O zunanjosti, notranjosti in vgrajeni tehniki je vse, kar je pomembno, povedal že Matjaž pred dobrim letom, ko ga je prevažal Tiguana z dizelskim pogonom. Nimam namena podvajati povedanega, zato bom poudaril, kaj me je bolj in kaj manj navdušilo, nakar se nameravam posvetiti bistvu tega modela. Priključno hibridnemu sklopu!

Kdor nima ničesar proti nemški oblikovalski šoli, ki po tekočem traku ustvarja odlična službena vozila, se bo Tiguan hitro dopadel. Nič ni narobe s tem, a bi želel malce manj ostrih linij in več korakov v neznano z oblikovalskega stališča. Seveda je to izključno moje mnenje. Estetika ni pod vprašajem. Ne zunaj in še manj notri, kjer je obenem opaziti dokaj veliko prostora na vseh pomembnih mestih. Utesnjenega se v Tiguanu nismo počutili.

Disciplina in red tehnike in upravljavskih funkcij

Večina tehnike deluje natanko tako, kot mora. Izjema je opozarjanje na hitrostne omejitve. Ničesar novega nisem povedal. Tokrat nisem imel občutka, da bi tempomat prepozno zaviral. To se mi je zgodilo v dizlu. Morebiti so ga nadgradili ali preprosto ni bilo pravih razmer. Zato pa so me zmotili nervozni parkirni senzorji in sunkovito samodejno zaviranje. Dejal bi, v sili, če bi ta bila. Nobene potrebe ni bilo, da je ob počasni vožnji vzvratno skozi dvoriščna vrata na glavno cesto avtomobil tako sunkovito zavrl, da smo vsi v njem to občutili na slab način, čeprav je bilo vozilo, zaradi katerega se je sistem sprožil, še daleč ali se je celo ustavilo. Redko, a sem in tja se zgodi, da mi prijazen voznik »da prednost«.

Da ne bom samo kritiziral. Nadvse mi je bila všeč dodatna tanka dvižna polica tik nad predalom za brezžično polnjenje telefona. Pride prav, ko bi ga rad imel pri roki, a ni potrebe po polnjenju. Mnogo bolje od rešitve, ki zahteva, da globoko v meniju najdeš opcijo, ki izklopi bakreno tuljavo. In že sem ponovno pri kritiki. Na zaslonu pred voznikom je v nekaterih pogledih preprosto preveč podatkov in pod sredinskim zaslonom ni niti enega fizičnega gumba. Bi jih zelo lepo prosim že enkrat vrnili. Nekaj težav mi je povzročal velik gumb na sredinski konzoli, kajti pogosto sem ga prijel, ko sem pravzaprav iskal ročico menjalnika. Ta je za volanom, ta obilna stvar pa skrbi za glasnost in po pritisku za izbiranje voznih načinov. Mimogrede. Kakšne večje razlike med »udobnim« in »športnim« nisem opazil.

Sisteme upravljaš s primernimi in razumljivimi tipkami na volanu. Pogrešal sem le način vožnje z enim pedalom, ki bi moral biti bistvo električnega pogona.

Najprej elektrika in šele nato bencin

Nemalo me je presenetilo, da se je Volkswagen odločil dati prednost električnemu pogonu. Ko avtomobil zaženeš in baterija ni prazna, vozi na elektriko. Razen če ne preklopiš na hibridni način, kjer imaš nato še nekaj možnosti. Na primer, da ohraniš raven napolnjenosti baterije za kasneje ali jo celo polniš z bencinskim motorjem. Razlog, da je elektrika v ospredju, je v razmeroma veliki kapaciteti in posledično uporabnem električnem dosegu. Števec je redno kazal razdaljo, daljšo od sto kilometrov, a dejanska, z mano za volanom in z mojim načinom vožnje, se je gibala okoli 80 kilometrov. Prek glave za slovenska mesta ali pot do prestolnice iz bližnjih krajev. Oziroma. S tako opremljenim Tiguanom in če bi ga ponoči priklopil na 220-voltno električno vtičnico, prek tedna bencina sploh ne bi povohal. Ko že omenjam polnjenje. Na javnih polnilnicah mi je uspelo doseči 10 kilovatov na izmenični tok in 31 kilovatov na enosmerni tok. S krajšimi, pogostejšimi postanki bi se dalo na elektriko odpeljati tudi kam dlje. A čemu bi to počel, ko je pod pokrovom še korekten bencinski motor.

Razlog je poraba v soodvisnosti od nestabilnih cen goriv. Tokrat sem se kar malce poigral z obema pogonoma. Najprej sem prevozil 354 kilometrov, ko se napolnjenost baterije nikoli ni spustila pod tretjino. Na sto kilometrov je bencinski motor spil 2,2 litra bencina, električni pa »skuril« 13 kilovatnih ur. Prek palca je bilo od skupne razdalje električnih kilometrov najmanj tretjina. Nato sem baterijo spraznil in prevozil naslednjih 245 kilometrov z bencinskim motorjem ob izkoriščanju rekuperacije energije zaviranja. Torej v hibridnem načinu.  Poraba se je ustalila na 6,7 litra. V mojih očeh spodbudni rezultati.

Nisem pretiran ljubitelj priključnih hibridov iz preprostega razloga. Zahtevajo disciplinirano redno polnjenje, kar je v nasprotju z dejstvom, da smo ljudje po naravi bolj lene sorte. Če ga ne polniš ob vsaki priložnosti, priključni hibrid izgubi vso prednost in naokoli se vozite z mrtvo težo.

Najbolje v umirjenem ritmu

Vozne lastnosti so bolj podrejene udobju kot dinamiki, kar se na cesti hitro potrdi. Podvozje dobro blaži neravnine in ohranja stabilnost tudi pri večjih hitrostih, vendar ne skriva mase baterije, ki se pozna pri hitrih menjavah smeri. Občutek na volanu je natančen, a ne posebej komunikativen. Sistemskih 150 kilovatov zagotavlja dovolj moči za suverena pospeševanja, toda brez izrazitega temperamenta. Električni del pogona poskrbi za uglajeno speljevanje in tiho vožnjo, bencinski motor pa se ob večjih obremenitvah vključi precej neopazno, čeprav ne povsem neslišno.

Resnica je, pa ne oni v parlamentu, da me je Tiguan pozitivno presenetil. Predvsem po zaslugi dosega na elektriko, a nisem imel ničesar proti udobju in voznim lastnostim. Glede videza pa nima smisla izgubljati besed. Okusi so namreč različni.

HVALIMO:

• Odlični matrični žarometi (kajpada jih plačaš posebej)
• Uporaben električni doseg
• Uravnotežen pogonski sklop
• Udobje in prostornost
• Hitro polnjenje na enosmerni tok

GRAJAMO:

• Pretirana nervoznost varnostnih sistemov
• Uniformiran videz
• Ni fizičnih tipk pod zaslonom

The post DRUGI POGLED VW Tiguan eHybrid: Elektrika mu res lepo pristaja appeared first on Tehnozvezdje.

Naziv te baterije bom omenil samo tule, kajti predolg je in praktično ne pove ničesar pomembnega. Xiaomi UltraThin (ponekod Super Slim) Magnetic Power Bank 5000 15W! Bistvo je naslednje. Kljub majhnim meram 7,16 × 9,85 × 0,6 centimetra ter teži slabih sto gramov ima po zaslugi baterije s 16-odstotno vsebnostjo silicija, ki jih kitajski izdelovalci pospešeno vgrajujejo v vse več mobilnih naprav, nazivno kapaciteto 5000 miliamperskih ur. Ta podatek je sicer rahlo zavajajoč.

Glede mer je zgovorna naslednja primerjav. Starejša prenosna baterija nazivne kapacitete 13 tisoč mili amperskih ur nudi torej 2,6-krat več energije, a je njena prostornina petkrat večja. Da teže 346 gramov posebej ne omenjam.

Proizvajalci zelo radi omenjajo, recimo ji teoretično kapaciteto, malo manj dejansko. Zaradi notranje porabe in izgub vsega, kar je v njej shranjeno, ne moreš pretočiti v telefon ali katero drugo napravo. Koliko energije je dejansko na voljo, je odvisno od različnih dejavnikov in doma zelo težko izmerljivo. Naredil sem preprost test. Telefon Galaxy S26+ sem izpraznil na 9 odstotkov, napolnil baterijo do roba, tako so kazali štirje svetlobni indikatorji, in ju povezal s kablom. Čeprav podpira brezžično polnjenje, sem se za kabel odločil zaradi preprostega dejstva, da so izgube pri prenosu energije preko »zraka« še večje. Napolnjenost telefona z nazivno kapaciteto 4900 miliamperskih ur mi je uspelo dvigniti na 71 odstotkov. Preprost matematični izračun pokaže, da je baterija uspela nanj prenesti 3038 miliamperskih ur energije. Kolikor znaša uradna nominalna kapaciteta. To pove, da Xiaomijeva baterija, za katero želijo 33 evrov, ne ponuja nikakršnih presežkov. Kar se tiče dejanske sposobnosti polnjenja, se uvršča nekje v povprečje.

Še en podatek bomo pogledali. Moč polnjenja, ki je preko kabla do 22,5 vata in brezžično do 15 vatov. Ponovno gre za največjo možno moč, ki ni stalna oziroma se drastično zmanjšuje, ko se napolnjenost baterije v napravi, ki jo polniš, dvigne nad 80 odstotkov. V konkretnem primeru nisem prišel do tja. V pol ure sem dosegel 41-odstotno napolnjenost, zaključeno pa je bilo v dobri uri. Ob upoštevanju izhodne napetosti petih voltov to pomeni povprečno moč dobrih 15 vatov.

Brez kančka dvoma so glavna prednost mere in kvazi podpora Applovega standarda za brezžično polnjenje MagSafe. Ker je Apple ni certificiral, je moč brezžičnega polnjenja njihovih telefonov omejena na 7,5 vata. Možno je polniti tudi druge mobilne naprave. Nanjo sem postavil Huaweievo uro Watch GT 5 in polnjenje se je začelo, torej je brezžično mogoče polniti marsikaj. Za vsak primer je tu še priključek USB tipa C. Še en podatek dolgujem. Za marsikoga najbolj pomembnega. Ne vem za vas, a meni se pogosto zgodi, da je, ko jo najbolj rabim, baterija prazna. Ko jo povežete s polnilnikom, je spet polna v dobri uri in pol!

HVALIMO:

• Priročne mere in nizka teža
• Vgrajene so sodobne baterijske celice
• Primerna hitrost polnjenja (moč)
• Čas ponovne napolnitve
• Sočasno polnjenje do dveh naprav

GRAJAMO:

• Nominalna kapaciteta ni med večjimi
• Oranžne izvedbe ne najdeš v naših trgovinah
• Za polnjenje večine telefonov rabiš ovitek z Magsafe
• Brezžično polnjenje iPhona omejeno na 7,5 vata.

The post V kolikšni meri so obljubljene danosti prividi resničnosti? appeared first on Tehnozvezdje.

Daleč so časi, ko si potreboval diplomo iz zahtevne analitike, da si dojel vse podrobnosti ponudbe našega najstarejšega operaterja. Telekom Slovenije je ponudbo že pred časom prevetril in poenostavil do te mere, da je nadvse pregledna. Odločite se za mobilni paket, po potrebi nanj vežete dodatno številko, če jo paket omogoča, in nato kadarkoli skočite na krajši ali daljši oddih na destinacije, kjer gostovanje ni prijazno do denarnice, ter po želji vklapljate in izklapljate zakupe. To naredite v aplikaciji Moj Telekom ali pošljete ustrezno kratko sporočilo na številko 1918. (1917 za uporabnike predplačniških paketov Mobi)

Zakupi pokrivajo praktično vse potrebe, s katerimi se soočajo občasni ali pogosti potniki. Za države Balkana ter Švico, Združene države in Združeno kraljestvo so na voljo trije zakupi. Najcenejši z oznako »7« za slabih deset evrov vključuje 500 enot (klici in sporočila SMS) ter 1 gigabajt podatkovnega prenosa. Na prvi pogled malo, v praksi pa dovolj za navigacijo, sporočila, elektronsko pošto in občasno brskanje po spletu. Paket velja sedem dni in cilja predvsem na tiste, ki ne želijo plačevati več, kot je nujno. Za zahtevnejše je primernejši zakup »internet«, ki v enakem obdobju za 12 evrov vključuje 10 gigabajtov podatkov. Potem pa je tu še »internet neomejeni«. Ni čisto neomejen, saj hitrost pade na 2/1 megabita na sekundo, ko presežete kvoto desetih gigabajtov. Cena je 16 evrov mesečno, zakup pa se obnavlja do preklica. Podatki so na voljo dlje kot sedem dni, zato je primeren tudi za daljše.

Posebej velja omeniti gostovanje v Združenem kraljestvu. Za naročnike Telekoma Slovenije tam veljajo ugodnejši pogoji kot za naročnike drugih naših operaterjev. Brez zakupa so cene presenetljivo znosne. 15 centov za klic, dohodni je brezplačen, ter dobrih 5 evrov za prenesen gigabajt. To pomeni, da se osnovni zakup »7« pogosto sploh ne izplača. Zakup »internet« pa postane smiseln šele, ko potrebujete več kot dobra dva gigabajta. Redek primer, ko je lahko gostovanje brez dodatnega paketa celo racionalna odločitev.

