Inteligentni računalniki, še bolj pa roboti, burijo našo domišljijo v upanju, da bodo nekoč prevzeli vsa dela, nam pa dopustili uživati v neskončnosti prostega časa. Prihodnost, ki jo tozadevno kažejo filmi, je zato bodisi posledica utopičnih želja ali pa strahu pred tehnologijo, ki počasi postaja realnost. Ne vemo pa, katera napoved se bo uresničila. Računalniki po definiciji namreč niso ne dobri ne zli, umetna inteligenca pa bo zato natanko takšna, kakršno si bomo zaslužili. Zlovešče, mar ne!
Leta 1968 so bili računalniki še velikosti večje sobe, pa tudi znali niso dosti. Takrat je Stanley Kubrick v filmu 2001: Vesoljska odiseja postregel z utrinkom inteligentnega računalnika. Rdeči enooki kiklop Hal 9000 naj bi pomagal človeški posadki, a pred drugim delom filma smo bili prepričani, da se je proti njej zarotil. Izkazalo pa se je, da je pravzaprav sledil napotkom svojih stvarnikov, pa četudi je zato moral narediti nepredstavljivo. Uničiti življenja zaradi višjih ciljev. Nekateri smo takrat dejansko menili, da bodo računalniki po prelomu tisočletja podobni Halu, vendar smo se zmotili. So majhni, imajo lučke, le pamet jim še manjka. Po tistem je bilo še nekaj filmov z inteligentnimi računalniki, večinoma zlobnimi, da niti ne omenimo filmov o Terminatorju in Matrice, kjer so idejo zlobnega računalnika izpilili do podrobnosti. Očitno dobri pametni računalniki za filmarje niso zanimivi.
Z inteligentnimi roboti je stvar nekoliko drugačna. Terminatorji so sicer zlobni, pa še kakšen podobno razmišljajoč stvor bi lahko našli, vendar so v ospredju novejših filmov o umetni inteligenci drugačna vprašanja. Smisel obstoja, čustva in kaj bo s človeštvom. Data iz Zvezdnih stez je nekakšen prototip dobrega androida, ki niti v sanjah ne bi škodoval človeškim prijateljem. Kar malce preveč sterilno. Spielberg v filmu AI razkriva čustvenega robota Davida, ki gre zaradi ljubezni do svoje človeške matere skozi kalvarijo. Ljudje so ga naredili, njegova vrsta je preživela in se razvila, človeštvo pa je izumrlo. Vendar so ti roboti načeloma dobri in želijo izvedeti čim več o svojih stvarnikih. Bolj »nazorno« je delo med človekom in robotom prikazano v filmu Jaz robot, ki je sicer dokaj slaba priredba romanov Isaaca Asimova, vključno z njegovimi tremi robotskimi pravili. Will Smith kot policist sicer robote sovraži, vendar je prisiljen sodelovati z enim, da bi preprečila popolno dominacijo robotov, ki so si po svoje tolmačili, kako morajo varovati človeštvo. Ljudje pa potem ne vedo, kaj naj bi z njimi. Poglejmo še dva novejša filma. Eva iz Ex machine izkoristi človeške negativne lastnosti, predvsem laž, da pobegne stvarniku, Chappie pa ugotovi, da biti robot ni nič hudega, ter um umrlih prijateljev prenese v robotsko telo.
Skoraj bi pozabili še na ene legendarne robote. Niso ravno z Zemlje, so pa vseeno povezani s človeštvom. Cyloni iz Bojne ladje Galaktika se zarotijo proti stvarnikom, tako v originalni seriji kot v njeni predelavi mnogo mlajšega datuma. Le da se v tej na koncu združijo ljudje in Cyloni, ki so narejeni kot ljudje, prave robote pa osvobodijo suženjskega jarma. Pridejo na Zemljo, srečajo prve primerke modernega človeka ter zaplodijo zametek civilizacije, v kateri danes uživamo. In katera se na vse pretege trudi izdelati prvi pravi sistem umetne inteligence. Sanja pa se nam ne, kaj se bo zgodilo, ko se bo morebiti ta začel zavedati samega sebe in razmišljati s svojo glavo.
Brez komentarjev