Mobile World Congress z letnico 2018 je za nami. Prehodili smo vse dvorane glavnega sejma mobilne telefonije in obiskali večino pomembnejših novinarskih predstavitev. Zato je čas, da strnem vtise in povem, ali smo videli še kaj, česar se lahko veselimo, razen Galaxyja S9 in banafona.
Kar se tiče telefonov, so za moj okus najbolj izstopali Samsung, Nokia in Sony. Nekateri izmed ostalih imajo potencialno zanimive reči, ampak tudi preveč generične, podobne čemu drugemu (z oznako X v imenu) in s kakšnimi nepotrebnimi kompromisi, denimo pri procesorju. Očitnih pa je nekaj zadev. Prehod na razmerje zaslona 18:9 ali še celo bolj potegnjeno (tudi 19,5:9) je skoraj popoln. Le še redki (večinoma poceni) telefoni ohranjajo stari format. Hitro smo pač ugotovili, da je nove predstavnike lažje držati, ker so ožji. Ali drugače, da se da pri podobni širini vkomponirati več zaslona. Tudi zajetni robovi okrog ekranov so stvar preteklosti, kar je dobro.
Na žalost so se skupaj z zasloni od roba do roba še hitreje, kot sem se bal, razpasle zaslonske zareze. Kot kažejo spodnje fotografije.
Dobro, če hočejo ekran potegniti čisto do roba, je res treba nekam vtakniti vsaj sprednji fotoaparat, pa še kakšno tipalo. Ampak prav dosti razloga, da zgornji (ali pa spodnji, ki običajno celo je malo zajetnejši) rob ne bi bil malenkost večji. Še toliko bolj, če proizvajalec ne poskuša zraven kopirati tudi Applove napredne tehnologije za Face ID. In tega ne počne nihče. Nekateri so se vsaj potrudili s prilagajanjem uporabniškega vmesnika, drugi niti to ne, in je kakšna črka ali številka preprosto odrezana. Jasen pokazatelj, da je edini namen zareze ustvariti silhueto, ki naj bi mimoidoče pretentala, da vidijo iPhone X.
Velik poudarek povsod je na fotoaparatih. Več objektivov, najsi bo za različne goriščnice ali za “globinske” učinke. Superpočasni posnetki. Umetna inteligenca. Obogatena resničnost (AR emoji!). Ali pa “zgolj” boljša kakovost v mraku. Veliko motivov je in veliko obljub, verjetno večinoma takih, ki jih dejanski izdelki ne bodo povsem izpolnili.
Tudi zvok počasi izboljšujejo. Stereo zvočnika nista več taka redkost. Žal pa je vse bolj redek izhod za slušalke. Saj ne, da bi ga zelo pogrešal, ampak še vedno nihče ni povedal niti enega dobrega razloga, čemu se mu je odpovedal. Vsaj dva proizvajalca sta vgradila še dodatne vibratorje, ki tresejo telefon, kadar igre ali filmi hrumijo. Nekaj podobnega že dolgo poznamo pri igralnih ploščkih, ali je to nujno tudi v telefonih, pa nisem prepričan.
Zdi se, da industrija izkorišča dejstvo, da se kupci navajajo višjih cen. Marsikateri od napovedanih novincev ima za vsaj nekaj deset evrov previsoko izhodiščno ceno. Precej so jih resda napovedali tudi med dvesto in tristo evri, a so vsaj pri nekaterih od njih tudi varčevali z določenimi komponentami. Prav veliko divjih konceptov nismo videli. Nekaj so jih pokazali za zaprtimi vrati, na primer Vivo z izskočnim prednjim fotoaparatom. Ampak tudi lanski Oppo z notranjim zumom je bil iz tega štosa, pa je ostal koncept. Nikjer, razen pri Huaweiju, tudi nisem videl nobene tablice. Bilo pa je tokrat več obogatene kot navidezne resničnosti. AR se torej za zdaj kaže kot bolj zanimiva od VR-ja. Poglejmo še enkrat, kaj vse so posamezna podjetja predstavila.
Samsung je še enkrat več utrdil svoje mestu v zgornjem razredu ob Applu, kjer tem dvema trenutno nihče ne more priti prav zares blizu. Tako tehnološko kot dizajnersko sta spredaj. In čeprav je S9 v bistvu enak kot S8, ostali niso predstavili česa bolj atraktivnega, pretežno pa so se tako ali tako ukvarjali s kopiranjem jabolčne zareze v zaslonu.
Nokia (pravzaprav HMD, ki uporablja to znamko) je razgrnila verjetno najbolj celovit portfelj naprav in potrdila, da dokaj dobro razume razmerja in trende v panogi. Še posebej nova šestica ter 7+ dajeta zelo dober vtis. In obujena 8110 je boljši poskus od lanske 3310.
Sony je vsaj z Xperio XZ2 pokazal obetaven telefon. Končno v prijetnem, neoglatem ohišju, četudi mogoče preveč spominja na HTC-je. Compact se zdi manj zanimiv in tudi že malo preživet koncept.
Alcatel se je umaknil povsem v spodnji cenovni razred, kjer ima modele, ki bi se lahko solidno prodajali.
Nekje v istem segmentu tekmuje tudi francoski Wiko. Njegovi najboljši modeli pa dejansko izgledajo še bolj zanimivi od Alcatelovih. A počakajmo, da najprej pridejo do Slovenije.
Asus vsaj na papirju in po prvih vtisih v živo že dolgo ali pa sploh še nikoli ni imel tako močnih pretendentov. Škoda samo, da je moral kopirati zarezo. Kot vedno pa je vprašanje dejanske dosegljivosti teh izdelkov v trgovinah in pri operaterjih.
Znamka Cat (telefone zanjo razvija podjetje Bullit, ki je zdaj dodalo še Land Rover) se vrača z novim izstopajočim, a predragim mobilnikom s toplotno kamero.
LG je izumil novo ime za že znani telefon in kot eden redkih pri cenejših že ni prešel na potegnjeni zaslon. Eden manj prepričljivih nastopov na tokratnem sejmu.
Kitajski ZTE bi tudi rad iste kupce kot Alcatel, Wiko in še marsikdo. Napada pa s standardnimi zvenljivkami, kot so stekleno ohišje, dvojni fotoaparat, polnozaslonska izkušnja, obilica pomnilnika. Blade V9 bi bil prav tako kot še mnogi drugi lahko čisto resen konkurent Huaweijem (Honorjem) in podobnim za tristo evrov, če bi ga resno, ne samo s sivim uvozom, kdo pripeljal na naš trg. ZTE-jev preklopni telefon z dvema zaslonoma pa je dober prikaz, česa bomo deležni, ko v nekaj takega vstavijo upogljiv ekran.
Huawei sicer ni pokazal nobenega novega telefona, je pa njegov prenosnik zelo fensi.
Kaj točno naj si mislim o napravi Gemini startupa Planet Computers, pa ne vem. Po svoje s tako obliko že dolgo ni nihče poskusil in se je že zaradi tega treba pomuditi nekaj minut ob tem žepnem računalniku. A po drugi strani obstajajo kar dobri razlogi za to, da so tovrstni PDA-ji že pred časom bolj ali manj izginili.
Brez komentarjev