Dešifriranje novih in poznanih tehnologij v televizorjih
Matjaž Ropret 29. junija 2020 ob 06:34

Nakup televizorja še vedno ni enostaven, saj oznake in tehnologije v oznakah in opisih posameznih modelov ne povedi skoraj ničesar o kakovosti slike in zvoka ter o delovanju naprave. Res je sicer, da prav veliko slabih izdelkov niti ni v ponudbi in da cena predstavlja kar dobro orientacijo pri izbiranju. Vseeno je smiselno pred dokončno odločitvijo prebrati ali si ogledati teste prav tistih modelov, ki so v ožjem izboru. Za določene tehnologije in funkcionalnosti pa lahko pogledamo, kaj pomenijo in komu lahko kaj prinesejo, saj so pomembne razlike tudi v tem, kaj sploh nameravamo najbolj pogosto gledati na velikem zaslonu.

4K ali kaj drugega?

Debata o razločljivosti je končana oz. se je preselila na drugo stran. Že pred nekaj leti so prevladali modeli 4K. Nekateri kupci so še nekaj časa iskali dobre televizorje s polno visoko razločljivostjo, ki pa so pravzaprav izginili hkrati s prehodom množičnega segmenta na 4K. Proizvajalci so namreč FHD ohranili le še za najcenejše primerke. Toda zdaj gredo, še posebej intenzivno Samsung, v drugo smer, v razločljivost 8K. Ta se mogoče sliši atraktivno, a je v bistvu povsem nepotrebna in tako bo še nekaj časa. Edina prava vsebina za tovrstne zaslone so lastne fotografije in videi. Slednji seveda samo, če premorete telefon ali kakšno drugo napravo, ki je sposobna snemanja v 8K. Oboje se mi zdi preslab razlog za nakup bistveno dražjega TV-ja, zavedati pa se je treba še nečesa. Povečevanje števila pik raje poslabša kakovost prikaza kot ga izboljša. Vse od barv in kontrastov do svetilnosti in gladkega prikaza hitrih prehodov je lahko pri modelih 4K boljše. Zaradi istega razloga so se zgoraj omenjeni želeli oklepati polne visoke razločljivosti. Podobno je tudi pri snemanju. Slika 8K s telefonov ima pogosto manjši dinamični razpon in več šuma kot 4K, zato je najbolje na vseh ravneh ostati pri tej razločljivosti.

Standardi HDR

Za razliko od števila pik pa je napredek pri sliki z visokim dinamičnim razponom (HDR) očiten in se ga splača izkoristiti. Na začetku je bil glavni standard dokaj osnovni HDR10, kjer so barve in kontrasti definirani enotno za celotno trajanje vsebine. Vidi se razlika v primerjavi s sliko s standardnim dinamičnim razponom (SDR), prikaz je lahko bolj svetel in barvit brez presvetlitev in neželenega spreminjanja barv pri njihovem “navijanju” na zaslonu. Toda kasnejša standarda HDR10+ in Dolby Vision se stvari lotevata bolj podrobno, saj ustvarjalci vsebin za vsak prizor ali celo posamezne sekvence določijo nivoje in krivulje. Rezultat so serije in filmi, ki izgledajo še veliko lepše. Predvsem imajo bolj naravne barve in dinamika je lahko še toliko bolj izrazita, ker višanje ali nižanje razlik med najbolj svetlo in najbolj temno točko na ekranu ne vpliva na druge prizore.

Odprti in brezplačni standard HRD10+ sta skupaj zasnovala Samsung in Panasonic, pri čemer se ga prvi še naprej oklepa in zaradi tega ne podpira lastniškega, plačljivega načina Dolby Vision, medtem ko se drugi vse bolj obrača prav k temu. Posvojili so ga namreč filmarji in Netflix, zato je trenutno za gledanje tovrstnih vsebin boljša naložba v televizor s podporo za Dolby Vision. Še četrti standard, Hybrid Log Gamma (HLG) je pretežno v uporabi v anglosaškem svetu za športne prenose in tako pri nas ni posebej relevantna lastnost pri izbiranju televizorja. Glede Dolby Visiona pa lahko damo še en, mogoče na prvi pogled rahlo nenavaden in kontroverzen nasvet – za prikaz te slike se cenejši televizorji, ki jo podpirajo, obnesejo precej bolje kot za prikaz običajne televizije. Tam se namreč pokažejo vse omejitve ekrana, medtem ko ga HDR, še posebej v omenjenem načinu, izkoristi praktično do skrajnih meja, in tako slika izpade res lepo tudi TV-ju za 600 ali 700 evrov (odvisno od velikosti in trenutnih akcij pri trgovcih). Kdor torej pretežno gleda Netflix ali vsebine z drugih kakovostnih virov, bo lahko že z nečim cenejšim od opevanih OLED-ov užival v zares lepi sliki.

Dolby Atmos in DTS:X

Najnovejša standarda za prostorski zvok sta morda malo manj “nujna” kot HDR, a vseeno ju ne gre zanemariti. Kajti morda se čez nekaj let odločiš za dokup zvočniškega sistema ali zvočne letve in če televizor denimo ne bo podpiral standarda Dolby Atmos, bo šel na zvočnike manj napredni Dolby Digital. Prednost Atmosa (in enako konkurenčnega DTS:X) je v tem, da gre za “objektni” zvočni standard, pri katerem se da precej natančno določati, od kod v prostoru prihaja zvok. Zato ima pravi sistem za ta standard zvočnike tudi na stropu in ob strani, ne samo spredaj in zadaj. Dokaj dobro pa se da vse skupaj simulirati tudi z zvočnimi letvami in celo v slušalkah.

