Dacia Duster (avtomatik): Duster brez 4×4 kot jed brez začimb?

Robustni Duster je pred približno desetletjem povzdignil znamko Dacia in navkljub temu, da se od takrat ni dosti spremenil, še vedno hitro pomislimo nanj, ko iščemo dostopen avto s pogonom na štiri kolesa in terenskimi zmožnostmi. Kakšen pa je kot kompaktni, cestni SUV, morda s samodejnim menjalnikom?

Takoj po prenovi, težko jo zares označimo za novo generacijo, so Dusterja kot avtomatika ponujali v navezi z dizelskim motorjem, zdaj pa so mu namenili bencinskega. Precej zmogljivega, saj 1,3-litrski turbinsko podprti štirivaljnik (1.3 TCe 150) zmore 110 kW oz. 150 »konjev«. V obeh primerih pa je pogon zgolj na sprednji kolesi, torej kljub enaki oddaljenosti od tal malo izpade terenska komponenta. Kdor zdaj hoče štirikolesno gnanega Dusterja, mora poseči po dizlu (1.5 Blue dCi 115) z ročnim menjalnikom. Kdo bi razumel te odločitve in preturbacije avtomobilskih proizvajalcev, toda tokrat se tako prvič s tem modelom prašilo za nami zgolj na cestah, ne tudi po gozdnih poteh.  

Polna oznaka za ta avto je Dacia Duster Prestige 1.3 TCe 150 EDC in z nekaj dodatne opreme na že tako »prestižno«, denimo kartico za odklepanje (skupaj z njo prideta še vtiča USB za zadnjo klop) in pogledom kamere na vse štiri strani namesto zgolj nazaj, stane nekaj čez 22 tisoč evrov. Sami presodite, ali je to veliko, samo za primerjavo pa povem, da Renault Captur Intens 1.3 TCe 140 EDC po ceniku stane nekje med 23 in 26 tisočaki, odvisno od dodatne opreme. S popusti verjetno precej bolje opremljen, še posebej asistenčno in varnostno, ni kaj dosti dražji od Dusterja.

V osnovi seveda ocenjujemo pogon in težko rečem, da me je pustil ravnodušnega. S temi 150 »konjiči« Duster, ki ni posebej velik in težav avto, »leti«. Če bi bila le še zvočna zatesnitev malo boljša – ni tako slabo kot pri Vitari, a nad 130 km/h še vedno kar hrupno – bi se brez težav požvižgal na omejitve in nastavil tempomat na 150 ali 160, pa to sploh ne bi predstavljajo kakšnega priganjanja. Pospeški zaradi menjalnika niso posebej impresivni, a še vedno se kar da prehitevati. Rekel bi, da je 140-konjski motor v Vitari malce živahnejši, a ta v Dusterju ima kanček več zaloge. Menjalnik ni najhitrejši, vendar je tu treba biti realističen. Kdor pričakuje nekaj s hipnim prestavljanjem in dajanjem dirkaških občutij, se zanima za napačen avto. Glede na njegovo naravo je ta EDC več kot soliden, odloča se večinoma pravilno in pravočasno, izvede pa tudi dogledno hitro, če že ne čisto tako. Ponuja tudi ročno prestavljanje, ki pa ga skoraj nisem uporabljal. Ni potrebe. Ročica bi bila lahko bolj moderna, toda Dacia vedno čisti zalogo delov iz Renaultovih skladišč, zato nisem presenečen nad njeno pojavo.

Večinoma sem vozil po avtocesti, zato poraba ni bila impresivno nizka, uradne meritve obljubljajo 6,2 litra na sto km, v praksi je kakšen dl več, a še vedno čisto v redu glede na zmogljivosti. Upravljanje je še vedno nekoliko ohlapno, kar ni nič nenavadnega pri terencih, pri teh volan mora imeti nekaj »lufta«, je pa vseeno bolje kot pri prejšnjih Dusterjih. Poleg dejstva, da z višanjem hitrostmi v kabini postaja glasno in da ni na voljo ničesar, kar bi razbremenilo voznika (aktivnega regulatorja hitrosti, itd), me je najbolj motilo, da nisem mogel najti pravega položaja. Sedež ima dokaj kratek sedalni del, volan pa ni nastavljiv po globini, zato sem sedel ali neudobno ali s preveč iztegnjenimi rokami ali preveč pokončno. Zoprno za daljše razdalje. Za take namene bi bil sodobnejši, tišji, bolj uglajen in v notranjosti precej prijetnejši Captur bistveno boljša izbira, ne glede na cenovno razliko. Čeprav Duster sploh nima napačnega podvozja, ni terensko trdo, tudi večinoma lepo blaži luknje in grbine, seveda pa tudi ne ponuja kakšne športne lege ali čvrstosti karoserije v ovinkih, za tako uporabo ga niso predvideli.

Omenjeni kartica, kamera, dnevne luči LED (ostale so še halogenske) ter osrednji zaslon s kar solidno ločljivostjo, navigacijo ter podporo za Android Auto in Carplay so bolj ali manj edini zametki sodobno tehnološke opremljenosti v Dusterju. Verjetno bo komu zadoščalo in priznam, da se povsem da »preživeti« tudi s tem, vseeno pa smo se malo razvadili in bi radi še kaj več. Lahko pa poročam, da Android Auto, ko ga enkrat »aktiviraš« s kablom, deluje tudi brezžično. Ne povsem zanesljivo, občasno mu malo nagaja povezava, vendar večino časa vseeno dovolj dobro. Predstavlja pa to kar udarec za baterijo v telefonu, ob vključeni navigaciji in predvajanju glasbe ali podkastov se ji pri mojem poznalo nekje med 20 in 25 odstotki na uro. S kablom ali brezžično pa je navigacija s telefona edina smiselna opcija. Tista v infozabavnem sistemu ponuja zemljevide za Slovenijo ter države južno in vzhodno od naše, že v Avstriji ali v Italiji si ni mogoče z njo nič pomagati. Ločljivost kamere ni spektakularna, vseeno pa se da iz slike dovolj dobro oceniti, kaj je na vsaki strani in do kam se da iti. Vsi priključki USB so tipa A, spredaj je le eden namenjen povezovanju telefona, drugi je zgolj za polnjenje. Ne samo, da ni podstavka z brezžičnim polnjenjem, niti primernega odlagalnega mesta za pametni telefon današnje standardne velikosti pri Dacii niso zagotovili.

V vseh ostalih vidikih avto že poznamo. Interier je plastičen in pust, vendar so z okroglimi zračniki, ličnimi gumbi za upravljanje prezračevanja, »klavirskimi« tipkami pod zaslonom in še kakšnim detajlom pri omenjeni prenovi pred tremi leti poskrbeli za nekaj zanimivosti. Toda počasi bo čas za nekaj povsem novega. Zadaj bi verjetno lahko sedela tudi dva odrasla, prtljažnika je približno toliko kot v Capturju, je pa manj ugledno obdelan in brez možnosti spreminjanja višine dna.

Duster kot »cestni« avto ima precej manj smisla kot terenskih nalogah. Za take namene pač obstaja veliko boljših in bolj primernih modelov. Samodejni menjalnik je sicer dobra izbira, toda v kombinaciji s štirikolesnim pogonom se ga ne da dobiti, zato bi ga verjetno za zdaj preskočil.