Dacia Duster: Nič manj kul zaradi pomanjkanja tehnologije

Dacia Duster se poslavlja. A preden se kdo ustraši, da ukinjajo še enega od že tako vse bolj redkih klenih terencev, naj ga pomirim, da zgolj malce dražim s to uvodno trditvijo. V njej namreč manjka pripis, da odhaja trenutna generacija tega najbolj priljubljenega modela romunske znamke pod francoskim okriljem. Februarja namreč prihaja v prodajo nov Duster, na pogled niti ne zelo drugačen, vsekakor pa v marsičem pomembno izboljšan. In če stari šele s popolno opremo, torej vsem, kar se pri njem da dobiti, izpade kolikor toliko primerljiv z drugimi sodobnimi avti, se s svojimi terenskimi spodobnostmi v vsakem primeru izkaže. In zaradi tega je navkljub vsem svojim pomanjkljivostim in špartanskosti kul.

Z Dusterjem sem se nekoč že peljal, a zgolj po asfaltu in še pred prenovo, zato takrat nisem bil pretirano navdušen. Tokrat me je pozitivno presenetil. Notranjost ni več tako grozna, kot bi sedel v avtu iz 80-ih let prejšnjega stoletja in tudi avtocestna vožnja je čisto v redu. Malo bolj hrupna, tako zaradi slabše zatesnjenosti kot zaradi oblike, višine, mogočnih strešnih nosilcev in ne povsem cestnih gum, a vseeno še v mejah sprejemljivega. Kombinacija dovolj zmogljivega dizla (1,5 litra in 80 kW oz. 110 konjev, preverjena reč v skupini Renault) in samodejnega menjalnika EDC tudi poskrbi za dovolj lagodno križarjenje. Ampak to seveda ni poanta Dusterja, povedati hočem zgolj, da je mogoče z njim čisto brez težav živeti med vsakodnevnimi prevozi, ko se ne spopadaš s klanci, jarki, skalami in drugimi preprekami, ki jih bolj rokavičarski avti ne zmorejo premagati.

Ne moreš pa pri taki običajni vožnji pričakovati kaj veliko zabave. To je delavec, ne športnik. Že na cesti daje občutek, da odločni stoji na svojih 215 mm širokih gumah, četudi v ovinkih vse skupaj rahlo skazi nedinamična zasnova podvozja in karoserije, zaradi česar je nagibanja in odnašanja več, kot smo navajeni pri večini današnjih cestnih »terencev«. Toda na makadamih in gozdnih poteh Duster pokaže svojo pravo suverenost in tam omenjeni mehkužci omagajo bistveno prej. Saj ne rečem, tudi z njimi se da priti marsikam, ne pa čisto povsod, in predvsem manj zanesljivo in brez spotikanja. Oddaljenost od tal, terensko naravnano podvozje, zaščite in obrobe zagotavljajo, da se Duster vali in skače čez kamne in luknje, ne da bi voznika za hip zaskrbelo. Niti za to, da morebiti ne bi več šlo naprej, niti za kondicijo avta. Na enem od vzponov po res razdrapani poti in obilici listja priznam, da me je malo stiskalo, ampak bolj zaradi mene in moje nenavajenosti na take podvige. Razen rahlega zdrsavanja koles na kratkem strmem odseku ni bilo nobenih drugih težav in ker nisem vozil ne po travi, blatu, snegu ali ledu, tudi nisem pogrešal pogona na vsa štiri kolesa, ki ga testni primerek ni imel. Ker je bil opremljen z omenjenim EDC-jem, to dvoje pa ne gre skupaj. Lahko imaš eno ali drugo.

Menjalnik kot rečeno dobro opravlja svojo nalogo, tudi med vožnjo v klanec sem le redko moral poseči vmes. Običajno je namreč tako, da samodejni sistemi vzdržujejo čim nižje obrate in zato hitro prestavijo v četrto, mogoče celo peto, ko pride ovinek ali serpentina, pa imajo težave s hitrim prestavljanjem v drugo, voznik pa z vzdrževanjem hitrosti. To je se tu le redko dogajalo in tudi pri grizenju v gozdne klance sem se vseskozi lahko zanašal na samodejni režim. Tudi dizel se mi s svojo obilico navora za take podvige še vedno zdi dobra izbira. Poraba sicer ni bila izjemna, nekje med šestimi in pol ter sedmimi litri se giblje, ampak oblika avta je pač terenska.

Prav veliko moderne tehnologije Duster (še) nima. Dobiti se da osrednji zaslon z navigacijo in kamero, parkirna tipala, tempomat in omejevalnik hitrosti, potem pa se spisek že počasi konča. Novinec bo lahko imel še samodejno klimatsko napravo, kartico za odklepanje in zagon, opozarjanje na vozila v mrtvem kotu in še kakšno malenkost. V vsakem primeru pa manjka kakšna aktivna varnost in pomoč vozniku, tu se na žalost kar konkretno pozna nizkocenovno poreklo, pa čeprav tak primerek, kot je bil testni, po ceniku stane skoraj 19 tisočakov. Znotraj se bodo zelo domače počutili vsi, ki so v preteklo kdaj vozili clia ali twinga, ker so tipke in ročice nabrane iz te Renaultove zgodovinske zakladnice. Ergonomija niti ni slaba, razen res (pre)nizko postavljenega zaslona na dotik, kar naj bi v novem modelu vsaj nekoliko popravili. Motijo tudi zadeve, kot je voznikov senčnik, ki na ogledalcu nima pokrova, pa še povsem vzporedno s šipo se ga ne da postaviti, zato tisto ogledalo kar malo moti. Ali pa predal na vrhu osrednje konzole, ki je sicer dobra ideja, a je izdelan iz trde, drseče plastike, da predmete v njem ves čas premetava sem ter tja, in je tako zadeva pretežno neuporabna.

Infozabavni sistem Media Nav ni najnovejše sorte, je pa povsem uporaben in tudi pregleden. Na domačem zaslonu so velike ikona za ključne razdelke – radio, večpredstavnost, navigacijo, telefon – in tudi naprej je vmesnik kar logičen. Še najmanj mi je všeč navigacija, ki je bolj stare šole, in zahteva preveč vnaprejšnjega odločanja, namesto da bi preprosto poiskala, kar uporabnik želi. Zaslon je še tiste vrste s filmom (folijo) za prepoznavo dotikov, a je odzivnost vseeno čisto spodobna. Na voljo sta tudi USB in zvočni vhod, tu pa se večpredstavnost konča, voznik ima pred seboj samo klasične merilnike s potovalnim računalnikom, pri katerem se lahko med podatki sprehaja samo enosmerno. Če določenega zgreši, je treba spet narediti cel krog. Pohvalno pa je upravljanje radia in tempomata na volanu.

Duster niti ni majhen avto in četudi je obdelava vsega skupaj na slabšem nivoju kot pri večini drugih, je prostora kar nekaj. Tako v kabini kot v prtljažniku. In tudi nameščanje otroških sedežev ni prezahtevno, seveda pa ne tako elegantno kot v kakšnem dražjem in manj terenskem tekmecu. Pogojno bi to lahko bil tudi družinski avto, ampak predvsem za družine, ki živijo nekje v hribih. Kajti v osnovi je vseeno namenjen premagovanju težavnejših poti in vremenskih razmer. Lepo je, da poleg tega Dacia počasi dodaja nekatere elemente sodobne mobilnosti, seveda pa bi si jih želel še več. Sploh varnostnih.