Na strani naprav je morda celo več podpore za DTS-ov standard, ker je ta le nadgradnja prejšnjih iz tega laboratorija. Dolbyjev je popolnoma nov in šele prodira v izdelke, je pa vsaj v televizorjih od lani že precej reden znanec. Drugače kot pri napravah je pri vsebinah, saj se je tam za zdaj uveljavil Dolby Atmos. Tak zvok že ima veliko serij na Netflixu in v Amazon Prime Video. Ob tem pa niti ni treba odšteti veliko evrov ali postaviti kompleksnega sistema (s cevmi za kable pod ometom) za uživanje v zvoku naslednje generacije.

HDMI 2.1 in eARC

Dokončajmo najprej avdio del. Na skoraj vsakem televizorju lahko pri priključkih HDMI opaziš, da je večina označenih z ARC. To pomeni, da omogočajo povratni avdio kanal (Audio return channel), zaradi česar gre lahko zvok iz zvočne letve (ali druge naprave) v TV po kablu HDMI. To ima določene prednosti, med drugim večjo pasovno širino in s tem podporo za več zvočnih standardov kot pri optičnem priključku ter možnost uravnavanja glasnosti z daljinskim upravljalnikom televizorja (tisti o zvočne letve pa gre lahko v predal). Zdaj počasi prihaja izboljšani eARC (enhanced Audio return channel), ki je del standarda HDMI 2.1. Prinaša pa dve ključni prednosti. Prva je še večja pasovna širina, zaradi česar je mogoče po tej povezavi pošiljati Dolby Atmos in ostale najnovejše zvočne oblike v polni, nestisnjeni obliki. Dolby Atmos je sicer mogoče z Netflixom na zvočnike dobiti tudi prek običajnega HDMI ARC, saj ga omenjeni ponudnik nekoliko stisne in “zapakira” znotraj signala Dolby Digital (še vedno pa mora TV podpirati Atmos, da pošlje do letve ustrezen signal, sicer gre klasičen Dolby Digital 5.1). Kdor bo imel TV in zvočniški sistem z eARC, bo tako deležen še nekoliko boljšega zvoka. Druga pridobitev, prav tako povezana z zmožnostjo prenašanja večjih količin podatkov, je lažja sinhronizacija slike in zvoka. S tem novim načinom naj bi torej težave z zamujanjem slike oz. Prehitevanjem zvoka postale preteklost.

Priključek HDMI 2.1, ki ga za zdaj v polnosti podpira le malo televizorjev, sicer poleg eARC prinaša še nekatere druge pridobitve. Omogoča hitrost prenosa podatkov z 48 Gb/s v primerjavi z 18 Gb/s pri HDMI 2.0, kar pomeni podporo za višje razločljivosti, vse do 10K, medtem ko 8K lahko prikaže pri 60 sličicah na sekundo. To bo sicer bolj kot zaradi morebitnih novih “filmskih” nosilcev pomembno zaradi igralnih konzol. Kot bo tudi spremenljiva frekvenca osveževanja zaslona (Variable refresh rate, VRR), kar bo prav tako pomembno za konzoli Playstation 5 in Xbox Series X. Tehnologija je podobna kot Nvidia G-Sync ali AMD Freesync in poskrbi, da se zaslon pravilno prilagodi hitrim spremembah v številu sličic na sekundo v igrah, s čimer se izogne “trganju”, tresenju in zaostajanju slike. Zaradi tega je igranje lepše, bolj natančno in uživaško. Toda proizvajalci večinoma čakajo, da omenjeni napravi prideta v prodajo, nočejo izdajati televizorjev s HDMI 2.1 “na zalogo”. Realnost bo torej taka, da bo večina igričarjev najprej kupila konzolo, enkrat v prihodnjih letih pa morda še TV, ki jo bo zares izkoristil.

Za HDMI 2.1 bo treba imeti ustrezen kabel, a obstaja možnost, da ga že imaš, kajti primeren bo vsak z napisom Ultra High Speed, marsikateri s podporo za prenos podatkov po omrežju (HDMI with Ethernet) je take vrste.

V nekaterih prihodnjih člankih bomo pogledali še, kakšne so letošnje linije televizorjev pri posameznih proizvajalcih, kaj je novega in katere lastnosti so ostale pretežno enako kot lani.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Pozdravljeni.Mene pa zanima,če lahko napišrte članek o majhnih televizorjih.Tam nekje do 81 cm oziroma 32 inčna.Namreč pred časom sem kupoval televizor te velikosti ,ker pač večje tv ne morem imeti(prostorska stiska).Problem je v tem ,da imajo velike tv vesoljsko tehnologijo(nema,da nema):)),ki pa je mali televizorji nimajo.Kateri televizor te velikosti je najboljši?Hvala in lp Kristjan

    • Realno ni kaj pisati o teh televizorjih, ker proizvajalci take velikosti vzdržujejo samo še zato, da jih imajo v ponudbi, in so vsi po vrsti povsem osnovni modeli. Za resen TV je treba vzeti najmanj diagonalo 43″ ali celo 49″, malo odvisno od posameznega modela. So pa ob tankih robovih okrog zaslonov današnji 43″ ali podobni čisto obvladljive velikosti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja