Če jim kaj ni všeč, potem naj SPOKAJO!

Marjan Kodelja • 11. februarja 2022 ob 06:26

Facebook se kot vsa velika ameriška tehnološka podjetja obnaša kot fevdalna gospoda med izkoriščanjem fevda in tlačanov. Beri spleta in uporabnikov. Ali je potreben oziroma je že čas za »punt« pod žezlom EU, ki bo stvari postavilo na svoja mesta?

Kitajci imajo avtoritarni režim, česar pravzaprav pretirano niti ne skrivajo, medtem pa se naša nadvse čislana demokracija spreminja v diktaturo podatkov. Ali je med obema sistemoma v luči zasebnosti omembe vredna razlika? Na daljnem vzhodu izvajajo (skoraj) popoln nadzor nad ljudmi in aktivno cenzurirajo spletne vsebine. Na zahodu (vsaj uradno) vlade nimajo tolikšne moči, česar ne morem reči za globalne tehnološke velikane. V dobi velikih podatkov resnična anonimnost ne obstaja, profiliranje uporabnikov in njihovo zapiranje v informacijske mehurčke pa vse pogosteje postaja sopomenka učinkovite spletne cenzure.

Srž problema, pravzaprav razlog vse pogostejših konfrontacij med Ameriko in Evropo, je beleženje in izkoriščanje podatkov ter posredno posameznikov (skoraj) brez omejitev. Toda ne zaradi nadzora in omejevanja, temveč zaradi želje po manipulaciji in siljenju v kupovanje stvari, ki jih nujno niti ne potrebujejo. Potrošniška kultura, naslednica rimskega načela »kruha in iger«, je s poosebljenimi in ciljanimi oglasi dobila močan pospešek. Ponudniki spletnega oglaševanja, med katerimi močno izstopajo Facebook in Google ter veliki globalni trgovci, zato nočejo sprememb. Ravno nasprotno. Želijo več možnosti beleženja, manj zasebnosti in obilno skakanje spletnih oglasov od vsepovsod. Gre jim sicer za zaslužek, toda spodbujanje zapravljanja izven posameznikovih finančnih zmožnosti je vzvod, da je narod zadovoljen in miren. Tu želje tehnoloških velikanov sovpadajo z željami politikov, ki si najmanj od vsega želijo družbenih nemirov. Možnosti zanje pa je manj, ko je večina zadovoljnih in marsikomu tak občutek zagotavlja ravno pretirano nakupovanje.

Odgovor na grožnje Facebooka, da bo ugasnil storitve v Evropi, če Evropska unija ne bo igrala po njegovih notah, je samo en. »IZVOLI«.

Popolnoma nekritičen pogled na tehnološke velikane je vsekakor pljusknil tudi na naše obale. Naslednji resnični primer zelo dobro opisuje razmere, v katerih smo se znašli in ki za nas niso niti približno dobre. Pred leti sem se pogovarjal z navdušenim in malce prenapetim lastnikom manjše spletne trgovine o digitalnem oglaševanju. Hotel sem mu razložiti, da gre le za eno obliko in da mora, če želi poslovati na dolgi rok in biti družbeno odgovoren, oglaševati tudi drugje. Na primer v slovenskih medijih. Dobesedno prezirljivo je navrgel, da nekim ubogim »slovenčkom« on že ne bo dajal denarja, sploh ne, ker mu niti približno ne morejo jamčiti prodaje, kot mu jo oglaševanje na Googlu in Facebooku. Kaj dosti mu nisem oporekal, kajti na sebični ravni je imel vsekakor prav. Čeprav se ni zavedal, da mu ničesar ne bi mogla jamčiti, če bi poslovala po enakih načelih in na enak način varovala zasebnost, kot to počnejo, recimo jim običajni mediji.

Na pogovor sem pozabil, če ne bi isti mož nekaj let kasneje, v času najhujšega zapiranja družbe objavil pretresljivega zapisa na Facebooku. Rotil je namreč slovenske kupce, naj kupujejo v slovenskih spletnih trgovinah, čeprav so izdelki za nekaj odstotkov dražji. Tako bodo podpirali slovenskega podjetnika, ki davke plačuje tukaj in daje morda kruh še kakšnemu delavcu. Namreč, v zelje so mu začeli hoditi veliki tuji trgovci, ki izkoriščajo svojo moč za izrivanje lokalnih tekmecev z nižjimi cenami izdelkov. Zdaj je on naletel na mino. A bejž no! Pa vendarle, kako to, da se ni istega patriotskega načela držal pred leti in enako razporejal denarja oglaševalcem. Čemu bi ga dajal Facebooku in Googlu, ko ta dva pri nas nikogar (ali skoraj nikogar) ne zapolnjujeta, tukaj še manj plačujeta davke in hkrati še grobo kršita zasebnost uporabnikov?

Zgodba je sicer resnična, a tudi če bi bila izmišljena, še vedno lepo ilustrira težavo, s katero se Evropa bori. Ameriška tehnološka podjetja ne skrivajo tendence doseganja prevladujočega (če ne celo monopolnega) položaja, posledica katerega so potem revna lokalna podjetja. Ta se z njimi niti ne morejo kosati, kajti spoštovati morajo lokalne zakone in ravno tako etično moralna pravila, medtem ko se lahko na vse to veliki požvižgajo. Na razpolago imajo popoln nadzor nad podatki spletnih uporabnikov in lahko jamčijo merljivo uspešnost, česar drugi ponudniki oglaševanja ne morejo. Vse to predvsem zato, ker ne spoštujejo niti osnovne ravni varovanja zasebnosti in hkrati cel svet zavajajo, kaj in kako beležijo podatke, kje jih hranijo, kako je z anonimnostjo, komu jih prodajajo in tako dalje.

V normalnem svetu bi moral kupec naprave nasvet najti na neodvisni, strokovno podkovani spletni strani, kot je naša, kjer bi morda dobil še povezavo do prodajalcev, ne pa pri puhloglavih vplivnežih na Facebooku ali Instagramu.

Nekaj bo treba spremeniti. Oglaševanje je mogoče brez popolnega nadzora nad dejavnostjo in obnašanjem ljudi na spletu in vsi vpleteni bodo še vedno dobro zaslužili, tudi če spletne strani ne bodo pokale po šivih zaradi pretirano natrpanih prostorov s spletnimi oglasi, za česar ne dobijo niti približno poštenega plačila. Smo v položaju, ko peščica služi veliko in ti imajo zaradi porekla zaslombo v delu ameriške politike, medtem ko večina dobiva zgolj drobtinice. To ni več kapitalizem, temveč novodobni fevdalizem.