Brata Super Mario: Kaj je poplava, če je ogroženo gobje kraljestvo?
Matjaž Ropret 12. aprila 2023 ob 06:13

Težka je filmska za superjunake video iger. Mnogi so se že opekli, razočarali oboževalce in producente in se potuhnili za naslednjih x let. Med njimi Nintendov Mario, saj so z njim pred tremi desetletji že poskušali na platnih, a je bil film polomija. Tokrat je finančno daleč od tega, saj drvi proti rekordnemu zaslužku, ne samo za filme, posnete po igrah, ampak v animiranem žanru nasploh. V smislu kakovosti tudi ni tako slab, kot bi lahko bil in kot običajno tovrstni filmi so, ni pa niti kakšen presežek. Zgodba je res precej preprosta, vizualno pa mu ni kaj dosti zameriti.

Super brata sta seveda Mario in Luigi, ampak drugi je vedno v senci prvega, še igrah se pojavlja kvečjemu v podnaslovih, kakšne, ki bi bila prav njegova, se ne spomnim. Newyorška vodovodarja ne predstavljata viška spretnosti, je pa Mario, za razliko od brata, vsaj samozavesten. Skozi film to lastnost povzdigne še na višji nivo, kar je tudi nujno za uspeh, in Luigi mu počasi sledi in se vedno manj boji. Nobenega prehudega kvarnika ne bom napisal, če povem, da jim tako ali drugače uspeva, četudi so vmes razočaranja in kratke epizode neuspehov. Če jima ne bi, potem to ne bi bila prava risanka. Zlobneži imajo lahko svoje trenutke, končnega veselja nikakor. Enako nepresenetljivi so skorajšnji konci, ko že skorajda ni več nikakršnega upanja, a se od nekod čudežno pojavi rešitev. Nekdo se prikaže dobesedno iz zraka, junak dobi čudežno moč ali se zgodi kaj tretjega, kar popolnoma obrne potek dogajanja in spremeni usode.

Zgodba je preprosta, začetni zaplet z oglasom za vodovodarske storitve, puščajočo pipo in potem poplavo v Brooklynu zaradi rušilnega sosledja, ki ga povzroči napadalen pes (in bojazljivi Luigi), je samo izgovor in povod, da naša junaka, kajpak skozi cev, prideta v »igričarski« svet. Malo pa zmoti, da potem, ko skupaj z množico likov iz igre prispeta nazaj v »resničnost«, epilog dobi samo pravljična zgodba, na tisto iz uvoda pa film popolnoma pozabi. Prozaičnost zgodbe malo razbija le resignirano filozofski duhec Lumalee. Kar bodo cenili samo odrasli, otroci niti ne bodo dojeli njegovih dovtipov. Malo mi je sicer žal, da nisem slišal izvirnih glasov, ker je zasedba precej zvezdniška (še posebej bi se, poleg Chrisa Pratta, veselil Jacka Blacka v vlogi zlobneža Bowserja in Anye Taylor-Joy kot princese Peach), toda tudi manj znani slovenski igralci (Mirko Medved, Nina Grilc, Miha Rodman, Rok Kunaver) so sinhronizacijo izvedli tako dobro, da niso prav nič poslabšali kakovosti filma.

To ni risanka, ki bi odkrivala nove možnosti animacije, in bi občinstvo obnemelo med najbolj spektakularnimi prizori. Dobro se še spomnim, kako me je pred skoraj pol stoletja z dirko konjskih vpreg in razdelitvijo morja napol popolnoma sezul Egipčanski princ. Tukaj ni česa takega, je pa vse skupaj visokoproračunsko korektno in lično. Še posebej gobje kraljestvo je narisano res lepo. In prizori iz igre »Mario kart,« torej lovljenje z vozil(c)i, gledalca potegnejo vase, tako zaradi izgleda kot zaradi (hitro odvijajoče se) akcije. Pa tudi zaradi posrečeno izbranih komadov iz 80-ih in 90-ih za glasbeno spremljavo. Pa še o junakih. Kar dobro so ju prenesli iz igre, samo o nečem nisem povsem prepričan. Že v igrah imata brata velika nosova, za film so to morda še za odtenek potencirali in protagonista sta malce preveč podobna dobrodušnemu galskemu silaku Obelixu, le precej manjša.

Po uspehu tega filma – naša predstava sicer ni odražala tega, kar se dogaja po svetu, ker je bila dvorana skoraj prazna – ne dvomim, da roku dveh ali treh let pride drugi del. Upam samo, da bodo scenaristi bolj izvirni kot tisti pri Sonicu, in ne bodo obudili istega, že

Kaj: Film Brata Super Mario, navdahnjen s slavno Nintendovo igričarsko franšizo

Kje: Za zdaj v kinu, najbrž kasneje tudi na katerem od pretočnikov

Ocena 3: Veliko boljših celovečernih risank smo že videli, tako po vsebini kot po spektakularnosti animacije, ampak tudi precej slabših, po igrah posnetih filmov. Srednja ocena bo kar primerna.

Priporočilo: Razen redkih prizorov, ki se bodo predšolskim otrokom zdeli grozni, ni v filmu nič neprimernega. Saj je vendar risanka za gledalce vseh starosti!

Fotografije: Universal Pictures

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja