BMW 330e: Hibridna »raketa« s premajhno baterijo (#video)
Marjan Kodelja 25. maja 2020 ob 11:20

Čeprav imam jasno mnenje, da je avto le prevozno sredstvo, ki me pripelje, kamor hočem, pa sem vseeno vsaj malo krvav pod kožo in po moško »padam« na golo moč. Sicer pa vedno najdem razloge, zakaj mi kateri ni najbolj po godu, a pri modelu BMW 330e sem v resnici našel le enega. Mnogo predrag je za moj družinski proračun!

Če že hočete, potem bi našel še kakšnega. Zaradi hibridnega pogona in veliko prostora v potniški kabini ga je bore malo v prtljažnem. Otroci so že veliki, pralni stroj mi pripelje poštar, tako da zame to niti ni (pre)velika ovira. Avto je nizek, zato tudi sediš nizko, kar je še posebej opazno, če nanj presedlaš iz enoprostorca ali športnega terenca. Za limuzino pa je to normalno. Tudi to, da motor ni ravno varčen, je zanemarljivo iz dveh razlogov. Ker je priključni hibrid, so krajše poti zelo poceni, na daljših pa pač potrpiš, kajti strošek goriva in vzdrževanja takisto sodi v slabost tega vozila, ki sem jo omenil na začetku.

Konjev zlepa ne zmanjka

Avto me ni toliko zanimal zaradi motorja s skoraj 300 konjskimi močmi in norih pospeškov kot zaradi pameti, ki je vanj vgrajena. V osnovi pa je še vedno vozilo z motorjem na notranje izgorevanje, zato velja nekaj malega povedati tudi o njem.

V športnem načinu je električni del umaknjen na stran in motor ustrezno zarohni, ko do konca pritisneš na plin. Avto kar poleti, a je stabilen, to pa velja tudi pri polnem zaviranju. Ker ti ne dovolijo sunkovite vožnje, le redko sem bil namreč v njem sam, toliko zanimanja je požel, najvišje hitrosti pa zakonsko ne smeš razviti, si omejen na prometne omejitve. Vožnja pa je v vseh primerih udobna, krmiljenje zanesljivo, zdi pa se mi, skoraj prepričan sem, da pri hitrem pospeševanju in hitrejši vožnji volan otrdi. V nobenem trenutku se namreč nisem počutil, da bi mi avto pobegnil, presegel moje vozniške sposobnosti, ki kajpada niso na ravni profesionalnega dirkača. Najvišje hitrosti sicer nisem poskušal doseči, zato pa sem preizkusil pospeške, ki so milo rečeno nori.

Ker pa je priključni hibrid, sta na voljo še hibridni in električni pogon. Zmogljiva je tudi čisto »električna« vožnja, kjer se pozna presežek navora, ki ga ima električni motor, samo z njim pa se lahko voziš tudi s hitrostmi več kot sto kilometrov na uro. Hibridni način, pa kot ime pove, prepusti vozilu, da izbira med pogonoma. Oba načina imata še podnačina, kjer lahko sami nastavite parametre vožnje, vendar ju zaradi pomanjkanja časa nisem preizkusil. Menim pa tudi, da bi morala biti že v osnovi kar se da optimalno nastavljena. Težava pri obeh načinih vožnje je premajhna kapaciteta baterij za priključni hibrid tega ranga. Doseg na elektriko je odvisen od marsičesa, vendar meni nikdar ni uspelo prevoziti več kot 30 kilometrov. Pohvaliti pa moram algoritem ocenjevanja dosega vozila glede na izbrani pogon, katerega ocenjujem za enega bolj natančnih. Majhen električni doseg pa se pozna tudi v hibridnem pogonu, saj je bila baterija po stotih kilometrih od Ljubljane do Kozine večinoma po avtocesti in enakomerne vožnje že prazna. Pričakoval bi, da bi avto med stalno hitrostjo na avtocesti zaradi optimalne porabe goriva, uporabil samo motor na notranje izgorevanje, električno energijo pa prihranil za na primer mestno vožnjo na začetku in koncu poti, ko je poraba goriva običajno višja. Ni tako, morda lahko to nastaviš v poosebljenih načinih, česar pa nisem našel. Če bi hotel, bi verjetno moral imeti avto na razpolago veliko dlje. To je stalnica tovrstnih, tehnološko sofisticiranih avtov, saj zahtevajo dolgo učenje in privajanje.

Udobje je na vrhunski ravni

BMW 330e ni asketski cestni dirkač ali celo predstavnik ameriških »muscle« avtomobilov, pri katerih je pomembna le gola moč, poskrbljeno je tudi za udobje voznika in potnikov. Bolj za šalo, dobro bi ga ocenili celo Američani, ker ima dovolj odlagališč, predalčkov ter predvsem držal za skodelice.

Usnjeni sedeži imajo vse, kar takemu avtu pritiče, predvsem sprednja pa je mogoče nastaviti do zadnje podrobnosti. Po želji lahko nastavitve shraniš, da se sedež samodejno prilagodi potniku oziroma vozniku. Za udobje vožnje poskrbi tudi samodejni menjalnik, za športne navdušence je na voljo še sekvenčni način, ki vsaj za moje pojme, čeprav na tem področju nisem strokovnjak, deluje zelo dobro.

Infozabavni sistem omogoča priklop ključka z digitalno glasbo in povezavo telefona preko Bluetootha. Pričakovano dober in razvejan pa je tudi zvočni sistem, ki nosi napis podjetja Harman Kardon. Če ne bi bilo tako, kot je, potem bi verjetno pisal, da je nekaj hudo narobe z bavarskim izdelovalcem vozil.

Manka samo pravi avtopilot

Daleč najbolj pa so me zanimale in pritegnile pametne funkcije, ki jih je na pretek in pokrivajo različna področja pomoči med vožnjo, od parkiranja pa do avtopilota, ki vsaj uradno to ni. Na osrednjem zaslonu v sredini vozila je na voljo cel kup možnosti in nastavitev funkcij vozila. Tudi teh je toliko, da se jih moraš priučiti. Ni pa nujno, da takoj vse obvladaš, saj voziš lahko tudi, če še ne poznaš čisto vseh fines. Lahko se usedeš in odpelješ, kot bi vozil »dajca«. Pravzaprav mnogo lažje, kot tega. Sicer pa so prikazi na osrednjem zaslonu podkrepljeni v slovenskem jeziku. 

Poleg prikaza radijske postaje ali sporočil pametnega telefona bo na osrednjem zaslonu kraljevala navigacija. Ta sicer deluje dobro, bi pa vseeno pričakoval, da bi bila posodobljena. Kdaj so že umaknili prve cestninske postaje na avtocestah? Pomembna informacija je namreč omejitev hitrosti in najmanj narodno je, če avto pravi 40 km/h, omejitve pa ni več.

Oči voznika morajo biti ves čas na cesti, zato je pred njim »ta hud zaslon«, zaslon v višini oči oziroma refleksija z njega na vetrobranskem steklu, saj je dejansko v armaturi vozila. Če ni vključena nobena funkcija (navigacija, radarski ohranjevalnik hitrosti in podobno), sta na njem prikazana hitrost vožnje in omejitev le te. Še težje se s takšnim vozilom izgovarjaš, da si spregledal znak za omejitev hitrosti, ko pa je ta vedno pred tvojimi očmi.

Uporaba naprednih funkcij je preprosto razumljiva, tudi intuitivna. Tehnično povprečno izobraženemu posamezniku je vse takoj jasno. Marsikaj pa deluje celo samodejno. Če vozilo na podlagi navigacije zazna, da ste na avtocesti ali pa na cesti izven mest, samodejno prižge funkcijo ohranjanja voznega pasu. Ko te malo zanese na kraj ceste, ti vzame volan iz rok in vozilo nežno spravi nazaj na sredino voznega pasu. Ni pa tako agresiven, da ne bi mogel vztrajati in ga zamenjati zaradi prehitevanja. Še bolj izrazito to deluje po vključitvi pomočnika za vožnjo. Nastaviš hitrost vožnje, radarski ohranjevalnik hitrosti poskrbi, da nikdar ne trčiš v vozilo pred teboj, pri čemer lahko spreminjaš varnostno razdaljo. Avto zazna vozni pas, kar prikaže na osrednjem zaslonu in na zaslonu v višini oči, od tu dalje pa vozi sam. Roke moraš sicer imeti na volanskem obroču, drugače te sistem opozori, vendar zavija samodejno. Bilo bi še bolje, če bi lahko umaknil roke in pogled iz vozišča, a zaradi varnosti ni dovoljeno.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

BMW 330e ima še cel kup drugih pametnih funkcij, med drugim tudi kamere spredaj, zadaj in ob bokih, zaradi omejenega časa in razmer vseh nisem poskusil. Naj bo torej dovolj. Izkušnja je bila namreč odlična in samo upam, da bodo podobne zmogljivosti kmalu imela tudi cenovno dostopnejša vozila.

Glavne tehnične zanimivosti:

  • Prostornina motorja 1998 cm3
  • Moč motorja 215 kW (292 KM) pri 1/min
  • Kombinirana poraba 1,6 l/100 km
  • Emisija CO2 36 g/km
  • Kapaciteta baterije 12 kWh
  • Čas polnjenja 2,4 ure do 80 % pri uporabi domače električne vtičnice (16 A).
  • Uradni doseg na električni pogon med 51 in 59 km.
  • Od nič do 100 km/h v 5,9 sekunde.
  • Največja hitrost 230 km/h.
  • Cena 71 tisoč evrov!
Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja