Bo zaradi Covida-19 izobraževanje popolnoma drugačno?
Marjan Kodelja 8. junija 2020 ob 06:07

Ko bi se lahko študent brezplačno izobraževal sam, na najboljših svetovnih univerzah, sprejemal znanje najboljših profesorjev in gradil »a la carte« interdisciplinarno poklicno kvalifikacijo, ki jo priznavajo največji svetovni zaposlovalci. Ni fantazija, temveč ena od možnosti, ki jo ponuja tako imenovano množično odprto spletno izobraževanje (MOOC).

Prihodnost izobraževanja je namreč v vsem dosegljivem oblaku, učenje in poučevanje pa se bo zgledovalo po družabnih omrežjih. Pomemben postaja dostop do znanj, učili, med seboj pa bomo sodelovali, tako lokalno kot globalno. Izobraževalne ustanove prihodnosti bodo še vedno imele učence, ki bodo posedali po učilnicah, tem pa se bo pridružila veliko večja skupina učencev, ki nikoli ne bo prestopila praga učilnice. Za »šolo« bolj kot opremljenost z informacijskimi napravami, strežniki, računalniki, programi postaja pomembnejša hitra internetna povezava.

Učenci lahko uporabljajo katero koli napravo, dokler imajo dovolj hiter dostop v internet, pomembnejše od tega pa so izobraževalne vsebine. Te pa ne omogočajo zgolj enosmerne komunikacije, poslušanje, kaj učitelj predava, ali uporabo e-gradiv in poskušanje to razumeti, temveč interaktivnost, ko lahko učenec učitelja vedno kaj vpraša, prosi za dodatno razlago in podobno. Vse prek interneta. Učitelj oblak uporablja, da na njem pušča učencem naloge in preverja njihovo znanje. Pristop omogoča tudi individualno učenje, ko naloge niso za vse enake, oblikovane glede na povprečnega učenca, temveč prilagojene sposobnostim vsakega učenca posebej. Učenec ima takojšnji dostop do vsega, kar mu učitelj pusti v oblaku.

Govorimo o tehniki MOOC, ki jo uporabljajo izobraževalne ustanove po svetu za visokošolsko izobraževanje in ki je v svetu vse bolj priljubljena, pri tem pa omenjamo šole. Mešamo hruške in jabolka. Niti ne. Nekje se mora začeti, najprej tam, kjer ni toliko konservativnosti pri uvajanju novih pristopov. O ponudnikih se največkrat govori v povezavi z zapletenostjo tehnike učenja, kot tudi o poslovnem modelu, ki jim omogoča preživetje. Kot smo omenili na začetku, je dostop do znanja brezplačen. Kako torej ponudniki zaslužijo? Na različne načine. Na primer študent mora plačati za diplomo (formalno listino), opravljanje izpitov ali pridobitev statistike uspešnosti, ponudnik pa lahko služi tudi s provizijo podjetja, ki je zaposlilo njegove »diplomante« ali z organizacijo sponzoriranih tečajev. Kar z drugimi besedami pomeni, da študenta spodbujajo, da se uči tista znanja, ki jih industrija potrebuje.

Vprašanje ni samo, ali bo množično učenje vplivalo na tradicionalno izobraževanje, temveč kakšen bo ta vpliv. Je res vse v dostopu (svobodi izbora) in brezplačnosti. Tako preprosto verjetno ne bo šlo. V svetu so vse glasnejše zahteve, da mora biti znanje zastonj, ne pa stvar »prostega trga«. Po drugi strani pa morajo raziskovalci, profesorji in učitelji od nečesa živeti, tehnika MOOC pa temelji tudi na njihovi vključitvi v sistem.

Sistemi množičnega učenja so največkrat stranski proizvod uveljavljenih svetovnih univerz, v njihovo gradnjo pa so bila vložena sredstva (državna ali zasebna). Ponudba storitev, ki jih zagotavljajo v primerjavi s tradicionalnimi »fakultetami«, je manjša, omogočajo pa več svobode in dostopnosti. Drugače povedano, omogočajo izobraževanje ljudem, ki si »klasičnega« izobraževanja ne morejo privoščiti. Zakaj ravno zdaj, ko je MOOC znan že nekaj let? Ker je čas pravi.

Namesto da bi se odločili za neposreden boj z uveljavljenimi storitvami (fakultet), so ponudniki počasi izboljševali svojo ponudbo, dokler ta ni postala zanimiva za širši krog uporabnikov. Pomagal jim je tudi razvoj komunikacijskih tehnologij, predvsem razmah hitrega dostopa v internet, kakovostnejših video povezav, hranjenja podatkov v oblaku itd., brez česar množičnega učenja ne bi bilo. Posredno pa tako spreminjajo tudi klasično izobraževanje. Večina fakultet je ocenjenih glede na svojo raziskovalno delo, na pa po kakovosti poučevanja. Sistemi množičnega učenja pa ravno obratno – ocenjujejo jih podjetja, katera zaposlijo njihove študente, zato ta svoje storitve prilagajajo zahtevam trga. Učenje se spreminja iz časovno omejenega učenja v učenje na podlagi kompetenc – to pa je model, ki ga je lažje izvajati prek spleta.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Prednosti:

  • »Znanje« je večinoma zastonj – model freemium.
  • Poučevanje je izvedeno na neformalni način, učenec ima svobodo in izbira tečaje, ki ga zanimajo, čas izobraževanja in podobno.
  • Učenec potrebuje le računalnik in dostop v internet.
  • Dostop do tečajev je od vsepovsod, učencu ni treba »hoditi« v šolo.
  • Učenec lahko svoje delo da v skupno rabo drugim, ki ga lahko pregledujejo in kritizirajo.
  • Dobri profesorji in predavatelji iz gospodarstva lahko dosežejo več slušateljev, kot če bi predavali v predavalnici.

Odprta vprašanja:

  • Ponudniki tečajev te večinoma ponujajo brezplačno. Tega pa verjetno ne bodo mogli početi v nedogled.
  • Učenci so izključeni iz resničnega družbenega dogajanja v šolah.
  • Tehnični problemi z računalnikom ali dostopom v internet lahko motijo izobraževanje.
  • Ker ni nadzora nad spletnimi tečaji, je lahko vsebina slabša in ne dosega akademskih standardov.
  • Študenti morajo biti samodisciplinirani in se zavedati, da so sami odgovorni za uspeh učenja.
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja