Baterijska vzdržljivost najtanjšega iPhona res ni slaba
Matjaž Ropret 4. oktobra 2025 ob 05:49

Od štirih novih modelov iPhone me je najbolj pritegnil in tudi zanimal za resno preizkušanje tisti, ki je najbolj nov. Niso redka mnenja, da je ultratanki Air nepotreben in da za tovrstno lastnost nihče ni prosil, ker večini bistveno več pomeni velika baterija. Slednje že mogoče drži, vendar sem prepričan, da obstajajo tudi kupci, ki jim to ni prva prioriteta, predvsem pa se skoraj dveh tednih resne uporabe ne strinjam, da gre zgolj za vajo v nečimrnosti. Telefon je res prijeten in v določenih primerih dejanski bolj priročen.

Prigoda na letališču je potrdila, da Air zares privlači poglede in zanimanje. Ko sem pokazal vstopni kupon, je prodajalec takoj povzdignil obrv in vprašal: »Je to novi iPhone?« Nato ga je zanimalo marsikaj, želel je slišati primerjavo s prejšnjim Pro Maxom, in na to vprašanje sem mu poskušal pojasniti, da modela nista čisto nič podobna, in tudi ne nagovarjata enake ciljne skupine. Osebno bi sicer iz »profesionalnih« razlogov bolj potreboval Pro Maxa, vendar hrepenim po Airu.

Prvo, kar je morda treba izpostaviti in kar je svojevrsten uspeh, je to, da mi ni niti enkrat padel iz rok. Sam telefon sploh spolzek in tudi oprijem je kljub tankemu ohišju zelo dober. Glede držanja pa je v povsem svoji ligi. Podobno kot že pri Samsungovem podobnem modelu (Galaxy S25 Edge), mi je tudi tu še bolj kot tankost navdušila nizka (zaznavna) masa. Pozabil sem že, da so telefoni lahko tako lahki. In za razliko od omenjenega konkurenta, ki je širši in oglat, je ob zaobljenem ohišju ergonomija naravnost fantastična. Tako prijetnega telefona za držanje in za dolgotrajno uporabo že dolgo, dolgo nisem srečal. Če sem pri Applovih izdelkih, me malo spominja na občutke pri desetici in še prej šestici, vendar je zadeva zaradi tankosti še potencirana. In tisto, kar je tu res boljše, ker je telefon tako lahek in ne sili iz rok, je doseganje spodnjega desnega kota s palcem. Ni vse idealno, kajti izboklina za kamero je taka, da mobilnik poplesuje, če tipkanje nanj, ko leži na mizi, in tudi ni preveč estetska. Kako izgleda z ovitkom, ne vem, ga pa nisem pogrešal. In ker mi ni odebelil in podaljšal telefona, se ga v žepu bistveno manj občuti kot večino ostalih. S kakšnim Pro Maxom sploh ni primerjave.

Mar ni »običajni« iPhone 17 še manjši? Da, vendar je debelejši in bolj oglat, kar se takoj pozna. Tudi težji je, hkrati pa ima manjši zaslon. Po številkah ne veliko, a dovolj, da je zelo opazno. Zaslon Aira je ravno prave velikosti. Poleg tega je odličen, a o tem več v »pravem« testu, tokrat je vendarle poudarek na bateriji.

Slednja s kapaciteto le nekaj čez tri tisoč miliamperskih ur ne vzbuja hudega zaupanja, da bo dolgo zdržala, in povrhu vsega je še polnjenje dokaj počasno. Nabiranje odstotkov je sicer v praksi podobno hitro kot pri 17-ici, ker je zanje potrebne manj pretočene energije. Pri brezžičnem polnjenju se Air tudi kar konkretno segreje in v avtu se je polnjenje nekajkrat celo ustavilo (sicer na 80 odstotkih, ne prej). Da se nastaviti limit polnjenja in mislim, da je za še vedno solidno avtonomijo in hkrati ohranjanje zdravja baterije nastavitev na 90 odstotkov dokaj optimalna.

Vseeno sem na dan, ko sem vedel, da bom večino čas zunaj, napolnil na 95 odstotkov, saj sem želel čim bolj realistično videti, ali bo kakšna »kriza« proti večeru ali ne. Cel dan fotografiranja in snemanja, navigiranja po mestu, iskanja informacij, plačevanja in vsega ostalega je sicer zahtevalo svoj davek, a ne tako hudega, kot sem se bal. Še najbolj se pozna pri intenzivnem brskanju po spletu ali pregledovanju družabnih omrežij, nisem pa zaznal velike razlike med tem, ali sem to počel prek mobilnega (5G) ali hotelskega brezžičnega omrežja. Ob devetih zvečer je baterija kazala še 35 odstotkov napolnjenosti, torej sem porabil 60 odstotkov, v vlogi primarnega telefona, kar se mi nikakor ni zdelo porazno. Druge dni niti tako nizko nisem prišel, pa sem običajno začel z 90 ali kakih 85 odstotkov. Seveda bi se dalo baterijo izprazniti bolj temeljito in hitreje, vendar nisem prepričan, da bi to pomenilo realen test za večino potencialnih kupcev. Prepričan sem, da večina lahko zdrži brez vmesnega polnjenja od jutra do večera, če je treba telefon enkrat vmes odložiti na polnilni podstavek, pa tudi ne bo konec sveta. In med pohajkovanjem naokrog lahko nanj »pripnete« zunanjo baterijo – magneti so običajno izredno močni –, se sicer za morda pol ure poslovite od ekstremne tankosti, vendar elegantno napolnite dovolj, da potem zadeva zdrži do konca dneva.

Drugi večji kompromis Aira je seveda v kamerah, vendar o teh več v testu. Tukaj je toliko, da je kakovost pri izhodiščni goriščnici zelo dobra, tudi »zumiranje« daje v redu rezultate, sploh pri dvakratni povečavi, a vse tja do štirikratne, medtem ko sem širši kot občasno res pogrešal. Še najbolj pri fotografiranju turističnih znamenitosti. Malce si je mogoče pomagati s panoramskim načinom, vendar to ni povsem to.

Iphone Air nikakor ni za vsakogar. Posebej pa ne za tiste, ki telefon kupuje skozi »specifikacije.« Če dam analogiji iz drugih področij, je kot kabriolet ali športni kupe, in kot »superžepni« fotoaparat. Seveda je bolj racionalno kupiti avto z več prostora, višjo odmaknjenostjo od tal, udobnejšo notranjostjo in še čim za manj denarja, toda tisti bo dajal bistveno manj užitkov in ne bo privlačil toliko pogledov. Prav tako je mogoče z večjim fotoaparatov z izmenljivimi objektivi delati marsikaj, česar »kompaktnež« z manjšim tipalom in kratkim »zumom« ne omogoča. Toda slednje smo lahko nosili v žepih ali malih torbicah (jih danes še kdo uporablja namesto telefona), medtem ko je za resen aparat s konkretnim objektivom nujen fotografski nahrbtnik ali vsaj torba. Vsak zase ve, kaj ga najbolj privlači in kaj mu ustreza. Lahko pa povem, da se vam pri Airu ni treba bati katastrofalne avtonomije.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje in pol novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja