Dacia Sandero in Sandero Stepway sta povsem posodobljena in lahko ukradeta kakšnega kupca dražjim konkurentom
Matjaž Ropret 14. januarja 2021 ob 09:54

Renaultova nizkocenovna znamka Dacia ima bolj prepoznavnega in zaželenega Dusterja, toda dvojec Sandero in Sandero Stepway je tisti, ki prinaša največ prihodka od prodaje. Doslej pretežno zaradi nizke cene in dejstva, da konkurenca večinoma ne ponuja povišanega, rahlo robustnega modela v tem velikostnem razredu. Po novem je ta dvojica moderna in kakovostna, kot še nikoli doslej, utegnejo pa predvsem običajnega Sandera na slovenskem trgu malo tepsti nenavadne odločitve glede motorjev in opreme.

Medtem ko je bil Duster že od začetka vsaj na zunaj prepoznaven in atraktiven, notranjost je žal druga zgodba, se je za Sandera zdelo, da pač je. Narejen zgolj zato, da je lahko poceni. Tokrat pa so se dejansko ukvarjali tako z zunanjim kot notranjim dizajnom. Tako je avto zunaj simpatičen, s prijaznimi, sodobnimi linijami, še večja razlika pa je notri. Tu ni več zgolj najbolj osnovnih ploskev in gumbov, kar je opazovalca vračalo v 80-ta leta prejšnjega stoletja, ampak so izrisali njemu lastne letvice, zračnike in še nekatere elemente, vzeli precej sodobnejše gumbe iz Dusterja, namestili večji zaslon (pri najboljši opremi) in pri Stepwayju celo uporabili nekaj blaga ter barv, da je notranjost videti prav šik. Vse skupaj je še vedno izrazito plastično in temno (če ni tistega pridiha oranžne), kakšen Clio je še vedno na bistveno višjem nivoju, toda prepad med njima ni več gromozanski in v Sanderu nisem več zgolj čakal, da lahko čim prej izstopim, ampak je bil občutek povsem prijeten.

Avto je zgrajen na enaki konstrukcijski osnovi (platformi) kot najnovejši Clio, zaradi česar je svetlobna leta boljši v vožnji, varnejši in udobnejši od predhodnika. Ima seveda manj tehnološke in druge opreme kot dražji bratranec in zdi se mi, da so se malce manj ukvarjali s finimi nastavitvami podvozja, kajti čez luknje in grbine je več nihanja gor-dol, vseeno pa je vožnja zelo solidna, seveda lahkotna, pa celo kanček dinamičnega karakterja bi se dalo najti. Od aktivne varnosti je že v osnovni opremi prisoten radar za samodejno zaviranje v sili, žal pa ga niso uporabili tudi za aktivni tempomat in žal je to poleg opcijskega opozarjanja na vozilo v mrtvem kotu tudi edini od naprednih varnostnih pripomočkov. V Dacii morda nekoliko preveč prostodušno pojasnjujejo, da ne ciljajo na čim več zvezdic na testu EuroNCAP, temveč se osredotočajo na potrebe kupcev. Z drugimi besedami – dodatne pomočniki bi avto še podražili in tega kupci Dacij ne bi najbolje sprejeli. Avto ima sicer šest varnostnih blazin.

Večja novost so luči LED, ki so take vrste serijsko, ne glede na opremo. Razlog je v zasledovanju čim nižjih izpustov, saj avto z njimi porabi malenkost manj kot z energijsko potratnejšimi halogenskimi žarometi. Treba pa je biti natančen in povedati, da sveteče diode skrbijo za dnevne (tudi zadaj) in »kratke« luči, za dolge pa so še vedno in v vsakem primeru halogenke, ne da se dokupiti izvedbe »Full LED«. Z diodami so ustvarili tudi odslej menda prepoznaven svetlobni odtis te znamke v obliki črke Y.

Tehnološko in nasploh glede opreme je novi Sandero najboljše, kar smo doslej videli pri Dacii. Osnovna (Access) in srednja oprema (Essential) imata še vedno določene elemente, ki jih komaj še srečujemo, denimo ročno nastavljanje zunanjih ogledal, volna nastavljiv samo po višini in klasično ročno zavoro, toda pri najvišji opremi (Comfort) je stanje blizu temu, kar smo sicer navajeni pri novih avtih v zadnjem času. Nekatere dobrodošle rešitve – samodejna klimatska naprava, kartica za odklepanje, kamera in parkirna tipala – so še vedno izključno doplačljive, a so vsaj na voljo. Glede infozabave imajo kupci tri možnosti, mislim pa, da je najboljša izbira srednja. V osnovi avto nima osrednjega infozabavnega sistema in zaslona, je pa vgrajen radio (z DAB-om, kot je zdaj predpisano), vendar ga voznik upravlja znotraj potovalnega računalnika. Možno pa je na vrh armature postaviti pametni telefon in na njem prek aplikacije Dacia Media Control dobiti upravljanje radia ter ostalih funkcij (za navigacijo denimo uporabnika vrže kar v Googlove Zemljevide 😊). Telefon je lahko povezan s kablom ali prek bluetootha in aplikacija deluje povsem v redu, vseeno pa mislim, da bi bilo za manj tehnično podkovane kupce, ki se bodo verjetno odločali za avto s tako opremo (in ki morda niti nimajo pametnega telefona), bolje, če bi bil tam vsaj kakšen osnoven zaslon. Najvišja oprema prinese konkretnega, z diagonalo osmih palcev in večino funkcionalnosti, razen navigacije. Temu sistemu rečejo Media Display. Navigacijo je mogoče dokupiti, z eno od dveh možnosti zemljevidov (Adriatik je z naborom balkanskih in jugovzhodnih držav za nas neuporabna, Vzhodna Evropa pa celo vključuje nekatere države zahodno od nas, a ne vseh), vendar sam tega niti ne bi storil, ampak bi preprosto uporabljal Android Auto ali Carplay, kar sistem omogoča. Prek priključka USB na vrhu (tisti spodaj je zgolj za polnjenje), kjer je tudi že vgrajen nosilec za telefon.

Motorji so trije, med njimi ni dizla, menjalnik pa na slovenskem trgu zgolj ročni, s petimi (pri osnovnem motorju) ali šestimi prestavami (pri ostalih dveh izbirah). V tujini je na voljo tudi samodejni, a v Sloveniji bi bilo po pričakovanjih tovarne zanj premalo zanimanja. Vstopni litrski motor z 49 kilovati (65 konjskimi močmi) je v ponudbi bolj zato, da lahko oglašujejo začetno ceno devet tisoč evrov. Razen za tiste, ki jim je pomembno samo, da se premikajo, je definitivno boljša izbira turbinski TCe s 67 kW (90 KM) ali kombinirani bencinsko-plinski ECO-G. Slednji ima na bencin enake karakteristike kot TCe in tudi stane enako, zmore pa na plin 74 kW (100 KM) in ima zaradi tega dva rezervoarja (50 in 40 l) ter je brez rezervnega kolesa. Pri Stepwayju osnovni motor odpade, cene pa se začnejo tam, kjer se pri običajnem nehajo.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Oba Sandera sta malce bolj prostorna v notranjosti, predvsem na zadnji klopi, čeprav je zunanja dolžina ostala nespremenjena (je pa nekoliko več širine). Prtljažnika je pri vseh izvedbah 328 l, ima pa Stepway lahko dvojno dno. Zanimive pri Stepwayju, ki je za slabe štiri cm višje od tal, so še strešne sani. Nanje je mogoče namestiti klasične letve ali pa kar ta vodila obrniti za 90 stopinj, da postanejo strešni prtljažnik. Seveda štirikolesnega pogona pri Stepwayju ni, višina je zgolj v funkciji lažjega vstopanja, višjega sedenja (kar sem komaj opazil) in možnosti vožnje po malce bolj grobem terenu.

Kot rečeno, se cenik začne pri devetih tisočakih, a zares pri 10.790 evrih, kolikor stane izvedba ECO-G Essential. Žal pa ta oprema ne ponuja možnosti izključno bencinske turbinske motorizacije (zraven torej kupec dobi še plinski rezervoar) in nima klimatske naprave. Za slednjo je treba pri Sanderu poseči po najvišji opremi Comfort, ki stane 12.290 evrov. Z vso opremo, ki bi jo bilo smiselno imeti, in kovinsko barve, pridemo na malo manj kot 13.500 evrov. Sicer bi se mi za nezahtevne zdela povsem v redu tudi izvedba s srednjo opremo, a brez klime (doplačilo zanjo je 490 evrov) pač ne. Stepway se začne pri 12.290 evrih in ima že v začetni opremi Essential klimatsko napravo ter je na voljo kot TCe, zato je lahko zanimivejša izbira. Stepway Comfort, ki že ima samodejno klimatsko napravo in »lita« platišča, stane 13.990 evrov, s še nekaj dodatki (kamero, nadzorom mrtvega kota, kartico za odklepanje, dvojnim dnom prtljažnika) ter kovinsko barvo pa malo čez 15 tisočakov in to bi bila zame glede na prve km in videno tudi najboljša izbira, saj je avto ponuja skoraj vse, kar je dandanes nujno, pa še nekaj SUV-jevskih lastnosti in kanček dizajnerskega pridiha.

Cenik Sandero

Cenik Sandero Stepway

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor za Matjaž Ropret Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja