Dacia Duster (druga generacija): Veliko napredka, nič manj zaostanka
Matjaž Ropret 25. oktobra 2018 ob 12:11

Lastniki Dusterja so, kolikor vem, med bolj zadovoljnimi s svojimi avti. Imajo jih raje kot mnogi, ki vozijo nekaj bistveno imenitnejšega in dražjega. Kar je po svoje presenetljivo, če vemo, da so Dacie izdelki s staro, spin doktorji bi rekli preverjeno tehnologijo, in nič kaj moderno notranjostjo. A po drugi strani niti ni, saj svoje delo opravljajo zgledno in so med vse bolj redkimi poštenimi, nepretencioznimi avti v prodajnih salonih. Novi Duster pa odpravlja marsikatero zamero, ki smo jo gojili do prve generacije.

Dusterja pač moraš imeti rad. Ne glede na vse pomanjkljivosti in nizkocenovno poreklo je prav posrečen. Zunanja podoba je kul, mehanika spodobna, z njim prideš bolj ali manj povsod, pa še relativno prostoren je. Z drugo generacijo, ki je sicer enako velika, so ga optično malo razširili in osvežili, s čimer ni nič narobe, vseeno pa mi je prejšnji deloval bolj možato. Zdaj je za moje oči malenkost pomehkužen. Mogoče bi bilo treba namestiti kakšne konkretne zaščitne cevi, da bi se vrnila tista prava odločnost, samozavest.

Zato pa je znotraj mnogo, mnogo bolje in prijetneje kot prej. Sedeži so konkretnejši, ambient iz tega tisočletja, ne več iz prejšnjega, senčniki ne lezejo ves čas dol, osrednji zaslon ni več skoraj pri tleh (še vedno je nižje, kot bi moral biti, a je vsaj približno na višini), malo več je oblog in oblikovnih prijemov. Ostaja pa tudi precej trde plastike in vsesplošnega varčevanja z materiali. Ampak to je pač poceni delavec. Čeprav se o tem, koliko je dejansko poceni, da razpravljati. Kakšna precej sodobnejša in tehnološko podprta Vitara ni dosti dražja, res pa je manjša in ne tako zelo plezalsko navdahnjena. Prav tako SX4 S-Cross.

Tech je tudi za odtenek modernejši. Infozabavni sistem je v osnovi enak, ima pa malo lepši zaslon in precej boljšo (doplačljivo) kamero. Pri tej se da spreminjati pogled in je nasploh ena bolj hipsterskih zadev na tem ekranu. Ostalo je zelo osnovno, a pregledno in funkcionalno. Pač osnove – radio, vsebine z drugih virov (bluetooth, USB, …), telefon, navigacija in nekaj podatkov o avtu in vožnji. Klimatska naprava je samodejna in gumbi zanjo malo spominjajo na Suzukijeve. Tipke nad njimi pa so tudi mini oblikovalski dosežek. Potovalni računalnik je malo bolj napreden kot v prejšnji generaciji Twinga, kar niti ni slabo. Daje dosti informacij, seveda pa je prikaz enobarven. Zdaj se da v avto priti z znano Renaultovo prostoročno kartico. O kakšnih pametnih pomagalih pa lahko samo sanjaš. Asistenčnih sistemov Duster ne pozna, niti polovičnih, kot je samo opozarjanje na nevarnost naleta, če že samodejnega ustavljanja ni. Vrhunec tehnike je tempomat, klasičen kajpada, z znano tipko iz francoskega zaloge. Tokrat na sredini med šoferjem in sovoznikom, kjer je tudi gumb za izbiranje sprednjega ali štirikolesnega pogona.

S slednjim po mojem mnenju Duster mora biti opremljen, drugače ta avto nima niti trohice smisla. Kdor ne misli z njim premagovati gozdnih in drugih klancev, riniti v hribe, osvajati brezpotij in tako naprej, lahko kar neha razmišljati o njem. Za na cesto je, ampak v bistvu ni. Tam se ne počuti dobro. Če na kamnih nejasen volan s precejšnjo toleranco pride prav, da ne povzroči vsak (nehoten) premik katastrofe, je na asfaltu precej bolj čudno, ko ga obračaš za deset stopinj levo ali desno, avto pa še kar pelje enako naravnost. Enako je z nagibanjem karoserije. Na zahtevnih »vlakah« je čisto dobrodošlo, da se Duster lepo plazi čez vse, kar mu pride pod kolesa, skozi cestne ovinke je občutek precej slabši. Tako to je pri avtu, ki je narejen za teren in za doseganje nizke cene.

Dizel z litrom in pol prostornine je v bistvu zdaj edina realna opcija. Atmosferski bencinski motor 1,6 je preživet in nudi premalo, kdor hoče bencin, naj počaka na 1,2-litrski turbo s 130 konjiči. Komur pa se zdi dizel dobra izbira, mu dam prav. Teh 115 »konjev« je čisto ustreznih, šest prestav ravno še za silo dovolj, glede na to, da sta prvi dve v bistvu namenjeni plezanju in se šele pri tretji začne izbira za cesto. Ampak res, motor je presenetljivo miren, lepo prožen, poskočen, ne pretirano žejen, ena boljših plati tega avta.

Dobra se mi zdi tudi izkoriščenost prostora. Tega je dovolj tako spredaj kot zadaj, kjer ga kakšen Megane ne ponuja prav nič več. Prtljažnik je tudi kar dolg, višine pa nima pretirano veliko, ker je pod dnom (brez nakladalnega roba!) pravo, 16-palčno rezervno kolo. Testni avto je sicer imel nataknjena za palec večja platišča in gume. Sta pa ob rezervi dve koriti za kakšne drobnarije. Škoda samo, da prva pomoč in obvezna oprema ne gresta tja spod in jemljeta prostor zgoraj. Glede na to, da se Duster ne bo prav veliko vozil po gladkih cestah, pogrešam kakšne kljukice, kaveljčke in druge načine za pritrditev tovora. In nasploh boljšo obdelavo prtljažnika ter večjo prilagodljivost. To, skupaj s precej povprečnimi cestnimi manirami, temu avtu jemlje družinsko zanimivost.

Upal bi stavit, da bodo lastniki prejšnje generacije prej ali slej presedlali na aktualno, ne bodo kaj dosti razmišljali o alternativah, in bodo z novim ob vsem opaznem in malo bolj skritem napredku spet zelo zadovoljni. In tudi kdor vstopa v svet (resnejšega) 4×4 za približno dvajset tisočakov nima veliko izbire. Sploh, če hoče dizla. Vsem drugim, ki pogona na vsa štiri kolesa in terenskih sposobnosti ne rabijo, pa vseeno svetujem kateri koli drug avto. Drugi Duster je boljši kot prvi, toda tudi nivo se je precej zvišal, sploh glede aktivne varnosti. Zato je v bistvu Daciin zastavonoša še malo bolj v zaostanku in enodimenzionalen, kot je bil na začetku svoje poti.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja