Razloga ni težko uganiti. Občutno predrag je za večino, ki veste, kaj bi z njim počeli in kako ga učinkovito uporabiti. »Tisti, ki si ga brez težav privoščijo, pa pogosto posegajo po drugačnih napravah. Zanimiv »kavelj 22«, ki bi se ga dalo premagati z vgradnjo cenejšega procesorja in manjšim pomnilnikom. A to je že druga zgodba, za katero ne vem, ali je zanimiva za izdelovalca.

Zasnove niso kaj prida spreminjali

Letos smo priča že tretji evolucijski stopnji prenosnika z zaslonoma, postavljenima enim nad drugim. Zasnova je ostala enaka, naredili so zgolj manjše dodelave. Na račun tanjših robov okoli zaslonov sta se minimalno zmanjšali širina in dolžina prenosnika. To je verjetno največja razlika v primerjavi z lanskim in predlanskim modelom. Vrzel med zaslonoma je ožja, zaradi česar je vizualna izkušnja boljša. Še vedno pa nismo tam, da bi govorili o enovitem zaslonu. Teoretično bi bilo to mogoče, če bi Asus namesto dveh zaslonov vgradil en prepogljiv zaslon. Presenečen bom, če razvoj tovrstnih naprav ne bo šel v tej smeri.

Drugo ostaja bolj ali manj enako. Vključno s tipkovnico Bluetooth z magnetnim pritrjevanjem, ki je med prenašanjem računalnika stisnjena med oba zaslona. Ta mi je povzročila manjši izziv. Po vklopu računalnika se ni hotela samodejno povezati, temveč šele po ročnem posegu. Še nečesa nikar ne pozabite. Čeprav je avtonomija baterije v tipkovnici razmeroma dobra, jo je zaradi varčevanja smiselno izklopiti, ko ni v uporabi. Za to ima stikalo na boku.

Vprašljiva ergonomija

Paradoksalno sta dva zaslona hkrati prekletstvo in blagoslov tega prenosnika. Delo na dveh zaslonih je učinkovitejše. A Zenbook Duo je v primerjavi s klasičnim 14-palčnim prenosnikom debelejši in nekoliko manj priročen za uporabo v naročju. Najbolje se počuti na mizi, kjer lahko v celoti izkoristite drugo zaslonsko površino in brezžično tipkovnico. Stojalo na zadnji strani je dovolj trdno, da zaslona zanesljivo drži v pokončnem položaju, vendar zahteva več prostora kot običajen prenosnik. To ni naprava, ki bi jo med sestankom mimogrede odprli na kolenih. Za udobno delo potrebuje konkreten kos delovne površine in nekoliko drugačen način uporabe.

Podobne zmogljivosti v vseh razmerah

V primerjavi z modelom izpred dveh let je napredek v zmogljivosti opazen. Ne toliko pri enojedrnih in večjedrnih rezultatih kot pri grafiki, kjer smo priča skoraj dvakrat višjim zmogljivostim. Še pomembnejše pa je nekaj drugega. Izmerjeni rezultati so praktično enaki ne glede na to, ali je prenosnik priključen na električno omrežje ali deluje na baterijo. Gre za posledico nove procesorske arhitekture in obenem za nekaj, kar smo od prenosnikov vedno pričakovali. Da njihova »predstava« ni v preveliki meri odvisna od vira energije.

Prav grafične zmogljivosti v povezavi z odličnima zaslonoma, ki zdaj delujeta s frekvenco 144 Hz, Zenbook Duo spreminjajo v dokaj zmogljiv igralni stroj. Čeprav to ni njegov osnovni namen in se temu ni mogoče povsem izogniti, se pod večjo obremenitvijo nekoliko bolj segreje. Vendar ne pretirano oziroma ne toliko, da bi bil hrup ventilatorjev moteč.

Sploh ne slaba avtonomija

Dva zaslona brez dvoma porabita več energije kot eden. Kar nekaj je privarčujete, ko uporabljate samo en zaslon, saj tipkovnica takrat prekrije drugega in Zenbook Duo ni nič drugačen od običajnega modela z enim zaslonom. Toda zakaj bi se potem sploh odločili zanj? Poraba v tej konfiguraciji me zato ni posebej zanimala.

Raje sem opazoval sočasno pretakanje videa z YouTuba na obeh zaslonih. Ne gre za energijsko posebej zahtevno opravilo, vendar je bila baterija po eni uri vseeno lažja za 13 odstotkov. To pomeni dobrih sedem ur takšne uporabe oziroma pisarniških opravil s podobno porabo energije. Ni slabo za dva zaslona. Pod polno obremenitvijo porabi občutno več, vendar bi tudi grafično zahtevne igre brez težav igrali nekaj ur.

Del zaslug za dobro avtonomijo ne gre pripisati zgolj novemu procesorju. Asus je vgradil kar 99-vatno baterijo, ki je po kapaciteti bližje zmogljivim gejmerskim prenosnikom kot običajnim ultralahkim modelom.

Preveč njihovih »programov«

Asus ne more iz svoje kože, ko gre za lastne programe, ki pogosteje podvajajo funkcije sistema Windows, namesto da bi jih nadgrajevali. Večina dodane programske opreme za upravljanje zaslonov, razporejanje oken in posebnih funkcij sicer deluje korektno. A če je ne želite uporabljati, vam bo njeno odstranjevanje vzelo nekaj časa.

Zenbooku Duo težko karkoli očitam, saj so zasloni odlični, zmogljivosti prepričljive, avtonomija pa nad pričakovanji. Težava je drugje. Krog uporabnikov, ki bodo drugi zaslon vsak dan izkoriščali do te mere, da upravičijo več kot štiri tisočake stroška, je preprosto premajhen.

HVALIMO:

• Glede na dva zaslona in zmogljivosti dobra avtonomija
• Grafične zmogljivosti
• Impresivna zaslona OLED
• Dovolj pomnilnika
• Procesorske in grafične zmogljivosti
• Trpežno ohišje (MIL-STD-810H)

GRAJAMO:

• Opazen cenovni skok
• Ne najboljša spletna kamera
• Manjka priključek za žično omrežje (Ethernet)
• Zvočniki bi lahko bili boljši

The post Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA! appeared first on Tehnozvezdje.

Ime kompleta je daljše, kot sem ga zapisal v naslovu. Signature Comfort Plus Combo MK880 vključuje membransko tipkovnico in preprosto oblikovano miško. Edina nekoliko nenavadna elementa sta oblazinjeno naslonjalo za dlani in mehak hrbet miške. Oboje je tam iz enega samega razloga. Da je uporaba čim bolj udobna. Rekel bi prijetna, kar bodo znali ceniti predvsem pisarniški delavci. Prav njim je komplet namenjen.

O ceni ne nameravam veliko razpravljati. V spletni trgovini Mimovrste za komplet zahtevajo nekaj več kot sto evrov. To je hkrati veliko in malo. Podobni tipkovnico in miško boste v kitajskih spletnih trgovinah našli za precej manj denarja, vendar ne bosta Logitechovi. Z vsem, kar to pomeni.

Oba dodatka sta brezžična. Nizkoenergijski vmesnik Bluetooth omogoča povezavo z do tremi računalniki in preprosto preklapljanje med njimi. To storite z izbiro ene od treh tipk na tipkovnici oziroma s tipko na spodnji strani miške. Miško napaja ena baterija tipa AA, ki zadostuje za do 24 mesecev delovanja. Tipkovnico poganjata dve bateriji tipa AAA, ki po navedbah proizvajalca zdržita do 36 mesecev. To je ogromna razlika v primerjavi z avtonomijo tipkovnic in mišk za igričarje, ki jo pogosto merimo v dnevih ali tednih. Tukaj je zgodba povsem drugačna. Podpora Logitechovemu radijskemu vmesniku Logi Bolt je vgrajena, vendar sprejemnik ni priložen. Če ga že imate, ga boste brez težav uporabili.

Polna tipkovnica za ljubitelje membran

Naj bom jasen. Komur so všeč mehanske tipkovnice, njihov globok hod in prepoznaven zvok, naj na tipkovnico K880 pozabi. Ta je tišja, vendar ne ponuja tistega izrazitega občutka pritiska na stikalo. Sicer je hod tipk dovolj dolg, tipke so primerno velike in razporejene, dodan pa je tudi numerični del, ki je v pisarniških okoljih praktično nepogrešljiv.

Neločljiv del tipkovnice je mehko naslonjalo za dlani. Spodnji del je elegantno polkrožno zaključen, kar na uporabo ne vpliva. Bolj kot ne prispeva k poslovni estetiki naprave. Brezžična povezava deluje stabilno in tudi privajanje na tipkanje ni povzročalo težav. Tipkovnica sicer ni namenjena rekordnemu tipkanju, vendar omogoča dovolj hitro delo. Po mojih izkušnjah bo vešč uporabnik brez težav dosegel hitrost okoli sto besed na minuto. Presenetilo me je tudi, da sem delal manj napak kot običajno pri preizkušanju nove tipkovnice. Ker gre za nov izdelek, je svoje mesto našla tudi tipka za zagon umetne inteligence. Če me je kaj zmotilo, so bile to številne dodatne oznake na nekaterih tipkah. Priznam, da za vse nisem vedel, čemu služijo.

Dopadla se mi je še ena podrobnost. Nožici sta dvostopenjski, zato omogočata naklon štiri ali osem stopinj. Izberete tistega, ki vam bolj ustreza. Na spodnji strani je dovolj gumijastih vložkov, ki preprečujejo drsenje. Tipkovnico sem uporabljal na stekleni površini in se ni premaknila niti takrat, ko sem po njej tipkal precej energično.

Miška dokaj dobro opravi osnovne naloge

Tudi zmogljivosti miške so podrejene namenu. Poleg oblazinjenega hrbta in šestih tipk gre za precej osnovno napravo. To med drugim potrjuje ločljivost tipala, ki jo je mogoče nastavljati med 400 in 4000 pikami na palec. Za pisarniško delo je to več kot dovolj, zunaj tega področja pa se omejitve hitro pokažejo.

Težave se lahko pojavijo na steklenih površinah brez izrazite strukture, ki bi jo tipalo zaznalo in uporabilo za izračun gibanja. Miška M850 L na steklu sicer deluje, vendar se kazalnik pri enakih nastavitvah obnaša drugače kot na bolj izrazitih podlagah.

Tudi tukaj lahko potrdim, da je brezžična povezava stabilna. Kljub majhni porabi energije je smiselno miško po uporabi izklopiti. Zato ima stikalo na spodnji strani, v bližini tipala.

Ker imamo miško večino časa v roki in sindroma karpalnega kanala ni mogoče povsem izključiti, ne bi bilo nič narobe, če bi bilo ohišje še nekoliko večje in bolj ergonomsko oblikovano. To ne pomeni, da so načela ergonomije zanemarjena. M850 L je v tem pogledu povprečno dobra in po obliki ter zmogljivostih občutno presega modele, ki stanejo le nekaj evrov.

Prilagajanje ni obvezno

Aplikacija Logi Options+ prikazuje ključne podatke o aktivnih komunikacijskih profilih in stanju baterije posameznih naprav. V podmenijih se skriva obsežen nabor nastavitev za prilagajanje funkcij. Pri miški M850 L to pomeni nastavljanje občutljivosti kazalca do skrajnih zmogljivosti tipala ter vklop ali izklop gladkega pomikanja oziroma spremembo smeri pomikanja. Na tipkovnici pa omogoča prerazporeditev funkcij nekaterih tipk in druge prilagoditve.

Še manjša zanimivost. Moj prenosnik je takoj po vklopu zaznal miško in predlagal povezavo, medtem ko sem moral tipkovnico dodati ročno. Če uporabljate prenosnik ali osebni računalnik s podporo za Bluetooth in iščete zanesljiv komplet tipkovnice in miške, ki ne zahteva veliko vzdrževanja ter zmanjšuje obremenitev zapestij med dolgotrajnim delom, je MK880 ena boljših izbir v tem cenovnem razredu.

HVALIMO

• Kakovostna izdelava in premišljena ergonomija
• Možnost povezave z do tremi računalniki
• Oblazinjeno naslonjalo za dlani
• Dolga avtonomija
• Dokaj tiho delovanje miške

GRAJAMO

• Tipkovnica ni povsem tiha (najglasnejša je tipka za presledek)
• Oznake na tipkah so natisnjene in ne gravirane
• V kompletu ni sprejemnika Logi Bolt
• Komplet je primeren le za desničarje
• Tipkovnica ni osvetljena

The post Logitech MK880: Ve se, komu sta namenjeni! appeared first on Tehnozvezdje.

S sprejemom Googlovih algoritmov, ki bodo poganjali Applovo inteligenco (umetno inteligenco v slengu gojiteljev jabolk), Apple posredno priznava, da lastni razvoj niti približno ni dosegel pričakovanj. Odločili so se za pragmatičnost. Če ga ne moreš premagati, se mu pridruži!

Bo Siri dohitela konkurenco?

Prenovljena Siri ni več zgolj glasovni pomočnik za osnovne ukaze, temveč naj bi postala pogovorni pomočnik, primerljiv s storitvami ChatGPT, Gemini in Claude. Siri bo razumela kontekst pogovora, odgovarjala na dodatna vprašanja brez ponovnega pojasnjevanja in izvajala zahtevnejša opravila v aplikacijah. Med drugim bo znala pripraviti sporočilo, poiskati fotografije, ustvariti opomnike ali pomagati pri organizaciji dogodkov. Apple poudarja, da bo pomočnik uporabljal podatke iz naprave, vsebino zaslona in celo pogled kamere. Podjetje ob tem znova zagotavlja, da večina obdelave poteka lokalno na napravi.

Kljub velikim obljubam ostaja dejstvo, da uporabniki Androida in storitev umetne inteligence številne podobne funkcije uporabljajo že nekaj časa. Siri zato prej dohiteva konkurenco, kot pa postavlja nove standarde.

iOS 27 hitrejši in bolj povezan

Nova različica sistema iOS bo podprta na vseh telefonih od modela iPhone 11 naprej. Apple obljublja hitrejše delovanje, hitrejše odpiranje aplikacij, fotografij in prenosov podatkov prek AirDropa. Med novostmi izstopa možnost deljenja albumov z uporabniki naprav Android in Windows, fotografije pa se bodo shranjevale v polni ločljivosti ne glede na uporabljeno platformo.

V aplikaciji Health se pojavlja nov razdelek za spremljanje perimenopavze, prehodnega obdobja nekaj let pred menopavzo.

Umetna inteligenca (skoraj) povsod

Safari bo s pomočjo umetne inteligence samodejno razvrščal odprte zavihke po tematikah. Zanimiva je tudi funkcija za ustvarjanje razširitev brskalnika z opisom v naravnem jeziku.

V Galerijo prihajajo orodja za odstranjevanje motečih elementov, spreminjanje kadra in generativno urejanje posnetkov. Gre za funkcije, ki jih Google ponuja že nekaj časa, zdaj pa prihajajo tudi v Applov ekosistem.

Posodobitve je deležna tudi aplikacija Home. Sistem bo bolje združeval obvestila pametnega doma, varnostne kamere pa bodo samodejno izpostavljale pomembnejše dogodke.

Več starševskega nadzora

Apple je precej časa namenil varnosti otrok. Starši bodo lahko določali, katere aplikacije so dostopne ob določenih urah, omejili stike in odobravali obisk posameznih spletnih strani. Sistem bo samodejno zaznal goloto ali posebej nasilne vsebine ter jih zameglil in prijavil staršem.

WWDC 2026 je pokazal predvsem to, da Apple umetno inteligenco končno jemlje resno. Večina predstavljenih funkcij sicer ni povsem nova, saj podobne rešitve že ponujajo Google, OpenAI in drugi ponudniki. Vprašanje ostaja, ali bo Applu uspelo vse te zmogljivosti združiti v izkušnjo, primerljivo s konkurenčnimi storitvami.

The post Apple (spet) stavi na umetno inteligenco in prenovljeno Siri! appeared first on Tehnozvezdje.

Film deluje kot »prompt« za veliki jezikovni model: »Napiši scenarij za film iz sveta Vojne zvezd, v katerem imata glavno vlogo zamaskirani bojevnik in lutka. Zgodba naj ne bo pregloboka in naj ne spodbuja razmišljanja. Zahtevam še, da bo film uspešnica.« Rezultat je na dlani. Kolaž akcijskih prizorov ob odsotnosti globljih povezav s širšo zgodbo Vojne zvezd. Torej: »S tem smo zaključili, gremo naprej po predvideni časovnici.«

Din Djarin (Pedro Pascal) se udinja Novi republiki, medtem ko po Zunanjem obroču za denar lovi preživele vojskovodje propadlega Imperija. Da bi našel poveljnika Coina, katerega videz ni znan, se mora povezati z vodjema kriminalnega podzemlja, dvojčkoma Hutt, ki iščeta nečaka, edinega preživelega dediča Jabbe. Tu se pričakovano zaplete, ko Din ugotovi njun pravi namen.

Mimogrede. Izkazalo se je, da je Coinova vloga postranska in da človek praktično ni pomemben za nikogar. Takšna dvoumnost, ko misliš, da je nekaj pomembno, nato pa se izkaže nasprotno, v filmu še zdaleč ni osamljena.

Dokler film gledaš z enim očesom in obenem razmišljaš, na kaj te posamezni prizori spominjajo, je skoraj zabaven. Ko je Grogu zlezel Pascalu na rame, se mi je v mislih precej živo naslikal prizor gusarja in papige. Hkrati ne vem, kaj naj si mislim o Groguju. Po eni strani podpiram odločitev, da je lutka namesto računalniško ustvarjenega bitja, po drugi pa me moti njegovo preveč okorno premikanje. Nekje vmes bi bilo ravno prav. Enako velja za drobcene Anzellane. Ko so bili sami na zaslonu, sem za hip pomislil, da gledam Muppetke.

Malo sem razdvojen in nepotešen. Akcijski prizori so zadovoljivo dobri, čeprav je nekoliko smešno, da Din brez težav uniči celo četo jurišnikov v ogromnih transporterjih ali pošasti v areni, nato pa ga skoraj brez težav ujame lovec na glave. Večino časa torej skačemo iz enega dinamičnega prizora v drugega, nakar se proti koncu, ko je Djarin zastrupljen, dogajanje upočasni. Prikaz flore in favne je na ravni dokumentarca Modri planet. Film se nato zaključi v ne posebej epskem spopadu. Zmajska kača končno dobi obilen obrok.

Če ste gledali serijo, potem veste, da je ta zastavila nekaj dobrih povezav s preteklostjo in prihodnostjo. Od razloga, zakaj ostanki Imperija želijo ujeti »otroka« rase, ki ji je pripadal Yoda, do nadzora nad črnim mečem in vsega, kar ta predstavlja. Nič od tega ni našlo poti v film, kaj šele, da bi izkoristili vrnitev admirala Thrawna.

Še večja težava od banalne zgodbe je njena nepomembnost. Film se obnaša, kot da obstaja v vakuumu. Ne zanima ga preteklost likov, ki jih je serija gradila tri sezone, niti prihodnost galaksije, ki jo Lucasfilm že leta napoveduje kot osrednjo zgodbo obdobja po vrnitvi Jedija. Kot da bi ustvarjalci namenoma odstranili vse, kar bi lahko imelo težo, in pustili samo akcijo. Posledica je nenavadna praznina. Dve uri in nekaj minut spremljamo dogodke, ki se zgodijo, nato pa izginejo brez opaznih posledic. Če bi film izbrisali iz kanona, bi se v svetu Vojne zvezd spremenilo natanko nič.

Serija je zgradila dobre temelje, na katerih žal niso znali postaviti zgodbe, ki bi imela težo in ostala v spominu. Edina omembe vredna posledica je, da imata na koncu glavna junaka spet svojo Britvico (ladjo Razor Crest).

The post Čakanje, ki se je sprevrglo v veliko razočaranje appeared first on Tehnozvezdje.

Že ko ga vidiš, opaziš odsotnost generičnega oblikovanja, tako značilnega za nekatere kitajske znamke. Nerad vlečem primerjave z drugimi avtomobili, zato jih ne bom. Oblikovanje, pri katerem ni mogoče spregledati evropskega podpisa, je sodobno in predvsem zimzeleno. Zeekr se ti vtisne v spomin, še pomembneje pa je, da je mešanica poslovno-športne estetike prilagojena skupini, ki so ji ga namenili. Direktorjem. Zato mu črna več kot pristaja. Takšen bo še dolgo aktualen in sodoben, s poudarkom na nizkem zračnem uporu, ki je pomemben dejavnik učinkovitosti električnega pogona.

