Ne trdim, da je film Mandalorec in Grogu katastrofalno slab, čeprav se nagibam v to smer. Dopuščam možnost, da je nekaj narobe z menoj. Natančneje z mojimi pričakovanji, kajti glede na uspeh istoimenske serije so bila visoka. Padec z velike višine na realna tla pa boli.
Film deluje kot »prompt« za veliki jezikovni model: »Napiši scenarij za film iz sveta Vojne zvezd, v katerem imata glavno vlogo zamaskirani bojevnik in lutka. Zgodba naj ne bo pregloboka in naj ne spodbuja razmišljanja. Zahtevam še, da bo film uspešnica.« Rezultat je na dlani. Kolaž akcijskih prizorov ob odsotnosti globljih povezav s širšo zgodbo Vojne zvezd. Torej: »S tem smo zaključili, gremo naprej po predvideni časovnici.«
Din Djarin (Pedro Pascal) se udinja Novi republiki, medtem ko po Zunanjem obroču za denar lovi preživele vojskovodje propadlega Imperija. Da bi našel poveljnika Coina, katerega videz ni znan, se mora povezati z vodjema kriminalnega podzemlja, dvojčkoma Hutt, ki iščeta nečaka, edinega preživelega dediča Jabbe. Tu se pričakovano zaplete, ko Din ugotovi njun pravi namen.
Mimogrede. Izkazalo se je, da je Coinova vloga postranska in da človek praktično ni pomemben za nikogar. Takšna dvoumnost, ko misliš, da je nekaj pomembno, nato pa se izkaže nasprotno, v filmu še zdaleč ni osamljena.
Dokler film gledaš z enim očesom in obenem razmišljaš, na kaj te posamezni prizori spominjajo, je skoraj zabaven. Ko je Grogu zlezel Pascalu na rame, se mi je v mislih precej živo naslikal prizor gusarja in papige. Hkrati ne vem, kaj naj si mislim o Groguju. Po eni strani podpiram odločitev, da je lutka namesto računalniško ustvarjenega bitja, po drugi pa me moti njegovo preveč okorno premikanje. Nekje vmes bi bilo ravno prav. Enako velja za drobcene Anzellane. Ko so bili sami na zaslonu, sem za hip pomislil, da gledam Muppetke.
Malo sem razdvojen in nepotešen. Akcijski prizori so zadovoljivo dobri, čeprav je nekoliko smešno, da Din brez težav uniči celo četo jurišnikov v ogromnih transporterjih ali pošasti v areni, nato pa ga skoraj brez težav ujame lovec na glave. Večino časa torej skačemo iz enega dinamičnega prizora v drugega, nakar se proti koncu, ko je Djarin zastrupljen, dogajanje upočasni. Prikaz flore in favne je na ravni dokumentarca Modri planet. Film se nato zaključi v ne posebej epskem spopadu. Zmajska kača končno dobi obilen obrok.
Če ste gledali serijo, potem veste, da je ta zastavila nekaj dobrih povezav s preteklostjo in prihodnostjo. Od razloga, zakaj ostanki Imperija želijo ujeti »otroka« rase, ki ji je pripadal Yoda, do nadzora nad črnim mečem in vsega, kar ta predstavlja. Nič od tega ni našlo poti v film, kaj šele, da bi izkoristili vrnitev admirala Thrawna.
Še večja težava od banalne zgodbe je njena nepomembnost. Film se obnaša, kot da obstaja v vakuumu. Ne zanima ga preteklost likov, ki jih je serija gradila tri sezone, niti prihodnost galaksije, ki jo Lucasfilm že leta napoveduje kot osrednjo zgodbo obdobja po vrnitvi Jedija. Kot da bi ustvarjalci namenoma odstranili vse, kar bi lahko imelo težo, in pustili samo akcijo. Posledica je nenavadna praznina. Dve uri in nekaj minut spremljamo dogodke, ki se zgodijo, nato pa izginejo brez opaznih posledic. Če bi film izbrisali iz kanona, bi se v svetu Vojne zvezd spremenilo natanko nič.
Serija je zgradila dobre temelje, na katerih žal niso znali postaviti zgodbe, ki bi imela težo in ostala v spominu. Edina omembe vredna posledica je, da imata na koncu glavna junaka spet svojo Britvico (ladjo Razor Crest).
Brez komentarjev