Če ponudniki pričakujejo, da bo večina gledalcev plačevala več kot en pretočnik, se močno motijo

Matjaž Ropret • 26. avgusta 2023 ob 06:24

Se spomnite napovedi nekaterih pred nekaj leti, kako bo pretočni video povsem izrinil klasično (linearno) televizijo. Slednja je res v težavah, pretočniki so eden od razlogov, vendar ne edini. A tudi Netflix in druščina so trčili ob zid zasičenosti »trga« (gledalcev) in se bodo morali verjetno sprijazniti, da bodo kvečjemu s silnimi napori in nabiranjem denarja od dozdajšnjih »zastonjkarjev« ohranjali obstoječo bazo naročnikov, ne še naprej pospešeno rasli. Še posebej ob stalnem višanju cen. Vsaj v državah, kot je Slovenija, so njihovo največje upanje – ironično –, »kablaši«.

V ZDA poznajo izraz Cord cutting, ki bi mu po slovensko lahko nekoliko manj domiselno rekli odpovedovanje naročnin na kabelsko televizijo (IP TV tam ne poznajo). Pretočni video, kamor štejejo tudi Youtubovo ponudbo s televizijskimi programi in še marsikaj, je poskrbel za občutno znižanje števila naročnikov pri klasičnih operaterjih. Lahko bi sicer Youtube TV ali tudi Disneyjev paket, ki vključuje še ESPN in Hulu, označili za nekakšen novodobni kabel, samo malo bolj digitalen in všečen, a ga morda ne vidijo vsi s tega gledišča. V naših koncih tovrstnih spletnih paketov ni, so pa še naprej operaterski in teh pretočni video ne ogroža, kot jih na oni strani Atlantika. Tu pretočniki kvečjemu jemljejo pozornost in čas gledalcev klasičnim televizijskim programom. (Ne bom rekel linearnim, ker vemo, da marsikdo gleda z zamikom.) Težko pa trdimo, da veliko gledalcev odpoveduje »trojčke« ali televizijsko naročnino, in se naroča na pretočne storitve. Ena od preprek je že standardna, pomanjkanje ponudb uporabnega samostojnega dostopa do interneta, a tudi sicer nekaj programov ali programskih sklopov še vleče in narekuje skorajšnjo nujnost naročnine. Za domačo komercialno produkcijo in spremljanje najbolj zaželenih športnih tekmovanj je kabelska ali IP TV naročnina malodane edina možnost in zato obvezna.

Dodatna privlačnost operaterskih paketov, z izjemo osnovnih, je v tem, da vključujejo nekatere pretočne storitve oz. njihove vsebine. HBO Max, Pickbox Now in Voyo so ponekod vključeni in nikakor ne bom presenečen, če bo še kateri od pretočnikov našel zaveznika z operaterji. Slednji so si tako vsaj v fiksnem in televizijskem delu ponudbe zelo utrdili svoje položaje, medtem ko so na mobilnem bolj kot ne postali zamenljiva infrastruktura, saj se vsebinsko nikoli niso znali pravilno odločati. Naloga za ponudnike, ki v te pakete niso vključeni, je tako še težja kot kje drugje. Nenazadnje tudi zaradi še vedno dokaj zakoreninjenega piratstva, ki bo ob podražitvah in preganjanju deljenja računov prav lahko doživelo vnovičen razcvet.

Zdi se mi malo verjetno, da bi poleg operaterskega paketa veliko gledalcev imelo naročeno več kot eno storitev s serijami in filmi (šport ali resničnosti šovi so druga zgodba). Če sploh katero. In napovedujem, da bo v večini primerov to še vedno Netflix.

Trdim, da imajo vse ostale, kadar jih ocenjujemo kot samostojne, veliko več »lukenj«. Nihče se ne pritožuje, če kaj dobi v paketu, ali se prav zaradi tega odloči za dražjo naročnino (ki vključuje še kaj, denimo hitrejši internet), toda samostojna storitev je nekaj drugega. Ta mora res prepričati, da je vredno zanjo odšteti osem ali deset evrov vsak mesec. In če eni to uspe, bo že drugi zelo težko, tretji pa skorajda nemogoče. Največ, na kar lahko računajo, je kolobarjenje gledalcev med različnimi ponudniki. Zgolj v primeru, da bi za spodoben internet plačevali kakih 20 do 25 evrov in preostalo lahko namenili po lastni presoji, bi obstajale možnosti za cvetoč trg pretočnikov. Vendar bi se med njimi skoraj zagotovo visoko pozicioniral kakšen športni, ki ga zdaj niti ni ali pa je zelo nišni.

Netflix je najmanj obremenjen z različno zapuščino in znamkami, pa tudi z razporejanjem posameznih naslovov med kinematografi in storitvijo, poleg tega nudi daleč najbolj raznolik katalog. Disney+ največ stavi na franšizi Marvel in Vojna zvezd, s čimer resda verjetno pridobiva ljubitelje teh vsebin, a hkrati odbija mnoge druge. Tudi zato, ker se zelo, za moj okus daleč preveč osredotoča na produkcijo serij iz teh dveh domen, medtem ko je ostala ponudba bolj skromna. Velika škoda v Sloveniji je še odsotnost podnapisov in sinhronizacije, kar so Disneyjeve vsebine predtem imele na HBO-jevem pretočniku, preden so jih od tam umaknili zavoljo lastne storitve. S sinhroniziranimi risankami bi bila slednja zelo zanimiva za otroke, tako pa je zanje pretežno neuporabna. HBO (Max), ki se verjetno v Sloveniji »prodaja« pretežno prek operaterjev, tudi zaradi klasičnih televizijskih programov in vključenosti vsebin v operaterske videoteke, je nekaterim zelo všeč zaradi kakovostnih serij, tudi kakšna dokaj sveža filmska uspešnica se najde in veliko otroških vsebin (nekatere precej nizke vrednosti), a vendar širina in pestrost knjižnice nista na ravni Netflixa. Slednje še bolj velja za naslednjo trojico – Amazon Prime Video, Apple TV+ in SkyShowtime. Vse tri so v izdaji za slovenski trg preprosto preskromne za kaj več kot pritegnitev manjšega števila gledalcev. Pri čemer drugi dve vsaj ponujata slovenske podnapise (ne pa tudi sinhronizacije), medtem ko se prva za slovenščino ne zmeni.

Vsaka država ali regija ima svoje zakonitosti in navade gledalcev. Slovenske so nekoliko specifične, nič dosti drugače ni na mnogih drugih področjih, a tudi globalno se je Netflix že zelo dobro usidral in na osnovi vsega znal najti pravo formulo za produkcijo (in licenciranje vsebin, ki je v zadnjem času spet postalo nekoliko bolj aktualno), zato bo verjetno ohranjal prednost pred konkurenco. Da bi kdaj dočakali kaj podobnega kot pri glasbi, ko bi vsak pretočnik nudil večino vsebin, pa sem skeptičen.

Naslovna fotografija: DepositPhotos