Za kar so mnogi pred dvema desetletjema mislili, da je prvoaprilska šala, in kar je nastalo kot odziv na pritožbo nezadovoljne uporabnice, se je kmalu izkazalo kot briljantna strateška poteza. Ne samo, da s(m)o vsi začeli za komunikacijo uporabljali Gmail, z njim se prijavljamo vsepovsod in med drugim Googlu omogočamo spletno dominacijo, ki se je podjetje najbrž niti samo ni nadejalo.
Vsak uporabnik androidnega telefona se mora prijaviti z uporabniškim računom za Gmail, ki je z leti prerasel v račun za kopico Googlovih storitev, da je zadeva zares uporabna. Skoraj vsaka spletna stran, ki zahteva prijavo, to omogoča neposredno z Gmailom, brez dodatnega računa pri samem ponudniku. In seveda, če nekdo začne recitirati svoj e-poštni naslov, lahko z 99-odstotno verjetnostjo predvidimo, da ga bo končal z »afna, dži mejl, pika kom.«
Ko je Google prvega aprila 2004 napovedal e-poštno storitev z enim gigabajtom (1 GB) prostora, je le malokdo verjel, da ne gre za potegavščino. Takrat so e-poštni ponudniki večinoma nudili nekje med 5 in 15 megabajtov (!) za shranjena sporočila, vse nad tem je bilo treba doplačati ali pa brisati vsebino nabiralnika. Toda skoraj neverjetna količina shrambe, zaradi katere potem, ko je Gmail začel delovati, v njem ni bilo gumba »izbriši«, ni bila edina premisa te storitve, ki naj in tudi je spremenila vse. Google je imel na zalogi še nepremagljivo iskanje znotraj med samimi sporočili in tudi po njihovi vsebini ter hitrost same storitve. Vse to naj bi izviralo iz pritožbe, ki jo je poslala neka uporabnica spleta, češ da so z vsemi e-poštnimi storitvami same težave, in ali tega res ne bi mogli izboljšati. Znotraj slavnega (in zdaj menda ne več aktualnega) načela o 20-odstotkih časa za postranske reči so menda Googlovi inženirji, v prvi vrsti Paul Buchheit, začeli delati na Gmailu in rabili tri leta, da so izgotovili končni izdelek (ki seveda nikoli ni bil povsem končni, navsezadnje je dolgo nosil oznako beta).
Nepresenetljivo je Gmail pometel z vsemi ostalimi takrat uveljavljenimi tovrstnimi storitvami in tudi kasneje nobena ni več imela resnih možnosti. Yahoo, Hotmail in podobni tuji, pa tudi Siol, Volja in nekateri domači, so hitro izgubili zagon in niso mogli tekmovati pri nobeni od prej omenjenih treh točk in še pri čem. Skoraj vsi so prešli na G-jevo e-pošto in še danes je privzeta izbira za zasebno komunikacijo, pri nekaterih tudi za poslovno.
Malo težje je verjeti, da v Googlu ne bi načrtno splovili tega, kar jim je kasneje pomagalo oz. omogočilo, da so iz spletnega iskalnika prerasli v podjetje, ki obvladuje vse vidike uporabe interneta in sodobnih naprav. Ne samo prijave, v ta uporabniški račun se stekajo podatki iz mnogih storitev (Zemljevidov, Youtuba, itd), ki nato omogočajo, da so za nas še bolj uporabne, za podjetje velik vir materiala za obdelavo, monetizacijo in marsikaj drugega.
V vsem tem času jim je tudi uspelo ohraniti izkušnjo neposredno v Gmailu, še posebej v aplikaciji, toliko boljšo od vsakega poskusa uporabe e-pošte čez druge odjemalce, da je to skupaj z aplikacijo za Youtube tudi uspelo pokopati kakršne koli upe operacijskih sistemov za pametne telefone, ki obojega niso imeli (oz. nimajo). Četudi e-pošta ni več tako pomembna, kot je bila nekoč, pa se moč in pomembnost Gmaila po dvajsetih letih ne zmanjšujeta.
Brez komentarjev