Z omenjenimi zakupi so pokrite destinacije, na katere najpogosteje potujemo, a niso v Evropski uniji. Kaj pa ostanek sveta? Za tam sta na voljo le dva zakupa. »Svet« za 35 evrov mesečno vključuje 5 gigabajtov podatkov in sto enot. Medtem ko »Svet – internet« za 15 evrov v obdobju sedmih dni vključuje 2 gigabajta podatkovnega prenosa. Za mlade občutno premalo, a občutno ceneje od plačevanja mobilnih storitev po ceniku za gostovanje.

Operaterji dobro vedo, kje uporabniki najhitreje naredijo napako. Zato se v izogib nepotrebno visokim stroškom ob prvem prenosu podatkov v tujem omrežju samodejno aktivira zakup Balkan ali Svet. Cena je deset evrov, velja do konca obračunskega obdobja in vključuje gigabajt podatkov. V praksi to pomeni, da vas lahko ena nepremišljena uporaba stane deset evrov, hkrati pa vas lahko reši bistveno višjega računa.

The post NEDELJSKI NASVET: Če imate skupnega, potem je to za vaju najbolje … appeared first on Tehnozvezdje.

Ko sem dobil prvega, sem bil milo rečeno navdušen. Zapolnil mi je nekaj prostega časa, nato pa je obležal v predalu kletne omare, kamor spravljam stvari, ki jih bom morda še kdaj uporabil. Dokler končno ni romal v smeti, ker sem vmes pozabil na baterijo. Bila je igračka, da ne bo pomote. Daleč od DJIvih ali modelov katerega drugega resnega izdelovalca, čeprav jih za civilni trg ni ravno veliko.

Občutno drugače je na področju dronov za vojaško rabo. Od milijone vrednih, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejše države, prek manjših, a še vedno zmogljivih letalnikov za nadzor in reševanje, tako jih vsaj uradno imenujejo, na področju katerih sta pri nas dejavni podjetji C-Astral in ElevonX, do manjših prvoosebnih, ki na sovražnikove vojake mečejo bombe. Najprej so predelali modele, namenjene civilnemu trgu, nato pa so jih po vojaških zahtevah začela razvijati podjetja, ki rastejo kot gobe po dežju. Ukrajinsko bojišče požre vse, kar tja pride.

Celo najmanjši droni so primerni za vojaško rabo. Obenem pa ravno zaradi spopadov, ki divjajo po svetu, razvoj napreduje hitreje, kot bi v času miru. Iščejo načine, kako poceniti izdelavo naprav za enkratno rabo, povečati odpornost na elektronske motnje, izboljšati tipala, podaljšati avtonomijo leta, vključiti umetno inteligenco in, kar je morda najbolj zanimivo ter hkrati nevarno, oblikovati usklajeno delovanje rojev.

Žal ni videti konca trenutnih spopadov, a vsak se enkrat konča. Prej se bodo še Iranci in Ukrajinci hvalili, kako so sestrelili sovražni, milijone vreden najnovejši dron ali zlata vredno opremo, Kitajci pa bodo gledali od strani ter pošiljali tehnologijo, kjer so v ospredju, svojim zaveznikom, da jo preizkusijo v realnih razmerah na bojišču. Po domače rečeno, od pamtiveka se nismo dosti spremenili. Še vedno so med nami idioti, ki zaradi samo njim razumljivih, za lase privlečenih razlogov sprožajo vojne.

Ves ta razvoj vsaj ne bo zaman. Prelil se bo na civilno področje hitreje od pričakovanj. Tu ne mislim le na letalnike, temveč še na kopenske in morske robote, ki poleg škode zmorejo narediti veliko dobrega. Kar je bilo razvito za uničenje, odpira nove možnosti zaščite pred nesrečami, v logistiki, nadzoru infrastrukture in še na številnih drugih področjih.

Najpomembnejši napredek zadeva predvsem področja umetne inteligence, navigacije in tipal. Sodobni droni obdelujejo velike količine podatkov v realnem času, ki jih zagotavljajo kamere visoke razločljivosti in druga tipala na krovu. Mnogi so sposobni navigacije v razmerah brez signalov satelitske navigacije, tako da oblikujejo zemljevid okolice in natančno določijo svoj položaj v njem. Gre za postopek hkratnega lociranja in kartiranja, znan kot SLAM, ki ga uporablja že večina robotskih sesalnikov. Napredujejo tudi tipala. Poleg običajnih kamer je vse več naprav opremljenih z večspektralnimi tipali, ki zaznajo očem nevidne predmete ali osebe.

Posebno pomembno civilno področje uporabe je zaščita pred nesrečami. Po potresih, poplavah ali gozdnih požarih so ceste in mostovi pogosto uničeni ali neprehodni. Droni v takih razmerah hitro zagotovijo pregled nad velikimi območji. Že pred leti je Telemach Gasilski zvezi Slovenije za ta namen predal brezpilotni letalnik DJI Matrice 30. Ta v kratkem času ustvari visokoločljive zračne posnetke prizadetih območij. Reševalci dobijo informacije o poškodovanih stavbah, blokiranih cestah in morebitnih nevarnih mestih. Toplotne kamere obenem pomagajo pri iskanju ljudi, ujetih pod ruševinami. Pomembno področje je tudi logistika. V odmaknjene kraje dostavijo manjše pakete hitreje kot običajna vozila, zlasti v zdravstvu, kjer takšni sistemi veljajo za obetavne. Nekaj izkušenj ima pri nas podjetje OneDrone z rešitvijo DJI FlyCart.

Poleg civilne zaščite in logistike se odpirajo še druga področja uporabe. V kmetijstvu droni že pomagajo pri analizi rastlinskih nasadov, energetska podjetja jih uporabljajo za pregled električnih vodov in vetrnih elektrarn. Vse pogosteje služijo tudi spremljanju okolja, na primer opazovanju živalskih populacij ali dokumentiranju nezakonite sečnje. Največ izzivov ostaja v urbanih »džunglah«, kjer navigacijo otežujejo visoke stavbe in številne premikajoče se ovire. Prav tu bodo koristile rešitve, razvite za sodobna bojišča!

Naslovno sliko je po mojih navodilih oblikovala umetna inteligenca!

The post Nekaj čudnega se dogaja nad našimi glavami! appeared first on Tehnozvezdje.

Težave ne bi bilo, če Samsung sočasno v ameriške modele in v Galaxy S26 Ultra ne bi vgrajeval Snapdragona 8 Elite pete generacije. Lahko rečejo, da sta čipa enaka ali skoraj enaka oziroma da v praksi ni razlik, vendar preprosta računska operacija na podlagi meritev obeh telefonov z aplikacijo Geekbench 6 pokaže drugačno sliko. Če se omenjeni procesor v vseh modelih družine S26 obnese enako, potem Snapdragon dosega 19 odstotkov boljši rezultat v enojedrnih zmogljivostih, 9 odstotkov v večjedrnih in slabih šest odstotkov v grafičnih.

To bi še preživeli, vendar to še zdaleč ni vse. Aplikacije so zaradi prevlade teh procesorjev v segmentu najzmogljivejših telefonov v veliki meri optimizirane zanje. V igrah se to kaže v stabilnejšem številu sličic na sekundo, algoritmi umetne inteligence in obdelave fotografij so pogosto razviti za njihovo nevronsko in signalno enoto, zaradi boljših gonilnikov in upravljanja s toploto pa dlje časa ohranjajo visoke zmogljivosti. Težko je oceniti, koliko, če sploh, to vpliva na vsakodnevno uporabo, vendar je prav, da povemo naglas naslednje. Zaradi različnih čipov naš in ameriški S26+ preprosto nista enaka telefona.

Podobna kot jajce jajcu

V primerjavi z lanskim modelom S25+, mimogrede, ta ima procesor Snapdragon, ni veliko oblikovnih sprememb. Skoraj vse ostaja nespremenjeno, celo položaj plastičnih vložkov v kovinskem okvirju. Ravno odrezani boki, ozke vrzeli okoli zaslona in zaobljeni vogali ustvarijo znan videz.

Edina prava razlika je nekoliko spremenjena izboklina s tremi zadnjimi kamerami. Objektivi ne izstopajo več kot posamezni elementi. Povezuje jih tanka ploščica, ki doda izboklini dve ravni. V praksi to ne spremeni ničesar. Preprosto so morali nekaj narediti, da vizualno ločijo generaciji.

Ker so enake tudi mere in materiali ohišja, rokovanje ostaja enako. Podobno velja za model S26. Ta je sicer za odtenek ožji in krajši, vendar razlike v praksi ne boste opazili. Ponovno bom poudaril, da je meni manjša in kompaktnejša izvedba uporabnejša. Telefona se razlikujeta le v velikosti zaslona in zaradi manjšega ohišja, na žalost v kapaciteti baterije.

Podobnosti še ni konec

Samsung se ni podal v tekmo dvigovanja svetilnosti zaslona in kapacitete baterije. Ko rečem, da je zaslon enak lanskemu, ne pretiravam. Ne zdi se mi, da bi bilo s tem kaj narobe. Lanski je bil odličen in dovolj svetel za uporabo na prostem. Dvigovanje vršne svetilnosti se mi zdi predvsem tekmovanje na papirju. V praksi razlike skoraj ni.

Uganili ste. Tudi zvok ostaja enak. Dovolj glasen, vendar z omejenimi nizkimi toni. Majhni zvočniki pač pomenijo omejitve. Fizike ni mogoče prelisičiti.

Kaj hitro tako ugotovimo, da je edina resna razlika procesor. O njem sem že povedal svoje, zato poglejmo še segrevanje ob polni obremenitvi. To je kar izrazito, vendar graf ni bistveno drugačen od tistega, ki ga izkaže S26 Ultra. Padec zmogljivosti na začetku je opazen, nato pa se telefon stabilizira in ostane v varnem območju. V praksi nisem opazil težav, ki bi preprečevale zahtevnejše igranje ali uporabo.

Baterija in hitrost polnjenja sta nespremenjeni. Polnjenje ostaja 45-vatno, kapaciteta baterije prav tako. To pomeni približno dve uri in pol zahtevne uporabe ali do 25 ur predvajanja videa. V praksi to pomeni, da bo telefon brez večjih težav zdržal do večera.

Umetna inteligenca ni ena, več jih je

Samsung med proizvajalci najodločneje poudarja umetno inteligenco. V ospredju ostaja digitalni pomočnik Bixby, ki skrbi predvsem za upravljanje naprave in sistemskih funkcij. Veliko se je govorilo tudi o modelu Perplexity. Po napovedih naj bi ga priklicali z ukazom »Hey Plex«, vendar bo dostopen z eno od prihodnjih posodobitev. Predvidoma. Bolj konkretno deluje nabor funkcij Galaxy AI, ki združuje Samsungove in Googlove rešitve, vključno z Geminijem.

Najhitreje boste posegli po prevajanju in orodjih za obdelavo fotografij, medtem ko je uporabnost drugih funkcij bolj odvisna od navad posameznika. Now Brief želi postati osrednje mesto za dnevne informacije, vendar trenutno ponuja še razmeroma omejen nabor podatkov. Now Nudge deluje bolj kot diskreten pomočnik. Če na primer zazna povabilo na kavo, predlaga vnos dogodka v koledar. Dobro se obnese skener dokumentov. Odstrani prste, poravna papir in učinkovito izreže ozadje. Obetaven je še agent za sprejemanje klicev z neznanih številk, vendar bo zares uporaben šele, ko bo znal komunicirati v slovenščini.

Tesno sodelovanje z Googlom Samsungu omogoča, da nekatere funkcije predstavi pred drugimi proizvajalci. Letos je to predvsem Gemini, ki lahko prevzame nadzor nad aplikacijami in avtomatizira opravila. Teoretično lahko naroči prevoz ali rezervira mizo v restavraciji. Koliko je takšna avtomatizacija smiselna na manjših trgih, kot je slovenski, ostaja odprto. Vseeno pa kaže smer razvoja umetne inteligence, ki vedno bolj deluje neposredno na napravi in postopno prevzema vlogo digitalnega pomočnika.

Tako pridemo do kamer

Te letos niso bile deležne večjih nadgradenj. Osrednja kamera s 50 milijoni pik še vedno izstopa, medtem ko tipali širokokotne in telefoto kamere postopoma zaostajata za premijskim razredom. Samsung namreč že več generacij uporablja skoraj nespremenjeno kombinacijo tipal, zato napredek temelji predvsem na obdelavi fotografij in algoritmih. Kljub temu se kamere dobro držijo, predvsem zaradi izboljšanega visokega dinamičnega razpona (HDR), bolj naravnih barv in nekoliko manj agresivne obdelave, ki daje uravnotežene rezultate.

Barvna reprodukcija je precej usklajena in bližje realnosti kot prej, brez pretirano nasičene modrine neba ali umetno poudarjene zelene. Fotografije so dobro osvetljene in dovolj podrobne, vendar jim pogosto manjka nekaj ostrine in majhnih podrobnosti, zlasti v slabši svetlobi. Najbolj očitno je to pri širokokotnih fotografijah, kjer robovi kadra delujejo mehkejši, razlike pa se pokažejo tudi na povečavah. Telefoto kamera s trikratno optično povečavo sicer ostaja uporabna, vendar v tem cenovnem razredu ne izstopa več.

