Dela od doma ne bo preprečila tehnologija, ampak nezaupljivi in zavistni šefi
Matjaž Ropret 26. maja 2020 ob 06:39

Med prisilnim posedanjem doma se je izkazalo, da lahko marsikje delovni proces poteka tudi na daljavo, brez fizične prisotnosti zaposlenih v pisarnah oz. odprtih okoljih delodajalca. Poslušali smo celo, kako smo prišli do točke, ko bo delo od doma postalo ne samo (kar naenkrat) možno, ampak ponekod celo norma. Toda življenje se je v naši državi v zadnjih treh tednih kolikor toliko vrnilo na stara pota in prav tam je že, kolikor mi pripovedujejo prijatelji in znanci, marsikje tudi odnos nadrejenih do prihajanja v službo.

Že Marjan je takoj ob začetku karantene opozoril, da delo od doma ni za vsakogar in da se je treba temu vsaj dobro prilagoditi, tudi s kakšnimi preureditvami prostorov, si zamisliti rutino, nanjo navaditi domače in se predvsem zelo dobro disciplinirati. Meni denimo slednje ne predstavlja težave, v »službi« sem še preveč, in domače okolje mi čisto ustreza, a hkrati grem prav rad najmanj en dan vsak teden »na teren«. Navsezadnje je to bistven del novinarskega poklica in to sem v času preganjanja virusa kar precej pogrešal. Slišal pa sem za precej primerov, da je delo od doma proti vsem pričakovanjem teklo zelo dobro in tudi dajalo celo boljše rezultate v primerjavi z delom v pisarni. Če ljudje vedo, kaj je treba narediti in so kolikor toliko vestni ter marljivi, to običajno tudi naredijo. In če vsak dan še ne izgubijo od ure do dveh ali celo več za prevažanje sem ter tja, lahko naloge opravijo celo bolje ali pa jim ostane več prostega časa, kar dobro vpliva na počutje, motivacijo in navdih, ko se je treba nečesa resno lotiti. Če res česa ne pogrešam, odkar sem »podjetnik«, je to izgubljanje časa in živcev na poti v službo in nazaj domov.

Zdelo se je tudi, da so ljudje dobro zapopadli tehnologijo, od video konferenčnih programov, telefonov namesto spletnih kamer in platform za »sodelovanje« in deljenje vsebin, do morda celo navideznih zasebnih omrežij (VPN) in še česa. Celo internetne povezave so bile večinoma dovolj hitre in stabilne. Vsaj nismo zaznali kakšnega večjega pritoževanja čez to, kar očitno pomeni, da po tehnološki in izvedbeni plati ne bi bilo težav z delom od doma. Morda bi morali v podjetjih še malo bolje poskrbeti za varnost podatkov, ki so shranjeni na računalnikih zaposlenih in ki se pretakajo po omrežjih, kajti ni ravno dobrodošlo, če tovrstne dokumente kdo prestreza. Mnogi tudi nimajo službenih prenosnikov, ki bi jih za tovrsten način dela skorajda potrebovali, kajti uporabljati zaseben računalnik v službene namene ni najbolj pametno. Še toliko manj, če na njem karkoli počnejo tudi otroci. To bi se zagotovo dalo urediti, četudi bi predstavljalo nekaj izdatkov za podjetja. Bi pa morda prihranila na drugih področjih, denimo pri dodatkih zaposlenim za prevoz, verjetno bi potrebovali tudi manjše prostore. Zelo verjetno ne bi nikjer prešli na izključno delo od doma, če pa bi uvedli sistem tri – dva, torej tri dni na teden doma in dva dni v pisarni (ali obratno), bi vseeno potrebovali nekaj manj miz, stolov in monitorjev (kamor bi zaposleni priklapljali svoje prenosnike), s tem pa tudi manj kvadratnih metrov pisarn. Še vedno se je treba občasno dobiti na kupu, izmenjati ideje in pregledati narejeno, pa tudi navsezadnje povedati in slišati določene novice in govorice, doma nam je le nekoliko dolgčas. Prepričan sem, da bi marsikomu tak ritem in način dela povsem ustrezal.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Pa vseeno je kar hitro udarila »stara normalnost«, ponekod bodo očitno poskušali ubiti »novo realnost«, še preden bo ta zares postala realna. Že po tednu ali dveh je marsikateri šef (ali direktorica), kot mi pripovedujejo, zahteval konstantno prisotnost v službi. Četudi prej ni bilo nikakršnih težav na daljavo ali je vse skupaj potekalo celo bolje. Kolikor imam izkušenj s temi profili, pa nočem stereotipizirati, ampak vzorci se zelo pogosto ponavljajo, precej nadrejenih v svojih vlogah kmalu zboli za podobnimi simptomi. Prvi je nezaupljivost do podrejenih. Če jih ne vidijo, ne verjamejo, da sploh kaj delajo. Verjetno si mislijo, da doma lenarijo, gledajo TV ali igrajo igr(ic)e. V vseh medijih, kjer sem bil v svoji karieri, bi novinarje najraje imeli ves čas v pisarnah. Na očeh. Četudi je osnova novinarstva, da si zunaj, se dobivaš z ljudmi (»viri«), pobiraš izjave, si ogleduješ kraj dogajanja, itd Nikoli nisem dobro razumel, čemu več šteje prisotnost kot končni rezultat. Pomembno bi moralo biti, kaj zaposleni da od sebe, in da to stori v dogovorjenem roku. Seveda pa so začeli marsikomu v zadnjih letih nalagati še dodatne birokratske naloge, poleg njegovega osnovnega dela, in šefom je pogosto celo pomembneje, da so opravljena ta »pisarniška« opravila kot vse ostalo.

Poleg tega se šefi ne morejo obnašati kot šefi, če je večino časa okrog njih vse prazno. Če spet malo pretiravam, a ne dosti, morajo imeti zaposlene tam, da lahko kažejo svojo pomembnost in nepogrešljivost. Če so se sami žrtvovali za to naporno in odgovorno vlogo, pri kateri ni niti trenutka zadovoljstva, kajti ves čas so pritiski z vseh strani, morajo tudi njihovi podrejeni sedeti na delovnem mestu za svojimi monitorji in trpeti. Bognedaj, da bi veselo delali doma v trenirki in s kakšno sproščujočo glasbo na zvočnikih, da bi lahko šli za 15 min ven na pavzo ali celo med delovnim časom skočili v trgovino. Vse to se preprosto ne spodobi in šefi bodo naredili vse, da na take bogokletne ideje čimprej pozabimo.

Mogoče ni tako hudo in verjetno sem preveč sarkastičen, slišal sem tudi za primere, kjer še naprej pretežno delajo od doma in nikogar ne silijo, naj prihaja v pisarno. So pa to pretežno podjetja, ki so tako prakso imela že prej. Zato imam občutek, da bo na marsikaterem področju zelo hitro vse tako, kot je bilo do sredine marca. Navade ljudi so se spremenile samo kratkoročno, potem je večina pozabila na peko kruha, sprehode po bližnjem gozdu, naročanje stvari domov in plačevanje s kreditnimi karticami, podobno bo najbrž tudi z delom od doma. Če se da po starem, potem je jasno, kako bomo.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja
  • Tudi naše podjetje je želelo in hotelo (oh, kakšna prilika je bila to) samo in izključno delo od doma. Sedaj nas njih 3/4 (samo, da opravičijo svoj obstoj) posiljuje z webinarji (idiotsko ime), seminarji, testi, prezentacijami, sestanki… z MS Teamsi itd. In to je delo od doma? Ne, to je potuha od doma!!!

  • Le vprašanje časa je, kdaj se bodo cenejši Indijci vključili v delo doma ali na daljavo in nas nadomestili . Logika kapitala je neizprosna.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja