekaj zahtev, ki se vsaj do določene mere izključujejo. Vse skupaj sem postavil bolj provizorično. V kolikor bi dejansko imel to kosilnico, bi me čakalo nekaj resnega razmišljanja in morda vkopavanja vsaj kablov do postaje, če že žice okrog in okrog vrta ne bi bilo treba. Ugotovil sem namreč, da se »satelitska palica« tam, kjer bi bilo najbolj smiselno imeti postajo za robota, ni obnesla. Bila je očitno preveč blizu nadstreška, zaradi česar ni dobila zadostnega signala. Tudi malce bolj spodaj ni bilo v redu, še bolj proti sredini pač, vendar sem do tja res moral potegniti podaljšek, da sem vse skupaj priklopil.

Pomemben pa ni zgolj signal na sprejemniku, ampak tudi njegovo oddajanje naprej proti kosilnici. In pri nas je bilo na določenem delu vrta, mimo dveh dreves, vse skupaj že na meji. Na robotu je občasno svetila oranžna lučka namesto modre in tam je vozil nekoliko s poti, da je kakšen ožji pas trave zgrešil. K temu je sicer pripomogel tudi naklon terena, toliko namreč visi, da je malo spolzel na nižjo linijo, ki jo je potem držal naprej, namesto da bi splezal nazaj na prvotno. Ker mu očitno tudi usmerjanje ni povedalo, da gre rahlo narobe, je tako dokončal posamezen pas in se malo narobe že lotil tudi naslednjega. V tem predelu je bilo dvakratna košnja skoraj nujnost, v nasprotnem primeru je preveč ostajalo nepokošenega. Razen omenjenih zdrsov, ki so se zgodili pri običajni vožnji naprej, Blade ni imel večjih težav s klanci in grbinami, tudi obračanje tam mu je šlo presenetljivo v redu, četudi je včasih nakazoval, da ne bo zmogel, potem pa kar na lepem vendarle je.

Zelo vesten in učinkovit

Robot sicer kosi sistematično v ravnih linijah in če zelenica ni povsem pravilne pravokotne oblike, včasih naredi zelo kratke sprehode v eno in drugo smer, da vse opravi naravnost in obdrži svoj red. Zasuče se skorajda na mestu in to gimnastiko je prav fascinantno opazovati, še posebej na kakšnem klancu. Po ravnem gre kar hitro, po klancu malce počasneje, nikjer pa posebej glasno, zato ne bo motil sosedov niti med vikendom. Razen tam, kjer ima težave z držanjem smeri pokosi zelo dobro in če se sprehodi na vsakih nekaj dni, bo trata spominjala na igrišče za golf, pa tudi zelo malo čiščenja robota bo potrebnega.

Baterija tega robota je naravnost odlična. Pri meni za kar veliko površino – sporočal je, da je pokosil blizu 150 kvadratnih metrov, kar je nekoliko pretirano, saj se njegovi pasovi vožnje deloma prekrivajo – nikoli ni potreboval več kot 20 odstotkov zaloge, pri Marjanu pa je bilo dovolj vsega pet odstotkov baterije. Zlahka bi torej opravil več košenj ali zelo velik vrt brez vmesnega polnjenja.

Upravljanje kajpak poteka z aplikacijo, imenovano Ecoflow, isto kot denimo za prenosne baterijske zalogovnike, po katerih smo doslej poznali to znamko. Pred prvo košnjo je treba kosilnico sprehoditi po skrajnih robovih površine, ki naj bi jo kosila, da si izriše karto vrta. V bistvu jo peljete kot avto na daljinsko upravljanje s komandami v aplikaciji. Potem gre v osnovi čez vsak predel enkrat, kolikor se linije ne prekrivajo, lahko pa ji določite, da robove še dodatno pokosi. Ko so meje zarisane, jo že lahko pošljete na prvo košnjo. Kmalu boste videli, kje bi bilo dobro zarisati še cone, ki jih mora izpustiti, kar storite na enak način kot prvo »risanje« zemljevida. Treba je zgolj priti okrog, da je območje zaključena celota. Dobro je, da se na primer izogne visokemu robu tlakovcev, krtinam ali še čemu, kjer lahko ona naredi škodo, ali nastane škoda na njej, denimo na rezilu. Če na začetku trava ni nizka, je treba rezilo v prvo precej dvigniti, nato pa jo poslati še enkrat z nižjo nastavitvijo. Kosilnica tudi ne bo želel zapeljati čez kakšen višji šop trave, ampak ga bo obvozila. Zato boste morali tam najprej sami pokositi, potem pa lahko prepustite, da Blade to opravi namesto vas tako pogosto, kot se vam bo zahotelo.

Ena od težav, poleg občasnega slabšega signala skozi drevesa, drsenja s smeri na terenu z naklonom in »ritju« po zemlji, je še vhod na priključno postajo, ki pri meni robotu nikakor ni uspeval. Tudi ogniti se ji ni znal med košnjo. Res pa jo, da sem jo, kot rečeno, postavil provizorično, je tudi nisem pritrdil. Pri ovirah ne more povsem do roba, torej se je okrog dreves in še česa treba sprehoditi še s kakšno nitkasto kosilnico ali škarjami. Očistiti jo je seveda treba ročno, vendar v bistvu pod pokrovom ne ostane veliko, če kosi redno in je trava temu primerno nizka. Mogoče je dokupiti še košaro, kamor lahko pobira tudi listje, a te nismo imeli na testu.

Veliko vprašanje pri robotski kosilnici Ecoflow Blade je, ali je vredna cene, saj stane okrogle tri tisočake. Težko dam konkreten odgovor, za koga je, za večino najbrž ne. Vsekakor ni poceni. Če imate primerno topologijo vrta, da lahko postavite priključno postajo in nekam blizu satelitski sprejemnik na lokacijo, kjer bo dobro lovil signal in pokril celotno površino, potem ste vsaj primerna ciljna skupina za ta izdelek. Ali vam delo, ki bi ga robot opravil namesto vas s kosilnico za nekaj sto evrov, pretehta razliko v ceni, pa morate presoditi sami. Skoraj prepričan sem, da so kosilnice brez vkopane žice prihodnost, tokrat testirana je samo ena izmed njih, so tudi druge z drugačnimi principi delovanja. In presenečen bom, če njihove cene v prihodnjih letih ne bodo padale, smo šele na začetku razvoja in prodiranja ta kategorije naprav.