Vlada je v včeraj sprejete protikrizne ukrepe zapakirala še pooblastila policiji, da od operaterjev mobilne telefonije pridobi podatke o lokaciji posameznikovega telefona (in še marsikaj drugega o naročniku) ob pisni privolitvi uporabnika. Trdila je tudi, da je določba usklajena z uradom Informacijske pooblaščenke, kar pa so tam zanikali in tudi pozvali poslanke in poslance naj zakonov v tej obliki ne podprejo.
Dodatna policijska pooblastila, poleg sledenja telefonom, ki smo ga posredno napovedali že minuli teden, še možnost vstopanja v stanovanja in podobno, so se znašla v 103. in 104. členu Predloga zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo. Glede telefonov bi bila zadeva lahko precej jasna in tudi sprejemljiva, če bi veljalo nekako takole – za kogar je odrejena obvezna karantena, je lahko na določeni lokaciji pod stalnim nadzorom, ali pa doma, če poda soglasje, da država preverja njegovo lokacijo s sledenjem telefonu.
Ampak!
Vedno se najde kakšen ampak, v tem primeru pa je še toliko večji in z več klicaji. Zakonski določbi sta zelo nejasni in dvoumni, iz zapisanega se ne da razbrati, za koga in v kakšnih primerih bosta dejansko veljali. Kot je zapisala nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar: Pri ukrepu, ki policijo opravičuje do pridobitve podatka o lokaciji komunikacijskega sredstva posameznika, nikakor ni mogoče ugotoviti, kdaj nastopi to upravičenje policije. Sicer se določilo začne z navedbo »če ni mogoče drugače zagotoviti spoštovanja z odločbo ali drugim aktov odrejenih ukrepov …,« pri čemer pa predlog zakona ne določa, kako drugače ter predvsem v kakšnem vrstnem redu naj bi policija izvajala svoja nova pooblastila. Tako ni jasno, ali se pooblastilo policije za pridobitev lokacijskih podatkov nanaša samo na nadzor spoštovanja upravne odločbe ali morda kar na splošno odloka vlade.«
Zdajšnja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik dodaja še, da vlada omenjeno sprejema »brez konkretnih utemeljitev in argumentov zdravstvene stroke in epidemiologov, ali je dejansko nujno treba razširiti vsa temeljna pooblastila policije na tako široke namene ter slediti gibanju posameznikov. Ob tem ni razvidno, kateri drugi ukrepi bi lahko imeli v danih razmerah enake ali primerljive učinke (kot npr. omejitev gibanja, ki že velja).«
Po mnenju Prelesnikov pooblastilo za sledenje posameznikom iz 104. člena pomeni resen poseg v temeljno ustavno pravico posameznikov do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov, kar je v nasprotju z določbami 37. člena ustave, ki za tak poseg zahteva sodno odredbo. Opozarja pa še na, kot pravi, zaskrbljujoč poskus predlagatelja, da tak poseg opraviči s pridobivanjem soglasja posameznika. »Že sama vsebina soglasja, ki de facto izključuje možnost preklica soglasja in vsebuje številne obveznosti in prepovedi za prizadetega posameznika, kaže na to, da gre za pravno zlorabo pojma soglasje.« In, nenazadnje, tovrstni ukrepi ne sodijo v zakon, ki je sicer namenjen spodbudam gospodarstvu, ki se je znašlo v velikih težavah, še dodaja Informacijska pooblaščenka.
Potem so tu še strahovi, da bi tovrsten nadzor nad državljani raztegnili v nedoločen čas, tudi po koncu zdajšnje krize s koronavirusom.
Zato …
… naj vlada zelo konkretno utemelji potrebo po teh členih in jih zapiše popolnoma jasno, nedvoumno in dovolj ozko, da ne bodo omogočali zlorab (zdaj in v prihodnje). Sicer bi bilo prav, da jih Državni zbor z dopolnili črta iz omenjenega kriznega zakona.
Naslovna fotografija: Deposit Photos
Dobro zapisano.
Takšen predlog vlade je dober samo za ulične proteste. Vlada mora delati za ljudi in svobodo.