DMZ: Prekratka za poglobljenost in predolga za ohranjanje pozornosti (#videonapovednik)
Marjan Kodelja 23. marca 2022 ob 09:15

Priredba Vertigovih stripov DMZ se ponaša s provokativno kritiko družbenih odnosov, solidno igralsko zasedbo in dobro režijo. So navdušujoči prizori in ideje, toda žal bo prevladala neustrezna dolžina. Serija je polna zanimivih idej, ki se ne uresničijo, in likov, ki jim niso dali dovolj časa, da bi se razživeli.

Čeprav je ozadje zgodbe dokaj preprosto in zaradi obleganja ukrajinskim mest zelo aktualno, o njem pravzaprav ne izvemo veliko. Zaradi Ameriške globalne politike, avantur po svetu in notranjih napetosti izbruhne druga državljanska vojna. Med Svobodnimi državami, ki so bolj ideja kot geografsko zaključena entiteta, in Združenimi državami Amerike. Vojna med obema stranema se je razplamtela, dokler ni prišlo do premirja in razmejitve med obema armadama z Manhattnom kot demilitarizirano zono (DMZ) v sredini. Pred osmimi leti, ko je bila boji na vrhuncu in so vojaki svobodnih držav skoraj osvojili New York, je tam potekala evakuacija bogatih, pretežno belcev in izobraženih. Ostale so tolpe in nesrečniki, ki zdaj tam bolj kot ne životarijo. Alma (Rosario Dawson) je zdravnica, ki se na hitro vrne na Manhattan, da bi našla sina, s katerim sta se med evakuacijo razšla. Tam še vedno živi 300 tisoč ljudi, katerim vladajo lokalni povzpetneži. Z najmočnejšima, Wilsonom (Hoon Lee) v kitajski četrti, in Parco (Benjamin Bratt), vodjo španskih kraljev Harlema, ki se zdaj na prvih »kao« demokratičnih volitvah spopadeta za popolno oblast, ima Alma zgodovino. Motivacija in časovna dimenzija, zakaj se je ravno zdaj po osmih letih končno vrnila, pa vseeno nima nobenega smisla.

Ne samo, da o vzrokih za državljansko vojno izvemo zelo malo, enako malo oziroma skoraj nič, nam je jasno, zakaj obstaja demilitarizirana cona, zakaj in predvsem kako ljudje tam živijo in kakšen je kontekst. Ne kaže, da bi bil vstop v DMZ težak, kot na primer v filmu pobeg iz New Yorka, kjer gre načelno podobno idejo o izoliranem Manhattnu, saj Alma preprosto vanjo vstopi. Zakaj ji potem vodička pravi, da se more vrniti v 24 urah, ali pa… Nobenih posledic ni, če ostane tam. In natanko tako se tudi zgodi. Namesto, da bi v tem slabem dnevi iskala sina, ki je v tem času jasno že odrastel, se ukvarja z manj pomembnimi stvari in zapleta v dialoge, ki so na trenutke silno dolgočasni. Toda, če je prehod tako preprost in sta zunaj dve možnosti, čemu ostajajo ljudje izolirani. Menda bi bilo smiselno več energije vložiti v razlago okvirja zgodbe kakor tudi v like. Kup jih je zanimivih, a ko že misliš, da sledi poglobljena razlaga ali ko postane zanimivejše, zgodba ubere drugo pot.

Močna sporočilnost serije bi lahko bil kritika trenutnih političnih razmer, ko se glede perečih težav radi zakopljemo na okope lasnega prepričanja, ne da bi razumeli druge. Ampak to bi bilo mogoče, če bi v štirih delih bilo vsaj malo priložnosti in bi prikazali, kako ljudje tam dejansko živijo. Namesto tega so postavljeni nesmiselni roki (odštevanje do volitev), nepresenetljivi preobrati in smrti likov, ki bi imela pomen, če bi jih prej spoznali. Zgodba je žal preveč omejena in premalo široko. Vizualno je serija mnogo boljša po zaslugi režiserskega para Ave DuVernay in Ernesta Dickersona. Odlikujejo ju intimni in dobro bližinski posnetki, narejeni, da bi poudarili sicer dobre nastope solidne igralske zasedbe. Škoda le, da se zgodba občasno obrne v silno dolgočasne smeri, ko se moraš dejansko potruditi, da ne izgubiš rdeče niti. Prvi del je sicer ravno prav zanimiv in prve pol ure dovolj dinamičen, da pritegne, a težje se bo prepričati, da bi jo gledali redno, kar bo pogoj za morebitno drugo sezono. Ravno tako je škoda, da je zatajila scenografija, saj so z izjemo nekaj scen z ruševinami, vse ostale takšne, kot bi bila demilitarizirana cona popolnoma funkcionalno in urejeno mesto.

https://www.youtube.com/watch?v=aDsrZk9yxwk

Kaj: Mini serija DMZ po stripovski predlogi

Kje: pretočna storitev HBO Max

Ocena 3: Po eni strani na trenutke dolgočasna in nedorečena zgodba ter po drugi prekratki in premalo delov, da bi bila celovito predstavljena.

Priporočilo: Primerno za gledalce, ki znajo razmišljati s svojo glavo in vedo, kaj je bistvo distopičnega pogleda na bližnjo prihodnost.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja