Canon EOS RP: Obeta se srdit boj za preostale uporabnike
Alan Orlič 2. maja 2019 ob 06:42

Po dolgem in trmastem vztrajanju, da so zrcalnorefleksni aparati edini zveličavni v (pol)profesionalnem razredu, sta Canon in Nikon lani končno popustila. Oba fotografska velikana sta nas blagovolila razveseliti z resnimi brezzrcalnimi fotoaparati, letos se ofenziva nadaljuje. Canon je ne najbolj dostopnemu EOS-u R dodal precej cenejšega brata EOS RP. Njegova naloga je pridobivanje dodatnih kupcev, toda kaj so morali pri japonskem proizvajalcu žrtvovati, da so ceno spravili na dobrega tisočaka in pol?

Že vrsto let je jasno, da gre prodaja digitalnih fotoaparatov nevzdržno navzdol. Vprašanje je samo, za koliko odstotkov in kakšne cenovne nivoje industrija še lahko ohranja. Na eni strani zmogljivi telefoni, ki imajo po novem optični teleobjektiv s petkratno povečavo, na drugi strani nezaintereseranost mladih kupcev. Če dodamo še dejstvo, da je pet let star fotkič še čisto spodobna in konkurenčna naprava, je situacija na trgu bolj jasna. V tem čudnem krču se blizu gladine, enkrat nad in drugič pod njo, držijo le še brezzrcalniki.

Tukaj vskoči Canon EOS RP. Za razliko od Nikona, kjer imata oba fotoaparata ceno nad 2000 evri (brez upoštevanja občasnih popustov), se je Canon modro odločil za napad od spodaj. Cena novinca je skupaj z adapterjem za stare objektive EF(S) 1550 evrov, kar je konkurenčno Sonyevim fotoaparatom. Slednji tudi najbolj odžirajo trg tako Canonu kot Nikonu. Novinec se na prvi pogled v boj spušča dokaj podhranjen, a vseeno ravno dovolj konkurenčen, da obstoječih Canonovih uporabnikov Sonyevi mlinčki ne zanimajo preveč. Bajonet za objektive je seveda enak kot pri EOS-u R, ki je bil prvi aparat iz novega sistema.

Že znano tipalo, majhno ohišje, 4K in spodobno avtomatsko ostrenje, to je RP v parih besedah. Daljše povedano pa 26-milijonsko tipalo že poznamo iz modela 6D in svoje delo dobro opravi. Konkreten dinamičen razpon, tudi visoka občutljivost mu gre dobro od rok. Morda se bo kdo zmrdoval nad zgolj štirimi zaporednimi posnetki na sekundo, a aparat, ki je prvenstveno namenjen amaterski rabi oziroma spoznavanju z brezzrcalnim sistemom, večje hitrosti niti ne potrebuje. Tudi nalepka 4K je bolj kot ne v marketinške namene, saj fotoaparat za to snemanje uporablja le osrednji del tipala, po domače to pomeni  1,7-kratni izrez, kjer širokokotni objektivi postanejo normalni in normalni teleobjektivi.

Zato pa bolj navduši avtomatsko ostrenje, kjer je na voljo 4779 točk, razporejenih po večjem delu tipala. Fotoaparat jih izdatno izkorišča pri prepoznavanju obrazov oziroma oči in ostri na njih. Hitrost sicer ni na nivoju profesionalnih fotoaparatov, a več kot uporabna za resno delo. V primerjavi s 6D je hitrejši in tudi v slabi svetlobi avtomatsko ostrenje opravi svoje delo. Ostala elektronika ni nič posebnega. Klasično, 2,36 milijonsko tipalo, vrtljiv zaslon, mikrofonski vhod, vhod za slušalke ter USB-C, ki ga lahko izkoristimo tudi za polnjenje baterije, ne le za prenašanje posnetkov. Ohišje je med manjšimi, sicer lepo zaobljeno, a vseeno bi lahko bilo boljše. Sprožilec je postavljen praktično pokončno, vrtljiv gumb je na sredi držala, tudi levi del je skoraj neizkoriščen z gumbom za vklop. Dodajmo še baterijo, ki po uradnih podatkih zdrži 250 posnetkov, za kar bi moralo biti Canonove snovalce konkretno sram. Rezerva ali dve sta nuja, ne priporočilo.

Pod črto kljub nekaterim težavam aparat ni slab. Nima umirjevalnika slike, ima pa zelo dobro avtomatsko ostrenje. Video 4K je uporaben, a hkrati ni (odločitev prepuščam filmarjem). Nekje v scenskih nastavitvah je zakopan elektronski zaklop, ki fotoaparat naredi neslišen, gumbov je malo, a kljub temu so pomembne možnosti hitro dosegljive. Toda tisto najbolj pomembno – na njem piše Canon. In vse, kar je slednji naredil do tega fotoaparata, je združljivo z njim, ne le objektivi, ampak tudi bliskavice in ostala oprema. Ne samo združljivo, tudi dobro deluje. Dodajmo še novi objektiv RF 24-105mm in slika prihodnosti postane jasnejša. Sicer pa, kaj sploh drugega preostane?

Canon EOS RP je na test posodilo podjetje 3A Servis, d. o. o.

HVALIMO
  • Odlično samodejno ostrenje
  • Dobra kakovost posnetkov
  • Majhno ohišje in uporaben, vrtljiv zaslon
  • Zgledna združljivost starih objektivov in bliskavic
  • Nižja vstopna cena v sistem kot pri Nikonu
GRAJAMO
  • Baterija zdrži absolutno premalo
  • (Pre)velik izrez ob snemanju 4K
  • Slaba izkoriščenost ohišja

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Alan Orlič
mm
Alan je s pisanjem člankov začel leta 1997 za revijo Moj mikro. Pokrival je programsko in strojno opremo, nazadnje predvsem digitalno fotografijo in vse, kar je povezano z njo. Članke je pisal tudi za druge medije, kot so Svet in ljudje, Joker in Delo. Trenutno si služi kruh kot informatik, ki upa na boljše čase za slovenske pisce tehnoloških člankov.
Alan Orlič - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja