Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo poslalo spremembe (t. i. novelo) zakona o javni rabi slovenščine. Z njimi naj bi zagotovili, da bodo operacijski sistemi in uporabniški vmesniki naprav ter spletne storitve domačih ponudnikov na voljo v slovenskem jeziku in da bodo inšpektorati končno lahko ukrepali, namesto prelagali pristojnost eden na drugega in se prepirali, kaj zakon sploh določa.
O tovrstnih težavah, za nekatere bolj, za druge manj perečih, smo že večkrat pisali. Po našem mnenju je sramotno, da denimo Apple v svoje operacijske sisteme in storitve vključuje vse sosednje in mnoge druge jezike, slovenščine pa ne (a jo denimo, pohvalno, priznava s podnapisi v pretočniku Apple TV+). Prav tako je do gledalcev neprijazno pogosto izpostavljeno ignoriranje slovenščine pri Disneyju in Netflixu, dolgo je trajalo, da so avtomobilske proizvajalce napol prisilili v slovenjenje infozabavnih sistemov. Obstoječi zakon o javni rabi slovenščine pri tem večinoma ni bil v pomoč, čeprav so nekateri trdili, da naj bi bil dovolj potenten tudi za to. Toda praksa je govorila drugače, a o tem več kasneje. Poglejmo najprej, kaj prinaša novela.
Kot prvo v 11. členu (slovenščina na spletu) določa, da »ponudniki storitev informacijske družbe in posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v Sloveniji, svoje vsebine in storitve ponujajo uporabnikom na območju Slovenije v slovenščini.« Izjema velja le za tiste, ki več kot 90 odstotkov prihodkov ustvarijo v tujini, ali če ima spletna stran oz. aplikacija več kot 90-odstotni delež obiskovalcev iz tujih držav. V tretjem odstavku tega člena še piše, da Republika Slovenija »spodbuja ponudnike posredniških spletnih storitev, ki imajo sedež v tujini in svoje storitve ponujajo uporabnikom v Sloveniji, k ponujanju in uporabi storitev ter h komunikaciji z uporabniki in uradnimi organi Republike Slovenije v slovenščini.« Tu verjetno pride v enačbo Netflix in še kdo, saj ga prvi odstavek ne zajame. Če se kdo boji, da bi novi zakon odgnal tovrstne ponudnike iz Slovenije, je ta strah glede na more razumevanje besedila novele votel.
Druga velika novost je 15.a člen o operacijskih sistemih in uporabniških vmesnikih. Takole pravi: »Operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih napravah, ki so v prodaji na območju Republike Slovenije ali se ponujajo potrošnikom na območju Republike Slovenije, morajo imeti omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa, in sicer na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih, katerih izbiro naprava omogoča.« Tudi tu je določena izjema, in sicer, »če ponudnik ali prodajalec elektronske naprave izkaže, da elektronska naprava ni namenjena dostopu do storitev informacijske družbe ali da elektronska naprava ni narejena za množični trg ali namenjena za splošno rabo, ali če ponudnik ali prodajalec elektronske naprave izkaže, da ima manj kot 10-odstotni tržni delež na slovenskem trgu.«
Kdor se določila iz 15.a člena ne bo držal, mu bo »pristojna inšpekcija« lahko zaustavila distribucijo in prodajo izdelkov, dokler ne bodo »skladni« z zakonodajo.
Eden od razlogov za te spremembe je po pojasnilih ministričinega svetovalca za Medije Lenarta J. Kučića v tem, da se v skoraj dvajsetih letih obstoja zakona ni dalo najti njegove enotne razlage. Vsak od domnevno pristojnih inšpektoratov ga je bral po svoje in bežal od odgovornosti za kaznovanje kršiteljev, predvsem pa so nekateri 20. člen razumeli, kot da velja tudi za digitalno okolje, medtem ko noben pravnik tega ni eksplicitno potrdil. Večina »avtentičnih« razlag je šla v smeri, da so zakoni napisani hierarhično in da je omenjeni člen v sklopu, ki ureja obvestilne table in podobno, torej ga ni mogoče uporabljati za storitve informacijske družbe. Zato so zdaj te dodali namenske člene, je za Delo povedal Kučić. Nekateri jezikoslovci se s tem ne strinjajo in še naprej trdijo, da je področje dobro urejal že »stari« zakon, toda praksa je pokazala, da v resnici ni bilo tako, saj ni rešil nobenega od problemov na tem področju.
