Rebecca Ferguson na sledi resnice, zakaj je človeštvo obsojeno na životarjenje v podzemnem silosu.
Ne maram Appla, kjer je aroganten in ker je prepričal marsikoga, da nanj gleda iz drugačne, prizanesljivejše prizme kot druge. A kljub temu mu moram priznati, da marsikaj, česar se loti, naredi korektno, če ne celo odlično. Dvoje pomisliš po prvi epizodi distopične serije. Da je Apple na široko odprl denarnico in da se je uštel, kajti videti je, da je pred nami že ničkolikokrat videni zaplet, ko ljudje ostajajo v »zaporu«, saj oblastniki namenoma skrivajo resnico o primernosti površja za bivanje. Še dobro, da je samo eno res. Tisto o denarju. Zaplet niti približno ni tako banalen. Resnica je drugačna in dobro skrita.
Po seriji Foundation se je Apple lotil še ekranizacije romanov Hugha Howeyja, najprej prvega iz serije treh z naslovom Wool (pri nas prevedena kot Silos). Na osnovni ravni je zgodba razmeroma preprosta. Pred več sto leti, nihče naj ne bi vedel kdaj in zakaj, je površje uničila neznana katastrofa. Peščica preživelih se zateče v podzemni silos z več kot sto nadstropji, popolnoma samozadosten in izven dosega strupenega ozračja. Razlog, čemu 10 tisoč ljudi živi v nevednosti, je upor izpred sto štirideset let, ko so bili uničeni vsi zapisi. Ne samo, da ne vedo, kaj se je zgodilo, edina vez z zunanjim svetom je kamera, ki jo je potrebne vsake toliko očistiti, niti tega ne vedo, ali so edini na celem svetu.
Nisem pretiran ljubitelj serije in filmov, ki se ukvarjajo z ne najbolj optimistično prihodnostjo. Pritegne me le tisto, kar je res dobro in ne pogreva hladne juhe. Silo vsaj po prvi sezoni sodi med boljše, torej med takšne, ki jih ne zavržem po nekaj uvodnih minutah ali delih. Vsaj večino časa. Kot vedno so trenutki, ko se liki zapletejo v dolgovezenje, ki me dolgočasi. Še dobro, da jih ni preveč. Prav je, da ne veste ničesar in se vam zgodba počasi odkriva pred očmi, pri čemer je glavni časovni trak lepo uravnotežen s prizori iz bližnje preteklosti, ki pripomorejo k razumevanju dogajanja. Rebecca Ferguson (Juliette Nichols) se tudi razmeroma hitro uveljavi kot osrednji lik prve sezone, če je kdo bral knjižno trilogijo ve, da bodo prišli še drugi, medtem ko ji obstoječi pomagajo ali nagajajo.
Serija Silo ne temelji na akcijskih prizorih, temveč na skrivnosti. Ne bi delovalo, če ne bi bila zgodba domišljijsko spisana in okolje prilagojeno. Popolnoma do zadnje podrobnosti brez »bližnjic«, ki običajno razkrivajo cenejšo produkcijo. Ne samo, da so oblikovali podrobnost iz bivalnih nadstropij silosa, ravno tako je verjetna razlaga od izvoru energije in hrane. Tehnološko so sicer zaostali, že dolgo nisem videl monitorjev podobnim onim s katodnimi cevmi in tekstovnega računalniškega vmesnika, toda obenem sem dobil občutek, da kar imajo, to tja sodi.
Pustimo ob strani, da se vse skupaj dogaja v lepo prikazanem in realističnem zaprtem okolju, kajti v prvi sezoni je bistvo mnogo bolj preprosto. Dogodili so se umori, nekdo jih želi pomesti pod preprogo in le najbolj pogumni se odločijo, da pridejo resnici do dna. Težko je vleči vzporednice s podobnimi vsebinami. Nekateri boste pomislili na Igre lakote, Razcepljeni ali Mesto svetlobe. Podobnosti so, a obenem tudi razlike. Serija Silo je namreč ravno prav samosvoja, da je zaradi tega vredna ogleda. Lahko jo vzamete kot kritiko družbenih razredov ali kdo ima pravico ponovno pisati zgodovino. A to zna biti težko, zato predlagam, da jo gledate brez iskanja skritih pomenov.
Kaj: postapokaliptična znanstvenofantastična serija Silo (Silos)
Kje: pretočnik AppleTV+
Ocena 4: Skrivnostna zgodba, ki zgolj počasi razkriva tančice, globina likov ter igralska zasedba so razlog, zakaj menim, da si serija Silo zasluži višje oceno od serije Črni vitez, ki se sočasno »vrti« na Netflixu.
Priporočilo: Pretežno neškodljivo, a ker je vsebina mračna in ker smrt ne izbira, čeravno so prizori odhoda v onostranstvo prav nič nasilni, serija verjetno ni najbolj primerna za najmlajša. Dodatni razlog je, da zgodbe, ki je osrednji adut serije, ne bi razumeli.
Brez komentarjev