Daleč proč, a vseeno zraven na posebni večerji
Matjaž Ropret 25. decembra 2021 ob 06:43

Na novinarskem večeru v priložnostni restavraciji kuharske mojstrice Ane Roš v središču Ljubljane je ena od gostij imela malce drugačnega, nenavadnega in zelo zanimivega spremljevalca. Družbo ji je namreč delal gospod, ki je, a pravzaprav ni sedel za isto mizo. Celoten večer je nastopal kot hologram, medtem ko je v dobrotah užival doma. Kot so opisali v podjetju Mastercard, ki je projekt organiziralo, so kulinarično doživetje »nadgradili s tehnološkim popotovanjem in prek hologramske projekcije eno gostjo združili z njeno bližnjo osebo z drugega konca Slovenije za isto mizo kulinaričnih specialitet.«

Opazovanje tega mi je v spomin priklicalo televizijsko serijo iz sredine 80. let prejšnjega stoletja in mi postavljalo vprašanja, česa bomo s to tehnologijo deležni čez toliko let ali morda že prej, ko bo prikaz navideznih bitij, rastlin in predmetov (morda) možen brez današnjih manipulacij naših čutil, predvsem oči. Kakšna je bila vsebina serije Max Headroom ne bi znal več povedati, za vedno pa sem si zapomnil glavnega junaka. Tako njegovo ime kot pojavo. V bistvu glavo, kajti bil je nekako doprsni televizijski voditelj, ki pa ni bil resničen, temveč izmišljen lik, ki ga ustvarjala »umetna inteligenca«. Nekakšen takratni hologram. Prvi, ki sem ga v življenju videl, in ga zato od takrat naprej asociiram s to tehnologijo. Kot so za preobrazbo pravega igralca v »navideznega« Maxa pred 35 leti morali uporabljati različne, predvsem maskirne trike, so danes v uporabi prevare s projekcijo slike za ustvarjanje hologramov.

Poanta holografije je v tem, da z dvodimenzionalno sliko pretentamo oči in možgane, češ da gledamo nekaj tridimenzionalnega, kot bi bila prava oseba ali predmet, ne zgolj prikaz na zaslonu. Dodatni element je še v tem, da se tudi površina, kamor projiciramo sliko, vizualno umakne, da je s prostim očesom ne vidimo. Tako se zdi, kot bi bil hologram dejansko v prostoru, četudi ga v resnici ustvarja padanje svetlobe projektorja na steklo, platno in kaj drugega primernega. Končni korak je kajpak sistem, kjer ne bi več potrebovali površine za lovljenje svetlobe, ampak bi hologram dejansko projicirali v prostor (od spodaj ali od zgoraj) oz. v okolje.

Za zdaj kljub nekaterim obetavnim prototipom še nismo tam in tako je morala ekipa, ki je izpeljala opisano in fotografijah dobro vidno druženje od blizu, čeprav na daljavo, uporabiti kopico trikov in instalacij. Postavili so oder in nanj dodali konstrukcijo. S tem so »skrili« tako projektor kot platno, predvsem pa točko padanja svetlobe na tla. Ni namreč zelo posrečeno, če se slika takoj za hologramom vidi še nekje na tleh ali na steni. Sam hologram in občutek globine, ki je pri vsem skupaj nujen, je nastajal na skoraj prosojnem platnu s srebrnimi nitkami. Slednje omogočajo dovolj svetel prikaz, da je vse skupaj realistično. Temu materialu v žargonu rečejo hologaza in je bil napet čez celotno širino in višino konstrukcije. Laserski projektor je bil nad gostjo in je metal svetlobo pod kotom 45 stopinj. Dajal je sliko v visoki razločljivosti in na dovolj veliki razdalji, zaradi česar je bil hologram v naravni velikosti.

Gospod, ki so ga navidezno prestavili v t. i. pop-up restavracijo, je doma imel za seboj zeleno ozadje. Tak način snemanja, imenovan chroma key, je v uporabi vedno, kadar je treba osebi na videu dati drugo ozadje. Najbolj tipičen primer je vremenska napoved na televiziji. Snemala ga je kakovostna kamera, gledal pa je v televizor nad kamero. Njemu namreč niso mogli predvajati holograma, temveč le sliko iz restavracije. Tam je bila kamera v konstrukciji. Za zvok so uporabljali popolnoma brezžične slušalke in kravatne mikrofone (»bubice«). Za prenos slike in zvoka pa mobilno omrežje in profesionalno platformo, podobno kot sta Zoom ali Teams, ki pa omogoča res dobro sliko. Seveda je v ozadju še ustrezno zmogljiv računalnik za obdelavo slike, predvsem pa je bila pri gospodu doma pomembna izredno dobra osvetlitev, saj ne sme biti nikakršnih senc, da je hologram perfekten. Tudi zvok je zelo pomemben, a bolj za sama akterja kot za ostale opazovalce. Za dober rezultat se morajo izvajalci zateči k številnim trikom ter imeti veliko znanja in izkušenj.

»Veseli smo, da smo imeli priložnost ponovno dokazati, kako lahko z inovativnimi tehnološkimi rešitvami doživetja ponesemo na višjo raven. S pomočjo napredne tehnologije, holograma, smo gostom ponudili ne zgolj doživetje, temveč tudi edinstveno povezovanje,« je ob tem poudaril poslovni direktor družbe Mastercard Slovenija Luka Gabrovšek.

V živo je bil hologram impresiven. Jasno je, da mu manjka nekaj, predvsem barvnega spektra, do povsem prepričljivega nadomestka tega, kar »prikazuje«. Pa vendar so velikost, presenetljiv občutek globine in ostrina že tako dobri, da ustvarijo vtis. Platna se v ne preveč svetlem prostoru dejansko ne vidi, tudi sliko na tleh bi opazil samo, če bi se sprehodil okrog odra, in enako velja za vso na konstrukcijo obešeno tehnologijo.

Slišal sem že za primere, ko je zaposlene šef nagovoril v obliki holograma, ker fizično ni mogel biti prisoten. Morda bo nekoč v prihodnosti sredi ceste stal navidezen policist. Možno je, da se bomo v trgovinah pogovarjali s svetovalci-hologrami. Morda se bomo igrali z miniaturnimi, ki jih bodo projicirali naši pametni telefoni ali ure. Tehnologija je vsekakor fascinantna in taki prikazi, kot je opisani, še dodatno spodbujajo razmišljanje o tem, kje bi se jo dalo uporabiti.

Fotografije: Mastercard

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.