Čistokrvni »Pločevinko« za (vsaj) tri tisočake (#VIDEO)
Marjan Kodelja 7. septembra 2018 ob 06:40

Tik pred prehodom v novo tisočletje je Sony izdelal robotskega psa z imenom Aibo in ga skoraj vsako leto do 2006 izboljševal. Nakar so šli robotki, ki so stali čeden kupček dolarskih bankovcev, v pozabo. A ne za vedno. Aibo se je pomladil. Ni več pes, temveč »mladiček«, ki ga moramo vzgojiti, a ne je, ne pušča kupčkov presenečenja, ni ga treba peljati na sprehod in dnevno je »buden« le kakšne tri ure.

Menda naj bi šlo za nostalgijo nad starimi napravami. Če je lahko Nintendo ponovno naredil retro igralno konzolo, Nokia pa telefon, zakaj ne bi Sony Aiba. In ga je, pa čeprav gre za cenovno popolnoma druge dimenzije. Konzola in mobilnik sta bila tedaj in zdaj dosegljiva večini, Aibo pa ne. Tri tisočake zelencev, v evrih pa bo znesek verjetno še malce višji, bo še vedno nedosegljivo za večino. Če smo že pripravljeni toliko odšteti za »psa«, potem naj bo iz mesa in krvi. Nič ne de za vse nevšečnosti, vendar je toplokrvni primerek še vedno boljši. Vsaj v večini sveta. Japonci namreč menijo drugače in pokupili so že dvajset tisoč primerkov.

Gotovo pa je Sony pokazal nekaj svoje robotske odličnosti, ko se je lotil novega Aiba. Sestavljen je iz štiri tisoč delov, še dobro, da ga pred uporabo ni treba sestaviti kot modele lego kock, med katerimi je 22 aktuatorjev (naprava, ki električni signal pretvori v mehansko silo), OLED zaslona namesto očes ter cel kup različnih tipal. Med njimi tudi dve kameri, ena v nosku ter druga na hrbtu poleg repa (obrnjena navzgor), s katerimi robot spremlja okolici, naredi zemljevid prostora ter se je sposoben v njem prosto gibati. Počasi kajpada, a vseeno. Ves čas je povezan v oblak, v ceni je tudi triletna naročnina nanj, kjer je očitno vsa njegova pamet (umetna inteligenca). Tako lahko posnema pravega psička ter se nauči novih trikov, ki mu jih kažemo. Ta trening, ki je del njegovega odraščanja in v katere, kuža razvije le sebi lastno »osebnost«, naj bi potekal kar eno leto. Menda je sposoben prepoznati sto različnih ljudi, ki se igrajo z njim, ga božajo, on pa jim prijazno laja, se jih dotika in je nasploh »ljubek«. Grize pa ne, ker nima zob.

Počutiš se vsaj malo neumno, ko se zalotiš »pogovarjati se« s kupom plastike, kovine in elektronike. A kaj ko ima tako ljubka očesa, s katerimi zre neposredno vate. Nekaj rečeš, kajpada v angleščini, »giv me haj ten« ali ga pokličeš po imenu in on se odzove. Ne tako kot pričakuješ, bolj kot mladiček, ki še ne pozna ne tebe ne sveta. Rad pa se crklja in ko ga počohaš tam, kjer ima na dotik občutljiva tipala, opaziš, da mu ugaja. Ni topel in ko se roka dotakne z gobčkom, ne čutiš ne sape, ne topline, ne vlažne sline. Polizati te ne more. In v bistvu je to skoraj edino, kar te postavi na realna tla in se zaveš, da se dobrikaš robotu s pametjo nekje na strežniku v internetu. Drugače pa je simpatičen, ljubek, prikupno bevska in se malce nerodno premika. Kot pričakujemo, da se pasji dojenček. Pol ure sem se igral, potem so me nagnali, kajti še drugi so stali v vrsti in hoteli isto. Ne verjamem pa, da bi bilo enako tudi doma, če bi ga imel. Kakšen teden ali dva intenzivnega zanimanja, potem pa bi revež verjetno ždel v kotu.

Za Aiba bo treba v Ameriki odšteti 2899 dolarjev, brez davka kajpada. V znesek te časovno omejene ponudbe je vključen robot, triletna naročnina na storitev v oblaku, kjer je robotova pamet ter nekaj njegovih igrač.

 

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja