DJI Neo: Daleč najboljši dron za dva stotaka (#video)

Zdaj, ko sem ga dodobra sprobal, se še bolj nagibam, da bi z njim snemal sebe, kako pametujem o avtomobilih in ostalih velikih stvareh.

Morda sem bil na začetku rahlo skeptičen. Majhen je, z malimi motorji, torej ga bo odpihnil že vsak manjši piš. Nisem ga sicer spuščal v nevihtnih razmerah, a tudi ne v bonaci. Ob močnejšem vetru se je videlo, kako se trudi ostati na mestu, in tedaj je kamera malce zaplesala levo in desno. Nič hujšega, saj me je zanesljivo ohranil v središču prizora.

DJI Neo je majhen kompaktni letalnik, ki ga zlahka imate ves čas v torbi oziroma nahrbtniku, ne da bi se ob tem bali poškodb. Majhni propelerji so zaščiteni v kletki, ki ji je mogoče sneti zgornje plastične rešetke. S tem se avtonomija leta nežno poveča, a ne toliko, da bi zaradi nezaščitenosti tvegali poškodbe. Poleg tipal višine na trebuhu ima spredaj na nosilcu kamero, ki gleda naprej, navzdol oziroma kamorkoli med tema skrajnima pozicijama. Usmerjenost kamere je odvisna od načina in višine letenje, saj mora biti med uporabo samodejnih funkcij ves čas usmerjena proti »pilotu«. Ležišče za manjšo baterijo je na spodnjem delu. Preprosto jo je zamenjati, in ker je njena avtonomija relativno kratka, je v primeru dolgotrajnejšega snemanja smiselno imeti v žepu še kakšno.

Kot za vsak drug dron, je upravljanje omogočeno preko radijskega krmilnika (ta je del kompleta, v osnovi ni priložen), pri čemer največ užitka daje letenje z očali, ki prikazujejo sliko sprednje kamere. Vendar me tokrat ni zanimalo klasično upravljanje, kajti če bi želel resnega letalskega uživaštva, potem bi se raje odločil za katerega od večjih in močnejših modelov. Zanimale so me njegove samodejne funkcije in kako preprosto jih je uporabljati. Z aplikacijo na telefonu ali brez nje.

Uporabna brez aplikacije (a s snemanjem) je smiselna samo v primeru, da ne nameravate sočasno s sliko snemati še zvok. Letalnik najprej prižgete z daljšim pritiskom tipke na zadnjem delu hrbta in nato s sprednjo izberete enega izmed šestih programov, ter potrdite vzlet. Ta čas mora ta biti na dlani v višini obraza, da vas kamera vidi. Če ne zazna obraza, bo vzlet prekinjen. A ko vse naredite prav, bo vzletel in se obnašal glede na izbrani program. Potem je dovolj, dvignete dlan pod trebuh in ta bo na njej nežno pristal. Med letom je kamera snemala video in ga shranila na vgrajeni pomnilnik, od koder ga kasneje prenesete kamorkoli želite.

Poleg »ročnega« načina ga je možno upravljati iz aplikacije, s tem, da vzlet in pristanek še vedno poteka na opisan način. Prednost aplikacije je prenos video posnetka s pomnilnika povezanega letalnika na pomnik telefona, prilagajanje parametrov samodejnih načinov (kot je višina ali oddaljenost leta) in snemanje zvoka. Med letom v takšnem primeru zajema vgrajeni ali na telefon priključen dodatni mikrofon, aplikacija pa ga sinhronizira s sliko kamere. Kakovost zvoka je odvisna od zmogljivosti mikrofona. Za dobre rezultate predlagam brezžičnega ali žičnega, ki ga namestite na ovratnik (t. i. bubico). Ob tem aplikacija omogoča še glasovno upravljanje, v kolikor bi ga želeli med snemanjem oddaljiti od sebe in ne bi tega radi počeli s telefonom v roki.

Zdi se mi, da boste največkrat uporabili letalni program sledenja. Letalnik vam sledi, prepričal sem se, da to počne dobro, ko hodite pred njim. Vseeno je, ali gledate vanj ali vanj obrnete hrbet. Sledi, dokler je v bateriji dovolj »soka« ali dokler leta ne prekinete. Ni pa to edini način njegove izrabe. Morda želite, da se po vzletu oddalji na nastavljeno razdaljo, tam postoji in se spet vrne ter posname dva posnetka. Za vsako pot enega. Dva posname, ko šine v višave, da bi snemal iz ptičje perspektive. Zahtevate lahko, da vas snema, ko vas obkroži na spet prej določeni razdalji, ali da stoji na mestu ter se premika okoli navpični osi, ter vas ohrani v središču prizora, ne glede, kakšne vragolije počnete pred objektivom. Morda boste celo posegli po zadnjem (šestem) načinu, ki prinaša bolj sofisticirano sledenje (sledenje s strani, bumerang). Katerega boste izbrali in kakšne parametre nastavili, je v celoti odvisno od vas in tega, kaj pravzaprav želite početi. Paziti morate le na eno. Neo se ne zna samodejno izogniti oviram, zato se bo preprosto rečeno zabil v vejo ali steno, če se bo pojavila na njegovi poti. Za hip sem na to med letenjem v prostoru pozabil in že se je znašel na tleh. Na srečo brez poškodb.

Video posnetki na prostem in v dobrih svetlobnih razmerah so razmeroma dobri. Vas bo pa hitro zmotila težnja po pretiravanju z nasičenjem barv. Čeprav bi si želel, moja trata ni tako lepo kričeče zelena kot v pričujočem videu.

Mislili boste, da je DJI Neo popoln. Seveda ni. Nobena sodobna igračka ni, in hitro se najdejo področja, ki bi se jih dalo izboljšati. Ker skoraj nihče ni več pred objektivom pri miru, bi se spodobilo snemanje s 60 sličicami na sekundo ob izboljšanju kakovosti posnetka v slabših svetlobnih razmerah. Ravno tako ne bi bil odveč način, v katerem bi prosto po Prešernu oblikoval program oziroma način, kako želim, da me letalnik posname. Prej ali slej bodo naredili različico Neo 2 in upam, da bo še veliko boljši letalnik od obstoječega, saj že ta zlahka zamenja telefon na selfi palici in kamero na fotografskem stativu. Vsaj dokler je ozračje dovolj mirno.

HVALIMO:

• Za uporabo niso potrebne nikakršne veščine (razen kmečke pameti)
• Odlična cena (predlagam še nakup dodatnih baterij)
• Majhne mere in kompaktne izdelava (preprosta prenosljivost)

GRAJAMO:

• Želel bi, da kamera snema s 60 sličicami na sekundo
• Nima sposobnosti samodejnega izmikanja oviram
• Namesto vgrajenega pomnilnika bi bila bolj na mestu kartica

Mimogrede, kako je Alan izkoristil letalnik za test avtomobila, si poglejte v spodnjem videu.