Pri videu večjih sprememb ni. Snemanje v ločljivosti 4K ponuja veliko podrobnosti, dobro dinamično območje, stabilno sliko in prepričljive barve. Kakovost je zelo dobra, čeprav še vedno nekoliko zaostaja za najboljšimi na trgu. Stabilizacija deluje učinkovito, osvetlitev pa ostaja zanesljiva tudi v zahtevnejših razmerah.

Ljubitelji izrazite globinske neostrine bodo morda pogrešali bolj filmski videz, saj je večina kadra ostro izrisana. Med snemanjem je mogoče preklapljati med objektivi in postopoma povečati prizor, vendar prehodi niso vedno povsem gladki. Uporaben dodatek je zaklep orientacije, ki ohrani perspektivo prizora, tudi če telefon obračamo, in ostaja ena bolj praktičnih funkcij za snemanje videa.

Galaxy S26 in S26+ sta dobra telefona. Morda celo zelo dobra. Toda odločitev o procesorju pusti grenak priokus. Še posebej, ker vemo, da Samsung ima boljšo rešitev!

HVALIMO:

• Kakovostno, ne preveliko ohišje
• Dober zaslon
• Hiter procesor
• Sedemletna podpora
• Vsestranske kamere

GRAJAMO:

• Zelo malo nadgradnje v primerjav s S25+
• Ni podpore za Dolby Video
• Ni samostojnega nočnega načina
• Kapaciteta baterije in hitrost polnjenja

The post Samsung Galaxy S26/S26+: Odločitev, ki pušča nekaj pelina appeared first on Tehnozvezdje.

Kot hudič križa se izogibam filmov, kjer se glavni igralec večino časa ubada sam s sabo, in še to v zaprti konzervi svetlobna leta od doma. Zato sem se kar malce zbal, da ne bom zdržal do konca. Brez potrebe, kajti Ryan Gosling se je v film Projekt Zadnje upanje izkazal. Še bolj postane, ko se mu pridruži mali »skalnati« vesoljec, ki na trenutke spominja na Groguja iz Vojne zvezd. Ne zaradi videza ali govora, temveč zaradi ljubkih izpadov navdušenja.

Torej. Zemlja se ponovno znajde pred potencialnim globalnim izumrtjem. Med Venero in Soncem znanstveniki odkrijejo infrardečo črto, imenovano po odkritelju Petrovu. Izkaže se, da se na najbližjem planetu razmnožujejo in z ogljikovim dioksidom hranijo enocelični organizmi, ki jih doktor Grace imenuje astrofagi, ti pa se po energijo nato odpravijo na površino Sonca. Zaradi ugodnih razmer se hitro množijo ter vse bolj senčijo sončno svetlobo. V tridesetih letih bo to na Zemlji povzročilo katastrofalno ledeno dobo. Kaj hitro znanstveniki še ugotovijo, da naše osončje ni izjema. Opazijo zatemnitve vseh zvezd v bližini, razen ene v približno dvanajst svetlobnih let oddaljenem osončju Tau Ceti. Treba bo iti tja in preveriti oziroma najti zdravilo.

Ljudje zaženejo projekt »Hail Mary«. Vesoljska ladja z učinkovitim pogonom, ki za gorivo uporablja ravno problematične mikroorganizme, naj bi tja pripeljala tri astronavte. Ker je večletno potovanje naporno, bodo ta čas v umetni komi. Vrnitev nazaj zaradi premalo goriva ni predvidena, načrtovano je, da ugotovitve nazaj na Zemljo prinesejo sonde. Film se začne, ko se iz kome z amnezijo prebudi Grace in ugotovi, da pilot in inženirka kome nista preživela. Ko se mu počasi vrne spomin in s skoki zgodbe v preteklost izvemo, zakaj pravzaprav gre, sreča tujo vesoljsko ladjo, za katero se izkaže, da je tam iz istega razloga. Glej ga zlomka, na njej je ravno tako preživelo eno samo bitje.

Naslov filma ima samo posredno nežno povezavo s katoliško vero. Izhaja namreč iz zelo dolge podaje Zdrava Marija v ameriškem nogometu, ki ima zelo malo možnosti, da uspe. Pustimo ob strani, ali lahko mikroorganizmi na lastni pogon potujejo med planetom in Soncem ter tam preživijo, v filmu je še cel kup drugih pogojev z majhno verjetnostjo uspeha. Priti do oddaljenega osončja, najti način za komunikacijo z vesoljcem, saj je njuno skupno delo pogoj, da najdeta zdravilo za skupno težavo, in prilagoditi to razmeram v njunih osončjih. Kajpada jima uspe. Dogodi se celo nekaj nepričakovanega. Kaj natančno ne bom izdal.

Ne samo da je film dobro posnet. Karizma glavnega igralca, dobra animacija kamnitega vesoljca, razkrivanje dogajanja pred njunim srečanjem po kapljicah, inteligentni humorni vložki in predvsem natančno zamišljeni prizori so zagotovilo, da razen res le enkrat ali dvakrat ne boste zapadli v dolgočasje. Ob tem ne zanemarite, da traja dve uri in pol. Kar ni malo. Še posebej ne za film, v katerem si akcija in dinamični prizori ne sledijo eden za drugim.

Spominja morebiti na Medzvezdje ali Potnike, a je hkrati od njiju v vseh prvinah dovolj odmaknjen in vsebuje večino prvin dobre znanstvene fantastike. Veliko skrivnosti s preobrati, ki ohranjajo napetost ob zvokih glasbenih uspešnic iz prejšnjega tisočletja. Ne bi šel zanj v kino, a gledanje doma, ko pride na katerega od pretočnikov, vsekakor priporočam.

Kaj: dve uri in pol dolg celovečerni film Projekt Zadnje upanje (Project Hail Mary)

Kje: kinematografi (v prihodnje verjetno na pretočniku Amazon Prime Video)

Ocena 3,5: Pričakoval sem veliko dolgočasja. Glede tega sem se zmotil. A ko začneš razmišljati o verjetnosti zgodbe, kaj hitro ugotoviš, da je večinoma močno privlečena za lase.

Priporočilo: Film subtilno propagira sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in herojstvo, zato je narejen na način, ki je primeren za vse.

The post Ko pomaga samo še molitev Zdrava Marija, upanje vrneta »Milost« in »Skala« appeared first on Tehnozvezdje.

Sledilniki se večinoma povezujejo s telefonom prek vmesnika Bluetooth. Najboljši so opremljeni še z radijskim čipom za ultraširokopasovno komunikacijo (UWB). Zaradi narave ta ni primerna le za prenos podatkov, temveč tudi za natančno lociranje povezanega vira. V tem primeru sledilnika. Xiaomijev ga sicer nima, se pa zato v primeru, da ga iščemo, na zahtevo začne oglašati.

Noben tovrstni sledilnik nima vgrajenega satelitskega sprejemnika. Kako torej omogoča iskanje tudi v primeru, ko povezani telefon ni v dosegu? Princip je zelo preprost. Kadarkoli zazna v bližini telefon, temu pošlje šifrirano informacijo, ki jo ta posreduje naprej v sistem za iskanje. Pomembna sta dva: Applov Najdi (Find My) in Googlov Poišči mojo napravo. Ker je verjetnost, da sledilnik oziroma stvar, ki jo varujemo, izgubimo nekje, kamor nikoli ne stopi živa telefonska duša, majhna, bomo prej ali slej dobili njegov približni geografski položaj.

V idealnem primeru bi sledilnik hkrati deloval v obeh sistemih. Žal tako preprosto ne gre. Morali se boste odločiti za enega. Deloval bo v tistem, v katerega ga boste prvič prijavili. Zaradi drugačnega pristopa k podeljevanju dovoljenj boljšo verjetnost, da boste iskano našli, zagotavlja Apple. Razlog je preprost. Vsaka nova aktivirana Applova mobilna naprava je privzeto vključena v sistem iskanja in sposobna pošiljati podatke o sledilnikih v bližini. Če tega ne želite, morate to ročno spremeniti v nastavitvah. Na napravah z Androidom je ravno obratno. Privzeto niso vključene v sistem, če želite, da so, morate to dovoliti. Večina uporabnikov, ki ne uporablja sledilnikov, tega nikoli ne stori. Razlika ni v tehnološkem pristopu, temveč v matematični verjetnosti, da se okoli vas sprehaja več ljudi z iPhonom v žepu kot s telefonom s sistemom Android.

Oblika Xiaomijevega Taga je precej elegantna in do neke mere zanimiva. Okoli telesa se razprostira obroč, ki na enem delu izstopa, da nanj pritrdite ključe ali sledilnik pripnete na zadrgo torbe, nahrbtnika, pod sedež kolesa ali na ohišje električnega skiroja. Oziroma z njim opremite katero drugo stvar, ki je v nobenem primeru nočete izgubiti. Pri tem vsaj delno pomaga njegova velikost. Mere 46 × 31 × 7,2 milimetra niso pretirane. Če ga želite skriti, bi bile manjše še boljše, vendar tudi te zadoščajo.

Za vse, ki veliko potujete, je zanimiva ideja, da s sledilniki opremite prtljago. Zlahka boste preverili, ali so jo vkrcali na letalo in ali je že blizu traku za prevzem prtljage. Baterija tipa CR2032 zadostuje za približno leto dni, nato jo preprosto zamenjate. Osnovni namembnosti je dodan še izgubljeni način. Če nekdo sledilnik najde, lahko prek vmesnika NFC prebere vaše podatke.

Ko se tega zaveste, je uporaba preprosta in hitra. Del zaščitnega ovitka hkrati preprečuje delovanje, še preden ga kupite. Ko ga odstranite, je izolacija prekinjena in na zaslonu telefona se pojavi obvestilo, da je v bližini nova naprava. Povezal sem ga v Googlov sistem Poišči mojo napravo, tako da sem sledil navodilom na zaslonu. Od tu naprej je na meni, ali ga bom uporabljal in kam ga bom namestil.

HVALIMO:

• Podpira Applov in Googlov sistem za iskanje naprav
• Dostopna cena (16 evrov)
• Sodoben dizajn
• Primerno majhne mere

GRAJAMO:

• Ne deluje sočasno v obeh sistemih
• Ne podpira vmesnika UWB
• Pretiho oglašanje

The post KRATKI TEST Xiaomi Tag: Vse več jih je, ki ti neutrudno sledijo! appeared first on Tehnozvezdje.

Za gostovanje v državah Evropske unije že osnovni Telemachov mobilni paket Več nudi do 33 gigabajtov podatkov. To zadostuje za večino uporabnikov. Drugje je slika precej drugačna. Evropska komisija sicer napoveduje pogovore z balkanskimi državami o vključitvi v pravila gostovanja, vendar dogovor še ni dosežen. Do takrat ostaja pred vsakim potovanjem v te države dilema, kako omejiti stroške mobilnih storitev.

Na voljo so tri možnosti. Lokalni operater v državi potovanja, globalni paketi mobilnih storitev ali dodatne opcije domačega operaterja. Zadnje so običajno najbolj priročne in pogosto tudi cenovno dovolj konkurenčne. Cena podatkovnega gostovanja brez dodatnih opcij je še vedno najmanj privlačna. Računsko bi vas gigabajt ponekod stal tudi do 12 tisoč evrov. V praksi do tega ne pride, saj morajo operaterji prenos podatkov prekiniti, ko strošek preseže približno 61 evrov. Kar je v sodobnih mobilnih omrežjih lahko stvar nekaj sekund.

Lokalni operater je pogosto najugodnejša izbira, vendar prinese druge zaplete. V nekaterih državah, med drugim v Srbiji, je obvezna registracija uporabnika. Dokler se ne legitimirate z osebnim dokumentom, storitve ne morete uporabljati. Zaplete se tudi, če kartico kupite na prodajnem mestu brez možnosti registracije. Takrat morate poiskati poslovalnico operaterja. Marsikomu pa ni priročno uporabljati dveh kartic SIM. Enostavneje je, če storitve kjerkoli po svetu uporabljate enako kot doma.

Telemachova ponudba gostovanja po svetu je razdeljena v več skupin paketov Popotnik. Uporabnik najprej izbere skupino držav, nato količino podatkov in trajanje. Na voljo so 1 gigabajt za en dan, 3 gigabajti za sedem dni, 5 gigabajtov za petnajst dni in 10 gigabajtov za trideset dni. Najdražje boste internet plačevali v najbolj oddaljenih državah sveta, zato velja previdnost. Zakupljene količine hitro poidejo, predvsem ob uporabi navigacije, družbenih omrežij ali pretočnih storitev.

Podobno razporeditev količin najdete v paketih za gostovanje na Balkanu, v Švici, Turčiji, Združenih državah in Veliki Britaniji. Ti paketi so praviloma cenovno ugodnejši od globalnih in pokrivajo države, kamor slovenski uporabniki najpogosteje potujejo. Pri izbiri bodite pozorni še na eno posebnost. Z izjemo nekaterih enkratnih paketov se ostali po porabi ali izteku veljavnosti samodejno obnovijo, dokler gostujete v izbrani državi oziroma jih ne prekličete. To je priročno predvsem pri pogostih kratkih obiskih iste države, saj ni treba vsakič znova vključevati paketa.

Prednost Telemachove ponudbe je tudi preprosta aktivacija. Paket vključite v aplikaciji, s kratkim sporočilom ali ukaznim nizom. Najbolje je, da to storite pred odhodom. Paket začne veljati ob prvi prijavi v omrežje tujega operaterja, aktivacijo pa lahko opravite tudi po prihodu na cilj.

The post NEDELJSKI NASVET: Na dopustu ravno tako ne moremo brez interneta appeared first on Tehnozvezdje.

Za brezžično povezavo potrebujete oddajno enoto, ki je s kablom povezana z virom signala, in sprejemno enoto, priključeno na televizor ali projektor. Oddajnik signal pretvori v brezžično obliko, sprejemnik pa ga pretvori nazaj v HDMI. V večini primerov je postopek preprost in ne zahteva zapletenih nastavitev. Priključite napravi, počakate nekaj sekund in povezava je vzpostavljena.

Brezžični HDMI je primeren za povezavo digitalnih televizijskih sprejemnikov, predvajalnikov, igralnih konzol ali računalnikov. Uporaben je tudi v primerih, ko televizor visi na steni, vir signala pa je v omarici ali na drugi strani prostora. Namesto dolgih kablov, ki kazijo videz prostora, signal preprosto prenesete po zraku.

Delovanje in različne tehnologije

Večina brezžičnih HDMI sistemov uporablja radijsko povezavo v frekvenčnem pasu 5 gigahercev. Prednost takšne rešitve je razmeroma velik doseg in možnost prenosa skozi stene, vendar lahko ovire poslabšajo kakovost in stabilnost slike. Debele stene, kovinske konstrukcije ali druge brezžične naprave pogosto zmanjšajo doseg.

Nekateri sistemi uporabljajo pas 60 gigahercev, kjer delujejo tehnologije, kot je WirelessHD. Prednost teh rešitev je prenos brez stiskanja, zato je kakovost slike praviloma boljša in zamik manjši. Slabost pa je krajši doseg in potreba po neposredni vidni liniji med oddajnikom in sprejemnikom. Takšni sistemi so zato primernejši za uporabo znotraj iste sobe.

Obstajajo tudi sistemi, ki delujejo prek domačega omrežja Wi Fi. Ti omogočajo večjo prilagodljivost, saj lahko signal pošljete tudi v druge prostore, vendar je kakovost odvisna od zmogljivosti omrežja. Če je omrežje obremenjeno ali signal slab, lahko pride do poslabšanja slike ali zamikov.

Ločljivost in kakovost slike

Večina cenovno dostopnih sistemov prenaša video v ločljivosti 1080p pri 60 sličicah na sekundo. To zadošča za gledanje televizije, filmov in večine drugih vsebin. Na voljo so tudi modeli s podporo za ločljivost 4K, vendar so ti dražji in praviloma občutljivejši na motnje.

Podpora za visoki dinamični razpon ni vedno zagotovljena. Nekateri sistemi HDR podpirajo, drugi ne. Podobno velja za višje frekvence osveževanja, ki so pomembne predvsem pri igranju iger. Ko se odločate je zato smiselno preveriti tehnične podatke in se prepričati, ali sistem podpira želene funkcije.

Pri brezžičnem prenosu je pomembna tudi kompresija. Nekateri sistemi signal stiskajo, kar omogoča večji doseg, vendar lahko vpliva na kakovost slike. Drugi prenašajo signal brez stiskanja, kar pomeni boljšo sliko, vendar običajno krajši doseg.

Poleg slike je pomemben tudi zvok. Nekateri sistemi podpirajo le stereo zvok, drugi omogočajo prenos večkanalnega zvoka. Če televizor uporabljate z zunanjimi zvočniki ali domačim kinom, je to pomemben podatek.

Zamik signala

Pogosto spregledan dejavnik je zamik signala. Pri gledanju televizije ta običajno ni problematičen, pri igranju iger ali uporabi računalnika pa lahko postane moteč. Pri nekaterih sistemih je zamik komaj opazen, pri drugih pa lahko doseže več deset milisekund.

Če brezžični HDMI nameravate uporabljati z igralno konzolo ali računalnikom, je smiselno izbrati model z nizkim zamikom. Proizvajalci te podatke sicer redko navajajo, zato je pogosto treba poiskati neodvisne teste ali uporabniške izkušnje.

Namestitev in napajanje

Ena izmed prednosti brezžičnih HDMI sistemov je preprosta namestitev. Večina deluje po načelu priključi in uporabljaj. Kljub temu je priporočljivo oddajnik in sprejemnik postaviti tako, da je med njima čim manj ovir.

Pomembno je tudi napajanje. Nekateri sistemi zahtevajo ločene napajalnike, drugi pa omogočajo napajanje prek USB priključka. To je praktično, saj lahko napravi napajate neposredno iz televizorja ali druge naprave.

Doseg v praksi

Proizvajalci pogosto navajajo doseg do 30 ali celo 50 metrov. Takšne razdalje so dosegljive v idealnih razmerah brez ovir. V praksi večina sistemov najbolje deluje na razdaljah do deset ali petnajst metrov. Na delovanje vplivajo tudi druge brezžične naprave. Usmerjevalniki, pametni telefoni ali brezžične slušalke lahko povzročijo motnje. Zato je včasih treba nekoliko spremeniti postavitev ali izbrati drug frekvenčni kanal.

Ponudba na trgu

Kot običajno ponudba na slovenskem trgu ni pretirano pestra. Kdor želi res dobro rešitev, kakršni sta na primer Nyrius Aries Home+ ali J-Tech Digital WEX200V3, bo moral prebrskati tuje spletne trgovine. Večina naprav, ki jih najdete v slovenskih trgovinah, sodi med preproste komplete oddajnika in sprejemnika, namenjene brezžičnemu prenosu slike iz računalnika, predvajalnika ali televizijskega vmesnika na oddaljen zaslon. Najpogostejši modeli podpirajo ločljivost 4K pri 30 ali polno visoko ločljivost pri 60 sličicah na sekundo, doseg pa se giblje okoli 30 do 50 metrov. V ponudbi prevladujejo manj znane znamke, kot so Ugreen, Vention in XtendLan, s cenami od sto in več evrov.

Alternativne rešitve

Preden se odločite za brezžični HDMI, je smiselno razmisliti tudi o alternativah. Dolgi HDMI kabli so danes cenovno dostopni in pogosto zanesljivejši. Na voljo so tudi optični HDMI kabli, ki omogočajo prenos na večje razdalje brez izgube kakovosti. Druga možnost je uporaba omrežnih rešitev, ki signal prenašajo prek omrežnega kabla. Takšne rešitve so pogosto stabilnejše, vendar zahtevajo nekoliko več namestitve.

Kdaj se odločiti za brezžični HDMI

Brezžični HDMI je smiselna rešitev, kadar napeljava kablov ni mogoča ali bi bila preveč zapletena. Uporaben je tudi v začasnih postavitvah ali v prostorih, kjer ne želite dodatnih kablov.

Kljub temu pa ostaja kabel HDMI najbolj zanesljiva možnost. Ponuja stabilno povezavo, visoko kakovost slike in minimalen zamik. Sodobni standard HDMI 2.1 omogoča prenos podatkov s hitrostjo do 48 gigabitov na sekundo. Znanstvena fantastika za večino brezžičnih sistemov.  

Naslovno sliko je po mojih navodilih ustvarila umetna inteligenca!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Brezžični HDMI reši marsikatero zagato appeared first on Tehnozvezdje.

Ura sodi med tiste, pri katerih zelo težko korektno preizkusim funkcije oziroma načine, ki so najbolj izpostavljeni. Izvedbo v črni barvi so namenili pustolovcem, ki se nadvse radi potikajo zunaj omrežij. Način »ekskurzija« jim pomaga orientirati se v divjini in najti pot nazaj do izhodišča. V Sloveniji težko najdete področja, odrezana od civilizacije, hkrati pa nimam časa za resen pohod. Modra z načinom potapljanja z jeklenko, globino do 150 metrov in »sonarno« komunikacijo z enako uro nagovarja ljubitelje modrih globin. Tolikšna globina je zunaj mojega dosega. Torej verjamem, da ji ne povzroča težav. Od letos je tu še ura v prevladujočih zelenih odtenkih z nekaj dodane beline. Namenili so jo golfistom. Ljubiteljem športa, ki ga ne znam igrati. Vse »barvne« različice imajo omenjene sposobnosti, različne barve pa so zato, da imate možnost izbrati izvedbo, ki se vam najbolje poda.

Trije zelo specifični športni načini kažejo na zmogljivosti ure, ki je daleč najdražja od vseh Huaweievih modelov. Poleg še vseh ostalih, saj so vanjo stlačili najboljše, kar premorejo. To pa pomeni ohišje iz trdne zlitine na osnovi cirkonija, podporo karticam eSIM, prek sto bolj običajnih športnih načinov in ves nabor zdravstvenih storitev, z izjemo merjenja krvnega tlaka, ki ostaja svojstvo ure Watch D2. Logično. Za ceno, ki se, odvisno od barvne izvedbe in s tem od materiala, iz katerega je pašček.

Ultimate ni zgolj najbolj zmogljiva, je tudi daleč največja ura. Kot takšna ni najbolj primerna za ženska zapestja, vendar kdo sem jaz, da bi to ocenjeval, in za uporabo med dejavnostmi, kjer je velikost ovira. Nihče vam ne bo preprečeval, da bi tekli z njo, a iz lastnih izkušenj vem, da ni najbolj udobna. Zdelo se je, da ima ob vsakem udarcu stopala ob tla ura svoje gibanje. Kolesarstvo in pohodništvo sta že druga stvar. Takrat njena obilnost ne moti v tolikšni meri. Pomembno je še, da je pašček ravno prav zategnjen, če želite, da je neprekinjeno merjenje srčnega utripa s tipalom na dnu natančno. Tozadevno postane jasno, zakaj se na ožjih zapestjih ta ura ne počuti najbolje. Mojega se je razmeroma dobro držala.

Da bi bilo merjenje telesnih znakov čim bolj natančno, je na obodu dodatno tipalo X-Tap, podedovano od ure Huawei Watch 5, s katero si Ultimate 2 deli elektroniko. Tipalo je namenjeno snemanju elektrokardiograma, merjenju srčnega utripa in kisika v krvi na zahtevo ter vpogledu v zdravje, ki v zaporedju zažene merodajne meritve. Funkcija traja manj kot minuto, nakar imate na dlani oceno trenutnega stanja, kajpada ne za medicinsko rabo. Verjamem, da gre za uporabno funkcijo. Njena težava je, da ne deluje samodejno in se moraš vsake toliko spomniti nanjo ter jo zagnati.

Zamenjavo elektronike je botrovala potreba po boljših zmogljivostih in predvsem samozadostnosti. Poveže se z vsakim telefonom s sistemom Android ali iOS, vendar je sposobna samostojne povezave v mobilna omrežja in opravljanja mobilnih storitev. Dodajmo temu še brezstično plačevanje prek storitve Curve Pay in na zapestju imate napravo, zaradi katere ne bo nič narobe, če boste telefon pustili doma.

Slaba plat večjih zmogljivosti je krajša avtonomija. Posebej v primerjavi z urami Watch GT 6, ki brez stika z napajalnikom uradno zdržijo do tri tedne. Toliko Ultimate ne bo, četudi boste zagnali varčevalni način, v katerem deluje večina funkcij, izklopijo pa se možnosti povezave in še nekatere druge energijsko zahtevnejše funkcije. Ob normalnem načinu delovanja je uradna avtonomija do pet dni, a je po mojih izračunih realnejša okoli treh. Ni slabo za zapestno napravo, a to je rezultat večjega ohišja z več prostora za baterijo.

Zelena različica je namenjena golfistom. To ura kaže z zunanjim videzom in nadgrajenim športnim načinom. Ta še vedno ne podpira zemljevidov slovenskih igrišč, a zato analizira zamah, pomaga pri predstavi reliefa zelenice in počne še nekaj stvari, ki jih igralci igre cenijo. Vsekakor zanimiva in uporabna ura, vendar bolj ali manj le za ozek krog uporabnikov z zelo specifičnimi zahtevami.

HVALIMO:

• Povezljivost s sistemi iOS in Android
• Avtonomija do 11 dni v varčevalnem načinu
• Videz in trdnost ohišja
• Celovitost športnih in zdravstvenih funkcij
• Podvodna komunikacija z zvočnimi valovi (sonar)

GRAJAMO:

• Golf način še vedno ne vključuje zemljevide naših igrišč
• Ne vidim prave prednosti ekskurzije v primerjavi z načinom »pohodništvo«
• Merjenje srčnega utripa pod obremenitvijo, če pašček ni dobro zategnjen

The post PONOVLJENI TEST Huawei Watch Ultimate 2: Lažje in natančneje žogico na zelenico appeared first on Tehnozvezdje.