Od sredine prihodnjega tedna bo mogoče začeti unovčevati t. i. digitalne bone v vrednosti 150 evrov, ki jih bo določenim skupinam državljanov poklonila država. A velika napaka bi jih bila zapraviti za nekaj, kar stane približno enako.
Prejemniki digitalnih bonov za nakup računalniške opreme bodo šolarji zadnjih treh razredov osnovne šole, srednješolci in študenti ter starejši od 55 let, ki pa se bodo morali najprej udeležiti brezplačnega tečaja računalniških veščin. Ne glede na to, kaj si kdo misli o tej potezi pomoči državljanom, ukrepu za zmanjševanje digitalne ločnice zdaj že nekdanje vlade, pa bi se morali pri nakupovanju držati najmanj ene osnovne zapovedi.
Najprej seveda upam, da zadeve ne bodo trgovci izkoristili za (zanje) dobrodošlo čiščenje najrazličnejše »šare«, ki jim leži v skladiščih, ali pa so jo prav zaradi prihajajoče priložnosti poceni nakupili pri večjih (tujih) distributerjih. Še posebej v časih, ko so dobave in zaloge kakovostnih izdelkov pomanjkljive, najbrž ne bo težko ob znižanju za 150 evrov ali še malo višjem (manevrskega prostora za še nekaj popusta zagotovo nekaj je pri taki robi) nečesa sicer silno povprečnega prikazati kot izvrsten nakup, ki ga ne gre zamuditi. Res si želim, da bi bili izpostavljeni predvsem tablice, prenosniki in ostali pripomočki, ki si zaslužijo pozornost kupcev in jim bodo nudili dobro uporabniško izkušnjo, a lahko žal z veliko gotovostjo napovem, da bo v oglasih tudi mnogo takih, katerih nakupa nikakor ne bi priporočal.
Ravno vrednost bona lahko naredi pomembno razliko
Dobitnikom bonov predvsem priporočam naslednje. Obravnavajte jih kot tisti dodatek, ki vam omogoča nakup nečesa, kar si res želite, a se vam sicer zdi malce predrago. Nekateri ponudniki napovedujejo, da bodo še sami dodali svoj »bon«, z drugimi besedami popust, zato bi za prave tablice ali prenosnike to lahko bila dobra priložnost. A to niso tablice v vrednosti bona, pa tudi večinoma ne prenosniki z izhodiščno ceno pod 500 evri. Še posebej prvih bi se res izogibal, četudi bodo morda takoj po nakupu dajale vtis, da (za silo) ustrezajo zahtevam. Že tako ali tako je vedno bolje kupiti malo boljšo napravo od zamišljene spodnje meje in boni dajejo prav to možnost. Še posebej, ker je pogosto razlike med (pod)povprečno in solidno tablico vsega 50 ali mogoče 100 evrov. Tiste iz spodnjega cenovnega razreda se bodo, če ne prej, na daljši rok izkazale za slabo izbiro, podobno je pri prenosnikih. Pa sploh ne pričakujem ali napovedujem kakšnih množičnih okvar. Za razliko od pametnih telefonov jih večinoma ne menjujemo na dve do tri leta, temveč na kakih pet do sedem let. Nizkocenovni primerki bodo že davno pred tem ostali brez podpore s posodobitvami operacijskega sistema (Android) in povsem lahko se zgodi, da lepega dne priljubljena (in ključna) aplikacija, denimo za mobilno televizijo, zaradi zastarele različice OS-a in varnostnih popravkov, ne bo več hotela delovati. Prav tako je povsem verjetno, da bodo zahteve aplikacij in sistema v tolikšni meri ohromile napravo, da od prvotnega zadovoljivega delovanja ne bo ostalo več veliko, temveč bo zadeva tako počasna, da je nihče več ne bo želel uporabljati.
Skratka, tablica, ki sicer stane 350 ali 400 evrov, in se marsikomu zdi ravno toliko predraga, da raje na vse pretege išče alternativo za 200 evrov (pa je ne najde, vsaj ne spodobne), bo z bonom cenovno ravno nekje tam, kjer bi jo sicer želeli, z nekaj sreče še kakšen evro nižje. Tako je treba gledati na bone in kupiti nekaj kvalitetno izdelanega, dovolj zmogljivega, s kakovostnim zaslonom in večletno podporo s posodobitvami. Podobno je s prenosniki. Malo nad 600 evri se začnejo solidni, v katerih ne srečujemo več podhranjenih procesorjev Celeron ali Pentium, dobimo zaslone z dobrimi vidnimi koti in solidnim barvnim razponom, tipkovnice, na katere se da natipkati tudi kaj daljšega, sodobno povezljivost in kolikor toliko kvalitetno ohišje. Z bonom bodo lahko stali manj kot 500 evrov in bodo s tem pod psihološko mejo mnogih kupcev. Tisti modeli, ki za katere je sicer treba odšteti več kot tisoč evrov, pa se lahko z nekaj dodatnega popusta zaradi »akcije« spustijo pod »jurja«.
Podobno velja za monitorje. Če se držite svojega zamišljenega cenovnega praga, si lahko s pomočjo bona privoščite ali večjega ali pa boljšega. Z višjo svetilnostjo, širšim barvnim spektrom in vidnimi koti, hitrejšim osveževanjem in še kakšno dobrobitjo, ki jo prinesejo dražji modeli. Med vsakim delom ali razvedrilom boste hvaležni za tako odločitev.
Morda je bon priložnost še za nekaj drugega. Marsikdo si nikoli ne privošči res dobre miške in/ali tipkovnice. V vrednost bona se da z nekaj sreče ali doplačilom še desetih, dvajsetih evrov stisniti oboje. Seveda se oba pripomočka da dobiti tudi bistveno ceneje, a govorim o takih, pri katerih se razlika občuti vsako sekundo uporabe in ki zdržijo kako leto dlje. Še ena možnost so kakovostne slušalke (morajo biti z mikrofonom, kamor sodijo prav vse brezžične), veliko testov tovrstnih pripomočkov smo opravili v zadnjih letih.
Če torej nameravate zgolj porabiti bon, brez kakšnega doplačila, izbirajte med zgornjim razredom dodatkov, kot so miške, tipkovnice, slušalke, spletne kamere ali tiskalniki. V kolikor pa bi si kupili novo tablico, prenosnik ali monitor, izberite čim boljšega, ki bo z odbitkom bona in morebitnega dodatnega popusta še ustrezal vašemu siceršnjemu proračunu.
Brez komentarjev