Domain, kritika družbenih omrežij ali dokaz, da nam lažejo?
Marjan Kodelja 5. avgusta 2020 ob 06:49

Postapokaliptična znanstvena fantastika, ki se na koncu prelevi v grozljiv Trumanov šov, z elementi, zaradi katerih bi nekateri dejali, teorije zarot sploh niso teorije.

Domain (ali Domena) je eden tistih filmov, pri katerem je boljše vnaprej ne poznati konca, saj vedenje uniči čisto vse. Konca oziroma zadnjih petnajst minut ne izdaja (skoraj) ničesar v dotedanjem teku zgodbe, predvsem pa jo prekucne na glavo. O čemer ste razmišljali prej, lahko pozabite, in si začnete ustvarjati novo mnenje, kaj za vraga nam scenarist in režiser Nathaniel Atcheson želi sporočiti. Zgodba in pa odlično igranje v sicer izredno omejenem okvirju identičnih podzemnih bunkerjev s protagonisti sta namreč glavni odliki tega filma.

V začetnih minutah izvemo, da je za posledicami saharske gripe v Nemčiji, Italiji in Egiptu umrlo pet tisoč ljudi, zdravniki pa se zbali, da bolezni ne bodo kos in ne bodo mogli omejiti širjenja virusa. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izda poročilo, v katerem izrazi prepričanje, da virus ogroža civilizacijo, zato zgradi pol milijona podzemnih bunkerjev, v katere se nato vselijo zmagovalci svetovne loterije. Da bi preprečili najmanjšo možnost okužbe, je v vsakem le ena oseba, bunker je opremljen z napravo za telovadbo, ki je generator električne energije, vsem potrebnim za najmanj 70-letno bivanje in nekaj zasloni. Med seboj so namreč povezani v omrežje imenovano Domain, postapokaliptično družbeno omrežje, ki pa preživele združi v skupine po sedem. Le člani posamezne skupine se lahko med seboj pogovarjajo, o drugih pa ne vedno ničesar, saj komunikacija med skupinami ni mogoča. Znanstveniki naj bi namreč ugotovili, da je sedem ljudi ravno prav, ne preveč in ne premalo, za kakovostno socialno okolje, ki prepreči, da bi se posamezniku zmešalo v samoti devet metrov pod zemljo. V skupine jih uvrstil algoritem glede na podobnosti značajev, iskal naj bi sorodne duše in ne glede na lokacije njihovih bunkerjev. Člani skupine imajo dostop do statističnih podatkov, na primer številu preživelih in številu virusov v zraku, med seboj pa si lahko izmenjujejo zasebna sporočila ali sodelujejo v skupinskem klepetu. Zgodba se začne po šestih letih, ko kljub skrbi pri oblikovanju skupine pride do dogodka, ki ima nepričakovane posledice.

Si predstavljate, kako težko je posneti film, v katerem sedem ljudi, ki so vsak v popolnoma enako opremljenem prostoru, večino časa preživi pred zaslonom. Če ne klepetajo z drugimi, pa prebirajo informacije, saj je v omrežju tudi neke vrste »Wikipedija«. Sliši se silno dolgočasno, pa vendarle ni. Niti v enem trenutku ne boste zastali, pomislili »hej, kaj za vraga pa je bilo to« ali tako zdolgočaseno strmeli v zaslon, da bi ga bilo pametnejše ugasniti. Dogajanje se namreč iz minute v minuto stopnjuje, pri tem pa ohranja linearno smer do bolj ali manj pričakovanega zaključka, kot si ga je (verjetno) gledalec zamislil glede na začetne spremenljivke. Konec je zato toliko bolj pretresljiv. Možgani na polno delujejo in ves čas čutite težo vprašanja, »kako pa se bo tole končalo«, medtem ko jim film nudi ravno pravšnjo mero napetosti in pričakovanj. Nathanielu Atchesonu je namreč uspelo narediti na prvi pogled nemogoče, svoje pa so prispevali tudi prepričljivi igralci. Ustvariti odločen film iz na pogled zelo omejenih in hudo dolgočasnih osnov, zato ga toplo priporočam.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Dejal pa bi lahko, da je film tudi svojevrstna napoved dogajanj, ki smo jim priča zadnje mesece v povezavi s pandemijo koronavirusa. Je svojevrstna kritika družbenih omrežij, saj se kmalu pokaže dvoje. Da so med nami spletni troli, ki jim je cilj razburiti ljudi in da (skoraj) nihče ni, kot se prikazuje v digitalnem okolju. Lahko bi dejali, da vsi bolj ali manj lažemo, zato družbeno omrežje ne more biti nadomestek osebnim stikom in dotikom. Film gradi na predpostavki svetovne pandemije, na video klepet omejenih stikov, razlikami med posamezniki, zapiranju v interesne skupine in nerazložljivem izginotju člana skupine. Ali pa čisto nekaj drugega. Da je vse skupaj ena velika laž in da prav nič ni tako, kot mislite, da je. Tudi teoretiki zarot bi v filmu našli kakšen dokaz, da imajo prav. Še dobro, da gre le za filmsko zgodbo.  

  • Kaj: Domain (2016)
  • Kje: »Saj veš kje«
  • Ocena: 4,5 (ker si ga preprosto morate ogledati)
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja