BMW X1 xDrive 23d: Nor bi bil, če ga ne bi imel pri vrhu seznama

Najmanjši BMW-jev »mestni terenec« je na cestah 15 let, nekoliko manj kot večja X3 in X5 (ta je pripeljal skoraj desetletje prej), in zdaj v tretji generaciji. Z njo je X1 zrasel, kajpadrugega^TM, ne samo po merah, še skoraj bolj vizualno. A vsled tega je tudi končno postal rese družinski avto, poleg tega je močno tehnološko napredoval, saj smo mu vgradili najnovejše pridobitve, znani iz drugih aktualnih modelov.

X1 stoji na enaki osnovi kot »enoprostorec« serija 2 Active Tourer, tudi znotraj je pretežno identičen. Navednice sem pri opisu malenkost manjšega in nižjega modela uporabil zato, ker je nekje vmes med klasično kombilimuzino in pravimi enorprostorci v slogu Renaultovega Scenica (v prejšnjih generacijah, aktualna se je tudi tam nekoliko spridila). Ravno zato nekaterim ne ugaja, ker ne ponuja tako veliko prostora, meni pač, ker gre za še vedno za solidno velik avto, tudi za družinsko uporabo, hkrati pa nekoliko bolj dinamičen, če si zaželite užitkov med ovinki. Najraje takrat, ko se peljete sami. Za tiste, ki bi radi še nekoliko več prtljažnika in prostora v kabini, tudi nad glavo, je pri BMW-ju opcija X1. Ta zdaj v dolžino meri točno štiri metre in pol, kar že dosega ali presega nekatere druge podobne primerke iz bolj množičnega dela trga. Že na pogled z vseh strani definitivno izgleda, kot da se je izjemno razbohotil. Nočem uporabljati kakšnih primerjav, toda pločevine je veliko in tudi sprednje slavne ledvičke so postale že konkretne ledvice, tukaj so se na srečo razširile vsaj na širino, ne v višino kot pri nekaterih drugih modelih. Zadek me estetsko ne prepriča, a bi se ga navadil, če bi bilo treba. Povečevanje ima pozitiven vpliv v notranjosti, tega ni mogoče zanikati, zato pa rahlo negativnega pri manevriranju po ožjih parkirnih mestih, kjer pa znajo pomagati izvrstni asistenčni sistemi.

BMW-jeva notranjost – v zadnjem času je zelo podobna v manjših in večjih modelih –  je za moj okus ena najboljših v celotni avtomobilski industriji. Z vidika počutja, udobja, ergonomije, upravljanja in tudi dizajna. Slednji je postal nekoliko bolj razgiban in mladosten kot nekoč. Enoten »plavajoči« zaslon, v bistvu enotno steklo, pod katerim sta dva ločena zaslona, mogoče ne bo vsakomur po godu, a meni je všeč. Hkrati ne omejuje oblikovalcev pri domišljiji za zračnike in ostale elemente. Tudi podaljšek naslona za roke z različnimi tipkami in kolesci za upravljanje, prav tako »lebdeč« nad odlagalnim prostorom, je zelo uporabna in estetsko uspela domislica. Potem so tu še nekateri detajli, ki jih v avtih, namenjenih množičnemu trgu ne srečamo, denimo okrasni elementi okrog tipk za priklic nastavitve sedežev, držalo za zapiranje vrat in vzvod za njihovo odpiranje ali pokončni prostor za brezžično polnjenje telefona za »zaporo«, da stoji pri miru. In pa seveda udobni, izdatno nastavljivi, a hkrati športno oprijemajoči sedeži. Obema spredaj sedečima se res ne godi slabo. Če kaj, bi si želel malenkost manjšega, bolj športnega volana, pri čemer bi bil presenečen, če ne obstaja kot doplačljiva opcija. In kakšnih tipk za upravljanje klimatizacije, četudi je trak za nastavljanje temperature vedno prikazan na zaslonu. Lažje, hitreje in bolj varno je ključne parametre doseči s pritiski na fizične tipke ali obračanjem gumbov. Tudi potniki zadaj se verjetno ne bodo pritoževali, ker je prostora precej. S pomično klopjo pa ga je mogoče nekaj pridobiti še v prtljažniku, ki sicer že v osnovi obsega solidnih 500 litrov. Ob pomikanju klopi naprej (lahko tudi samo eno ali dve tretjini) bodo seveda zadaj sedeči imeli manj prostora za noge, zato to pride v poštev bolj pri otrocih (ki ne sedijo v otroškem sedežu). Prtljažnik ponuja dvojno dno in srednje naslonjalo je mogoče podreti ločeno, torej je prilagodljivost zelo dobra.

Vožnjo je pri avtomobilih, kot so BMW-jevi, težko ocenjevati, ker ugotovitve v veliki meri veljajo zgolj za preizkušeno različico, kakšna druga z drugačnim paketom opreme in posledično nastavitvami podvozja, velikostjo koles in še kakšno razliko se lahko na cestah obnaša precej drugače. Konkretni X1 je bil dokaj športno naravnan z opcijskim paketom M Sport in seveda so na voljo različni vozni načini, ki do določene mere spremenijo dojemanje avtomobila. Podvozje se občuti kot malo trše, toda blaženje je vrhunsko in zato lepo požira vse prepreke, in tako voznik ter potniki dobijo zelo dobro ravnovesje med udobjem, »držanjem« v ovinkih in nenagibanjem karoserije. Če kdo išče SUV, ki je zelo primeren za hribovske ovinkaste ceste, je to to. Hkrati kar 20 cm oddaljenosti od tal in štirikolesni pogon omogočata, da brez skrbi zavijete na makadam ali kaj bolj brezpotnega, ker boste tudi to brez težav premagovali. Pri vožnji po strmem klancu navzdol pomaga še namenski pomočnik. Edina težava vsega skupaj je za mnoge nedostopna cena, saj se z izhodiščnih približno 50 tisoč evrov ob dodajanju nujne in želene opreme hitro povzpne v bližino sedemdesetih tisočakov.

Podobno velja za tehnološko opremo. Večinoma je izvrstna, toda del različnih paketov, ki vsak posebej stanejo po nekaj tisočakov. Infozabavni sistem, ki obsega omenjena zaslona pod enotnim steklom in še prosojnega, tega voznik vidi malce pred motornim pokrovom, je podobno kot notranjost med boljšimi, ne samo v razredu, temveč celotni industriji, a hkrati tudi kar kompleksen in zahteva nekaj učenja. Na osrednjem zaslonu je lahko »odprta« ena aplikacija ali pa več naenkrat, na voljo pa jih je že kar malo preveč. Do seznama vseh bi bil lahko en klik manj, saj je treba najprej na »domačo« stran (razdeljeni pogled) in šele tam se prikaže ikona za seznam vsega, kar sistem ponuja. Upravlja se ga tu zgolj prek zaslona na dotik, vrtljiv gumb ohranjajo le še večji modeli z zajetnejšo osrednjo konzolo (nedavno sem denimo vozil X5 in X6, ki ima v osnovi enak ali zelo podoben infozabavni sistem, vendar še vedno tudi ta večsmerni obroč). Vsaj vrtljiv gumb za glasnost je ostal tam na naslonu za roke.

Na voljo je torej obilo zadev, od »klasike«, kot so radio, večpredstavnostni predvajalnik, telefoniranje in navigacija, prek informacij o vožnji, vremenu in dogajanju po svetu, do snemanja zunanjosti in notranjosti. Pri vožnji nazaj se vklopi pogled iz različnih kamer, ob navigiranju pa tudi s kamere spredaj in z dodatkom obogatene resničnosti, torej s puščicami in drugimi simboli, da je zares popolnoma jasno, kam je treba zaviti. Lahko se sicer odločite tudi za sistem Android Auto ali Carplay, oba brezžično, toda v tem primeru nimate več opcije povezave telefona prek bluetootha, vedno se bo zagnal eden od omenjenih nadomestkov. Zato sem raje uporabljal kar BMW-jev sistem. In bil zadovoljen, razen s tem, da se možnosti nekoliko razlikujejo, če je voznik vpisan v sistem s svojim uporabniškim računom (BMW ID) ali če ni, in da na predvajalniku ni bilo tipke za pavzo, zaradi česar sem podkaste lahko ustavljal samo na telefonu. Voznikov zaslon za razliko od nekaterih drugih nudi številne različne možnosti prikaza in tudi daje precej informacij. Bi se pa dalo shajati celo brez, kajti spredaj je še, kot omenjeno, prosojni zaslon (HUD), tudi precej dobre kakovosti. Čeravno naj bi modeli Neue Klasse že čez dve leti prinesli še precej bolj spektakularnega.

Mnogi kujejo v zvezde Teslin sistem »polavtonomne vožje,« a ta resnici na ljubo ni tako zelo fantastičen, čeprav zelo dober. Toda BMW-jevi asistenčni sistemi, ne samo po mojih izkušnjah, delujejo še za odtenek bolj prepričljivo. Prilagodljivi regulator hitrosti vozi zelo lepo in skoraj podobno kot pravi voznik. Najbrž bo koga zmotilo, da na volanu ni tipke za prilagajanje želene razdalje, tudi mene je, vendar je dobra novica ta, da avto vozi dokaj blizu tistemu spredaj. Ne »za ritjo«, kot radi rečemo pogovorno, a tudi ne pušča preveč prostora. Poleg tega zavira lepo in postopno, ne paničari, in tudi hitro pospeši, ko se cesta pred avtom znova sprosti. Zelo redko sem tudi opazil, da bi zaviral zaradi kakšne fantomske ovire ali česa podobnega. Prav tako zelo lepo pomaga sistem za ohranjanje na voznem pasu in zavijanje, ker volana skoraj ni treba držati, še posebej na avtocesti, a seveda ga je, sicer se hitro prikaže opozorilo. Nekateri tovrstni sistemi dokaj nervozno mikroupravljajo pozicijo avta na sredi voznega pasu, ta ni med njimi, saj zavija res le takrat, ko je treba. Moj najljubši sistem pri BMW-jih pa je pomočnik za vzvratno vožnjo, ki me lahko reši, kadar se moram spraviti iz kakšnega ozkega dovoza, ulice ali parkirnega prostora, kamor sem zapeljal lepo naprej. Potem pa je nazaj težko. Lahko pa bi tudi pomagal, da bi šel vzvratno noter in potem ne bi imel težav za ven. Malce manj uporaben je pomočnik za samodejno parkiranje. Sicer običajno opravi svoje, toda v tem času bi voznik že zapustil avto, tudi če bi moral dvakrat ali trikrat popravljati pozicijo.

Dvolitrski turbodizel s skoraj dvesto »konji« (145 kW) navdušuje podobno kot vsi ostali vidiki tega avtomobila. Pomaga mu še sistem t. i. blagega hibrida, ki sistemsko moč dvigne na 155 kW oz. 211 KM, predvsem pa doda še tisti delček, ki samemu motorju manjka. Poskočnost v nizkih vrtljajih, preden se »zbudi« turbina in takoj, ko sedemstopenjski menjalnik najde pravo prestavo. Ta X1 je zato zelo poskočen in suveren, tako pri prehitevanjih kot pri najvišji hitrosti, nikoli nisem dobil občutka, da bi bilo moči premalo, tudi posebej glasen ni bil dotični motor (kot je bil ob pospeševanju denimo tisti v Mercedesu razreda B), porabo pa sem držal nekje na šestih litrih na sto km ali celo kakšen dl pod. Ni torej izrazito varčen, kot je bil omenjeni druge nemške znamke z vsega petimi litri porabe, a je tudi večji »razbijač«, zato se mi končna številka sploh ni zdela pretirana. In doslej mi je malo dizlov tako zlezlo pod kožo. Ne toliko, da bi ga kupil (že v osnovi je žal X1, sploh tako opremljen, kot je bil testni, zunaj mojega finančnega dosega), toda komur so še vedno povšeči dizli, bi bil s tem zagotovo izredno zadovoljen.

Če je bil v prejšnjih dveh generacijah mali bavarski SUV ravno nekoliko premajhen in neodločen, je zdaj postal konkreten in izpopolnjen. Sam ne vidim veliko razlogov, da bi bilo treba še stopnico višje, seveda kdo drug še vedno jih, vprašanje je potem samo izbira motorizacije in denarnih zmožnosti za vso opremo, s katero se BMW-ji šele zares izkažejo.

HVALIMO:

• Končno podobno velik kot večina tovrstnih SUV-jev
• Prepričljiv dizelski motor z dodatkom blagega hibrida
• Eden boljših “terencev” skozi ovinke
• Odlično delujoča tehnologija
• Prostorska prilagodljivost
• Prijetno počutje v notranjosti

GRAJAMO:

• Večina tehnologije je doplačljive
• Dodatki močno povzdignejo že v osnovi ne ravno nizko ceno avta
• Implementacija Android Auta in Carplayja
• Nekatere opreme se ne da dobiti brez nepotrebnih stilističnih elementov