To zame ni »pretirana regulacija«
Zdaj lahko v razpravah na družabnih omrežjih vidimo tudi mnenja dokaj vidnih predstavnikov gospodarstva (kajpak iz tehnološkega sektorja), češ da gre za odvečno in morda celo pretirano regulacijo. Nekateri celo omenjajo možnost, da določene naprave ali storitve v Sloveniji ne bi bile več na voljo oz. da bi kateri od proizvajalcev (vemo, na katerega ciljajo) zapustil slovenski trg. Sam zakona ne berem tako, ker ne gre dlje od operacijskih sistemov in uporabniških vmesnikov ter elektronskih storitev slovenskih podjetij (ki poslujejo primarno v Sloveniji). Nikakor ne zapoveduje denimo tujih spletnih medijev ali govornih pomočnikov v slovenščini in po analogiji tudi ne bo dal nikakršne nove oz. dodatne obveze Netflixu ali Disneyju, niti za slovenščino kot jezik v izbirnikih, še manj za podnapise ali sinhronizacijo. K temu bi ju lahko prisilila kvečjemu Evropska unija s spremembo direktive o Avdio vizualnih medijskih storitvah (AVMS) ali kakšnih drugim vzvodom. Medtem Apple menda že pripravlja slovenski prevod.
Zakon, kolikor razumem, in kot zatrjuje tudi Kučić, tudi ne zapoveduje ničesar za vsako »kitajsko elektronsko igračo,« kupljeno v kateri od kitajskih spletnih trgovin. Slušalkam z govornim vmesnikom ali robotskemu sesalniku, ki uporabnika obvešča v angleščini ali celo kitajščini, ne bo treba znati slovensko. Prvič nista napravi za dostop do storitev informacijske družbe, povsem mogoče pa tudi nimata desetodstotnega tržnega deleža. Obratno dokazno breme, ki je na proizvajalcu ali uvozniku najbrž ni najboljša rešitev, vendar verjetno taka zato, da prihrani delo državi in da zmanjša število potencialnih poskusov v slogu »Poskusimo, da vidimo, če bo šlo.« Poleg tega bo zakon veljal za naprave, kupljene v slovenskih trgovinah, ne pri tujih spletnih trgovcih.
Upoštevajoč število člankov, posvečenih zgolj tej tematiki, in njene omembe na drugih mestih, podpiram, da država vsaj toliko, kolikor lahko, poseže na to področje, in končno tudi kaj zapove ter jasno določi, kdo naj (ne)spoštovanje teh predpisov preverja in kaznuje. Poleg tega se spodobi, če je zakon napisan natančno in brez kakšnih dvoumnosti, da ga vsi lahko pravilno razumejo (čeprav ga glede na prej omenjene odzive očitno še vedno ne, ali pa ga sploh niso pozorno prebrali) in da je jasno, kakšen je bil namen zakonodajalca, kar pri še vedno veljavnem nikakor ni bilo. Četudi je morda trajalo nekoliko dolgo in bi se res lahko ministrstvo ukvarjalo še s čim drugim (in tudi najbrž se, samo rezultati še niso vidni), je prenovljeni zakon o javni rabi slovenščine vseeno pozitivna poteza.
OK, saj je lepo uporabljati svoj jezik … Ampak v zadnjem obdobju me je začela motiti ena stvar in dam kot primer: koles. rač. garmin uporbljam že nekaj let in sem ga up. v sl. jeziku, ampak sedaj pa mi je postalo skrajno bedasto prevajanje nekaterih osnov: “2 vožnje prenesena”, “porabljene kal., namesto VNESENE oz. zaužite”, “prib. čas do cilja, namesto prib. čas NA cilju” Torej boljše uporab. orig. ANG in imaš mir pred mrcvarjenjem jezika.
Se popopnoma strinjam z mnenjem. Nekateri prevodi so res takšni, da niso za nikamor. Vendar se v tem primeru lahko vsaj razburjamo in zahtevamo, da so boljši. Če nas nekdo ignorira pa tega ne moremo. Poleg tega imamo vedno možnost uporabljati katerikoli jezik želimo.