Čeprav so si avtorji v primerjavi z romanom privoščili nekaj pesniške svobode, to nikakor ni oskrunilo Herbertove epske pripovedi.
Ne sodim med pravoverne, ki vedno, ko se pojavi serija ali film na knjižni ali risani podlagi, zaženejo vik in krik, če avtorji izvirniku niso zvesto sledili. Za Poslednjega krotilca vetra nisem trdil, da je boljši od risanke, niti, da sta zgodbi popolni kopiji. Daleč od tega, saj vem, da je bilo v prvi sezoni marsikaj izpuščenega in tudi kaj dodanega iz druge sezone risane serije. Preprosto trdim, da je bistvo zgodbe neokrnjeno in da ima, taka, kot je, glavo, telo in rep ter da je meni nadvse všeč. Zelo podobno je v primeru filma Dune, ki smo ga gledali v dveh delih z za mnoge predolgim, debelim dvoletnim premorom. Film ni popolna kopija romana. Kot ni bil oni iz leta 1984. Omenil bom troje. Paul je več let preživel na puščavskem planetu, predno je napadel prestolnico in se zavihtel na prestol znanega vesolja. V filmu je dogajanje skrčeno na nekaj mesecev. Premalo, da bi se rodila sestra Alia in sin Leto. Alia je sicer večkrat prikazana kot zarodek v maternici in enkrat kot preblisk iz prihodnosti, o Letu ni ne duha ne sluha. Marsikdo se bo strinjal, da ne gre ravno za obrobne zadeve, a kljub temu film ni zaradi izpustitve tega in še česa, ničesar izgubil. Zaradi tega ali onega razloga ni mogoče v igrano »stvar« vključiti vsega, kar prenese papir in svinčnik in tudi prav je, če je zgodba rahlo spremenjena. V tem primeru je brez dvoma tako!
Drugi del začenja tam, kjer se prvi konča. Paul počasi pridobiva pomen med Fremani, s Chani postaneta par, Jessica postane Častita mati, ko kljub nosečnosti popije vodo življenje, ter tako naprej do pričakovanega zaključka z ubojem vseh pomembnih članov družine Harkonnen (pozorni boste opazili, da je krvna linija očuvana) in uzurpacije prestola, česar druge plemiške hiše ne priznajo. Vsem je še veliko bojev, črvov in predvsem peska. Konec je zelo podoben koncu v romanu, saj oba napovedujeta nadaljevanje. Bomo videli, kdaj in ali bomo priča tretjemu delu, a zagotovo bo zanj osnova druga Herbertova knjiga (Dune Messiah).
Režiser Denis Villeneuve je izpolnil pričakovanja. Spet sem se zalotil, kako sem debelo prek dveh ur v skoraj popolni koncentraciji spremljal dogajanje. Prizori so nadrealni in bi bili zelo težko boljši. Praktično je vseeno, kaj prikazujejo, vsi so zanimivi in pritegnejo. Vseeno je, če te prevzame nekaj tako nepomembnega, kot je puščavska miš Muad’Dib, ki priskaklja do cevke, s katero dihajo borci, predno izpod peska skočijo pred žetvenik in ga uničijo, črno-beli prizori arene na matičnem planetu Harkonnenov ali pogovori med predstavnicami združbe Bene Gesserit. Povezava z muslimani in džihadom je tisto, kar me je morda še najbolj zmotilo, vendar nisem prepričan, ali je bilo tako mišljeno oziroma koliko gledalcev z mano deli mnenje. Toda nečesa ni mogoče spregledati. Konec pomeni začetek svete vojne v znanem vesolju.
Za prvi del sem zapisal, da se bo zapisal v filmsko zgodovino. Tja sodi tudi drugi del, ki pripomore k celoti, ki je še boljša. Škoda, da je vmes preteklo dve leti. Zato predlagam, da si pred ogledom drugega še enkrat pogledate prvega! Škoditi ne more.
Kaj: Drugi del znanstvenofantastične pripovedi Dune
Kje: v kinematografih in morda kmalu na pretočniku HBO Max
Ocena 4,5: Tokrat mu ne dam odlične ocene, kajti kljub temu, da sem bil prikovan na ekran, me je na trenutke hotel ugrizniti črviček dolgoveznosti.
Priporočilo: Primerno za vse in sploh za samooklicane ljubitelje znanstvene fantastike, ki so sposobni več kot dveurne popolne koncentracije.
Brez komentarjev