Cenovno dosegljiva športna ura z dobrim tipalom srčnega utripa
Marjan Kodelja 1. junija 2018 ob 06:49

Suunto Spartan Trainer Wrist HR je zmogljiva ura z velikim naborom športov, ki jih je sposobna beležiti, spodobnim trajanjem baterije, a zaradi »masivnega« in ne najlepšega (elegantnega) videza ne najbolj primerna za uporabo izven prostega časa in športnega udejstvovanja.

Če zapišem, da je Suunto konservativen izdelovalec ur za beleženje športnih aktivnosti, verjetno nisem daleč od resnice. Pa vendarle se na lovorikah ne da živeti, še posebej ne, če se na trgu začnejo pojavljati tekmeci, izdelovalci pametnih ur, ki želijo prodreti tudi na prej dokaj zaprto (in razdeljeno) področje rekreativnih in profesionalnih športnikov. In ko je zmogljivejše športne ure začel izdelovati še Garmin, je verjetno tudi Fincem postalo jasno, da morajo, če se želijo izogniti usodi Nokie, ki ni pravilno ocenila pomena pametnih telefonov, ponudniki nekaj, kar je v duhu časa. Kakovostno napravo za sledenje telesne aktivnosti z vsaj nekaj funkcijami pametnih ur. Vsa družina ur Spartan je namenjeno temu, je pa model Trainer na spodnjem delu cenovne lestvice, saj odvisno od oblikovnih dodatkov, stane med dobrih dvesto in slabih tristo evrov.

Masivna, a vseeno prijetna za nošenje

Čeprav je ura na videz velika in masivna, je v resnici lepša in tanjša in »mehkejšega« videza, kot so bili prejšnji modeli, čeprav ima na hrbtišču optični merilnik srčnega utripa. Za preizkus sem ime na voljo model v modri barvi ocena, na voljo pa so še izvedenke v črni, ledeno modri, kombinaciji bele in zlate ali jekla in črne barve. Pašček ni zamenljiv, ker je v njem antena sprejemnika GPS. Pri dražjih urah iz družine Spartan temu ni tako, te pa imajo še na dotik občutljiv zaslon, ki ga Trainer nima. In ker ga nima, je opremljen s petimi gumbi. Dvema ne levi in tremi na desni strani. Kar je po mojem mnenju, kar manjša škoda. Namreč vsi smo tako ali drugače navajeni na tovrstne zaslone in podzavestno se s prsti dotaknemo vsakega, pa čeprav je čisto navaden. Upravljanja z gumbi se navadiš, tudi omenjeni dražji modeli jih imajo, njihovi zasloni pa tudi ne dosegajo uporabniškega vtisa čistokrvnih pametnih ur, a vseeno tozadevno ostaja grenek priokus. Po drugi strani pa ura ni preveč težka, a ko jo imamo na zapestju, vemo (čutimo), da je tam. Ne predstavljam pa si, da bi jo imel na sebi tudi med spanjem, zato se mi zdi funkcija beleženja spanja dokaj nepotrebna. In glede meritev, ki jih zagotavlja, tudi neuporabna.

Odlično tipalo srčnega utripa

Ena od zadev, po kateri je Suunto vedno slovel, so natančna tipala srčnega utripa. Tudi športni začetnik (ali pa predvsem ta) ve, kako pomemben je ta podatek. Nikakor si namreč ne želimo »pasti od utrujenosti«, ker smo pretiravali in nismo upoštevali krikov pomoči, ki nam jih je pošiljalo telo. Ko pa enkrat imamo možnost spremljanja srčnega utripa, se tudi dokaj hitro izobrazimo in razumemo podatke. Do nedavno so bile Suuntove ure opremljanje le s podprsnim pasom za merjenje srčnega utripa, ki načeloma velja za najbolj natančno metodo, vendarle nekatere motijo.

Metoda (photoplethysmographic ali PPG) meri razliko v absorpciji svetlobe, ko ta osvetli podkožne žile. Količina svetlobe, ki jo absorbira podkožno tkivo, je namreč opredeljena z Lambert-Beerovim zakonom. Ta povezuje stopnjo absorpcije svetlobe z valovno dolžino žarka, dolžino poti in absorpcijskim koeficientom krvnih komponent. Absorpcija svetlobe je odvisna od uporabljene valovne dolžine svetlobe in tudi od tega, ali »zadene« rdeče krvničke, nasičene s kisikom, ali tiste, ki so kisik že oddale. Tipalo zato sestavlja sijalka LED, ki poskrbi za svetlobni žarek, in na svetlobo občutljiva dioda, ki izmeri odbito ali sprejeto svetlobo. Na podlagi meritev optičnega tipala nato ura izračuna število utripov srca na minuto in potrdim lahko, da je izredno natančno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Beleženje športne aktivnosti

Ura ves čas šteje korake, če tako nastavimo, pa tudi srčni utrip. Tozadevno je uporabna tudi, če ravno ne merimo konkretnega športnega podviga. Iz števila korakov ter podatkov o višini, spolu in teži (le te tri osebne podatke moramo vpisati), je moč oceniti tudi prehojeno razdaljo, ter podatkov o srčnem utripu, pa ura prikaže, koliko kalorij smo tisti dan »pokurili«. A bodimo odkriti. Le zaradi tega verjetno nihče ne bo kupil, saj ima na voljo še cel kup drugih (cenejših) naprav.

Bistvo je torej beleženje konkretne aktivnost, pri čemer imamo na voljo obsežen seznam s posebnim posluhom za triatlonce. Nikoli nisem čakal na sprejemnik GPS, nasploh pa so njegovi podatki zelo natančni. Res pa je, da če smo v prostoru, potem pa skočimo hitro ven in takoj začnemo z beleženje, GPS potrebuje nekaj časa. Podatki so med beleženjem prikazani na zaslonu, ki ni ravno velik in ima ločljivosti 218×218 pik. Kljub majhnosti pa so na njem običajno tisti, ki jih med aktivnostjo potrebujemo. Vse druge pa kasneje lahko vidimo v aplikaciji ali na podrobnem povzetku na zaslonu ure. Upravljanje poteka prek treh gumbov na desni strani in bodimo odkriti, priučenje zahteva čas, saj ni ravno najbolj intuitivno. Spet smo pri poreklu ure in tistemu, kar ta pomeni uporabniku. Predvsem pa ni nekaj, kar bi menjali na leto ali dve in ko se enkrat navadimo, jo uporabljajo podzavestno.

Obvestila s telefona na zaslon

Trainer ni pametna ura, kot jih razumemo, lahko pa, če je s telefonom povezana prek povezave Bluetooth, na zaslonu izpiše obvestila. Katera se odločimo sami, a je izbor relativno omejen. Dobimo na primer sporočilo o zgrešenem klicu, lahko preberemo kratko sporočilo in podobno. Ne moremo pa z ure odgovarjati ali nanjo nameščati aplikacij. In zakaj tudi bi, kajti narejena je za samostojno uporabo in ne kot dodatek telefonu. To so pametne funkcije, ki so nam na voljo, če jih seveda sploh želimo. Ker pa je sprednja stran v celoti iz zaslona, mimogrede ta je refleksiven in posledično odlično viden v vseh svetlobnih razmerah, lahko po želji spreminjamo videz številčnice (obraz ure). Izbor ni ravno pester, a bodimo realni. Res potrebujemo tisoč in eno možnost prilagajanja videza? Meni teh nekaj čisto ureza.

Aplikacija, no ja ….

Če je ura po eni strani odličen beležnik aktivnosti z ravno dovolj pametnimi fundacijami, je po drugi strani mobilna aplikacija – obupna. Je pa treba nekaj vedeti tudi o zgodovini. Suunto je športne ure izdeloval še pred prodorom pametnih telefonov in mobilnih aplikacij. Spletna stortiev MoveScount in na splošno uporabniški vtis, ko priključiš uro na osebni računalnik, sploh ni slab. Sinhronizacija (prenos podatkov) je hitra, takisto morebitna nadgradnja firmwera. Dober, primeren, če ne rečem še česa, je tudi prikaz podatkov aktivnosti v oknu spletnega brskalnika. Predvsem pa je izredno natančen zemljevid, premagana razdalja pa je tudi obarvana glede na stopnjo »mučenja«. Zgoraj je še cel kup podatkov, med katere sodijo tudi takšne, katere moram še preučiti, dojeti (PTE in podobni). Potem je tudi še cel kup grafikonov, pravzaprav vse, kar potrebujemo za zelo natančno analizo izvedene aktivnosti ter razumevanja, kje smo slabi, kje dobri in kaj moramo izboljšati. Odkrito povedano je podatkov za povprečnega rekreativca celo preveč!

In potem se je nekdo odločil, da bodo vse to prenesli v mobilno aplikacijo. Kajpada gre, a vendarle zaslon telefona ni enako velik kot zaslon računalnika, zato morebiti na njem tudi ne potrebujemo vseh možnih podatkov. Toliko bolj ker je v tržnici cel kup sorodnih aplikacij, ki kažejo, kako se je treba zadeve lotiti. Pa to še ne moti toliko kot težava s sinhronizacijo, ki je pri enih telefonih s sistemom Android bolj, pri drugih pa manj izrazita. Na zaslonu videmo, da se je ura prek Bluetootha povezala, steče prenos podatkov, ta je mimogrede izredno počasen, na kar se ustavi in vse skupaj se ponovi. Tudi do desetkrat, preden so podatki končno na telefonu, s tem pa tudi v oblaku storitve MoveScount.

Zakasnitev vmesnika?

Kot sem že dejal, upravljanje ure poteka prek gumbov, saj ta nima na dotik občutljivega zaslona. Menijska struktura je relativno preprosta in lahko razumljiva, meni osebno je pri srcu zaslon s prikazom grafikona srčnega utripa prek dneva, vendarle se mi je dozdevalo, da od trenutka pritiska na gumb, prikaz sprememb na zaslonu malček zaostaja. Čisto možno pa je, da gre za subjektivno opazko na podlagi pričakovane hitrosti odziva.

Zdrži in zdrži …

Kadarkoli sem imel na uporabno pametne ure, me je vedno motilo, da jo je treba polniti vsak dan samo zato, da zna opravljati najbolj osnovne funkcije. Kaj šele, da bi se mučila, s čim zahtevnejšim. Baterija Trainerja bo brez večjih težav zdržala skoraj cel teden, če bo le štela korake, prikazovala točen čas in podobno ter ne bomo beležili aktivnosti. Ko pa počnemo to, tedaj začne delovati med drugim tudi sprejemnik GPS, pa začne pospešeno porabljati energijo. Kljub temu pa bi morala zdržati tri do štiri dneve, če bomo vsak dan beležili na primer eno uro telesne vadbe. Tako na oko sem ocenil, da med beleženjem izgubi med 10 do 15 odstotkov energije na uro, kar drugače povedano pomeni, spodoben čas beleženja med 6 in 8 ur. Odvisno od nastavitev (na primer natančnosti GPS sprejemnika), temperature okolice in podobnega, kar lahko vpliva na stanje baterije. Za maratonce je ura torej primerna, ultramaratoncem pa je ne bi priporočal.

Naša ocena:

Z nakupom ure Suunto Spartan Trainer Wrist HR se zavestno odločimo za kompromise na nekaterih področjih, da je cena primerna in da kot celota deluje bolje. Oblikovne poteze so mehkejše, na voljo je dovolj funkcij, optično tipalo srčnega utripa pa je eno boljših in to ne le v primerjavi z napravami istega cenovnega razreda. Takisto je natančen sprejemnik GPS, kar uro naredi koristno majhno orodje za beleženje telesne aktivnosti. Po drugi strani pa ne daje občutka moderne športne ure kot nekateri neposredni tekmeci (Garmin Forerunner 235 ali Polar M40). Vmesnik ni niti približno atraktiven in všečen, nekatere namreč motijo tudi malenkosti, ki sicer nimajo neposrednega vpliva na zmogljivost ure, sinhronizacija s telefonov je mučna, predvsem pa je treba uro priključiti na računalnik, ko je na voljo nadgradnja.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja