Kar so bile nekaj let nazaj akcijske kamere, so zdaj brezpilotni letalniki. Nisi več frajer, če skočiš v morje s kamero v roki ali snemaš svoj spust s kolesom, glavni frajer si, če si to posnel z dronom.
Leteče kamere se od akcijskih razlikujejo po dveh pomembnih lastnostih. Prva je cena, druga pa zakonodaja. Čeprav se zdi vesolje neskončno daleč in je na prvi pogled prostora za vse dovolj, roko nad zračnim prostorom drži agencija za letalstvo. Od Airbusa A380 do zadnje brezpilotne naprave, ki lahko poleti več kot 10 metrov na tlemi, vse je v njihovi pristojnosti. Po domače povedano, ne moremo leteti povsod, kjer nam se zljubi, in še manj visoko, kolikor dron zmore. Kar pomeni le eno, pogledati, kaj pravi zakon in potem razmisliti o nakupu.
Zakon na srečo pravi, da se droni od igrač ločijo po masi. Od 250 gramov dalje spada pod agencijo za letalstvo, do 250 g je igrača, a naj vas to vseeno ne zavede, gornje omejitve vseeno ostanejo, le z določenimi pravili je manj težav. DJI-jevi snovalci so si zato zadali nalogo – izdelati letalnik, ki bo tehtal manj kot 250 g, a bo vseeno široko uporaben. Nastal je Mavic mini, letečko, ki tehta 249 g, ima kamero z triosnim gimbalom (umirjevalnikom in usmerjevalnikom slike) ter časom letenja spodobnih 30 minut.
Po izgledu je dron še najbolj podoben pomanjšanemu Mavicu Pro, z zložljivimi nosilci za propelerje. Ker baterija, motorji in kamera z vpetjem zahtevajo svojo težo, so se morali odreči večini varnostnim kameram, ki v drugih modelih skrbijo za to, da se dron pred prepreko pravočasno ustavi. Ostalo je le še tipalo na spodnjem delu, ki skrbi za varen pristanek oziroma lebdenje na mestu. Kamera je vzeta iz Mavica Air, kot je primerljiv s 24 mm v Leica formatu in ima zaslonko f2,8. Krmilnik je prav tako zelo podoben Airovemu, ima držalo za telefon ter priključke za vse pomembne USB vtiče, s katerim ju povežemo. Aplikacija je na voljo tako za Android kot iOS in je napisana prav za Minija. Je preprosta, morda že celo preveč in je predvsem namenjena video snemanju.
Dron ima tri možnosti upravljanja – navadno, športno in filmsko. Slednje je obvezna za snemanje, saj se najvišja hitrost zniža na okoli 15 kilometrov na uro, tudi odzivnost se zmanjša in s tem nepotrebni hitri premiki kadrov. Fotografski del sicer pozna ročne nastavitve, a omogoča le zapis JPEG, tudi samodejno sestavljanje panoramskih posnetkov se je izgubilo. Kljub vsemu se z malo vaje in truda da narediti dobre posnetke. Športni način je bolj kot ne prikaz, kaj naprava zmore in če niste res nekje na samem, brez dreves in nikogar ne ogrožate, ga ne uporabljate.
DJI je tudi tokrat pozitivno presenetil, kljub nekaterim omejitvam, ki jih ima Mini. Če ga jemljemo kot video napravo, potem je tako rekoč popoln, kljub omejitvi razločljivosti na 2,7K. Lahko vas še tako prepričujejo o 4K, za domačo uporabo in recimo dopolnilo profesionalni bo polna visoka razločljivost še leta dovolj dobra. Pomislite, zadnjih 60 let se je televizijski material snemal v četrtini HD ločljivosti, pa nam je zadoščalo. Malo bolj motijo omejitve na fotografskem delu. Na srečo ročne nastavitve popravijo vtis in z malo vaje brez težav naredimo spodobne posnetke. Pol ure letenja je velikokrat več kot dovolj, še posebej, če upoštevamo omejitev, da mora dron ostati v vidnem polju upravljalca. Skratka, spodobna mala zverina, ki ponuja dovolj glasbe za svojih 400 evrov, da se na koncu počutimo zadovoljni.
HVALIMO
- Velikost
- Čas letenja
- Preprosto upravljanje
GRAJAMO
- Najvišja ločljivost snemanja 2,7K
- Le JPEG zapis fotografij
Posodil: Onedrone, d. o. o.
Z zadnjo posodobitvijo programa DJI FLY so mu dodali ročno nastavljanje beline in nove možnosti, ko dron izgubi signal. Uporabno. Lp