Poudarjen minimalizem

Notranjost je precej minimalistična, pri čemer ni mogoče spregledati prestižnih materialov. Morda se bo kdo obregnil ob podrobnosti v rožnato zlati barvi. No, vsaj jaz sem se na začetku, a moram priznati, da pašejo. Z njimi niso pretiravali in zdi se, da so na pravih mestih. Glede prostornosti nima smisla pretirano razpravljati. Avto je dolg skoraj pet metrov, zato je prostora dovolj praktično povsod. Celo v prtljažnem prostoru, ki mu sicer manjka nekaj višine zaradi nizkega zadka. Manjši prostor, ki je nadvse uporaben za shranjevanje kablov, je še pod sprednjim pokrovom.

Prav kakovost izdelave je eden od razlogov, da Zeekr 001 pusti tako dober prvi vtis. Pri kitajskih avtomobilih sem pogosto opazil, da je bila želja po prestižu večja od sposobnosti izdelave. Materiali so bili na pogled všečni, ko si se jih dotaknil, pa je iluzija hitro izginila. V Zeekrju tega občutka nisem imel. Mehke površine najdeš praktično povsod, sestavni deli delujejo trdno, nič ne škripa in nič ne daje vtisa, da je bilo vgrajeno zgolj zato, da je na seznamu opreme in dodatkov.

Še bolj zanimivo je, da se pri oblikovanju niso odločili za pretirano futurističen pristop. Nekateri proizvajalci se še vedno obnašajo, kot da mora biti električni avto videti kot vesoljska ladja. Zeekr 001 tega ne počne. Če bi odstranili oznake, bi marsikdo ugibal, da gre za model katere od evropskih premijskih znamk.

Takoj veš, kaj moraš storiti

Prikaz hitrostnih omejitev ni najboljši, a te domače naloge še nihče ni opravil z odliko. Ostali varnostni sistemi in pomočniki so na pričakovano visoki ravni. Radarski tempomat deluje uglajeno, kamere dobro pokrivajo okolico vozila, kar je posebej pomembno zaradi njegove velikosti, opozorila, teh je cel kup, pa niso pretirano dolgotrajna in glasna.

Okolje na sredinskem zaslonu je odzivno in intuitivno. Hitro ti postane jasno, kje moraš poiskati želeno. Tu je še ne pretirano velika digitalna instrumentna plošča, ki je za moj okus ravno prav informativna, še pomembnejše pa je projiciranje informacij na vetrobransko steklo. Tam se tudi prikažejo ukazi, ko sta aktivirani volanski na dotik občutljivi površini s haptičnim povratnim odzivom. Čeprav me tovrstna rešitev običajno moti, je njena izvedba presenetljivo uporabna.

Vseeno nisem povsem prepričan, da je prav vsako funkcijo smiselno skriti v menije. Ta trend se širi praktično pri vseh znamkah. Za nekatere funkcije je fizični gumb še vedno najboljša rešitev. Ne zato, ker bi bili vozniki starokopitni, temveč zato, ker je hitrejša in predvsem varnejša.

Dokaj uporaben doseg

O dosegu bi zlahka razpravljali na dolgo in široko, saj je močno odvisen od številnih spremenljivk. Toda baterija je dovolj velika, da je uporabni radij dovoljšen za slovenske poslovne razmere. Na daljših poteh pa je smiselno upoštevati približno polurne postanke.

Pri porabi velja nekaj realizma. Uradni podatki so eno, življenje pa nekaj drugega. Če boste vozili umirjeno, se boste uradnim številkam približali. Če boste izkoriščali moč dveh motorjev, bo poraba hitro presegla dvajset kilovatnih ur na sto kilometrov. Toda to velja za praktično vse zmogljive električne avtomobile te velikosti in mase. Presenečen bi bil, če bi bilo drugače. Škoda, da Zeekr 001 nima 800-voltne arhitekture, saj bi bili postanki krajši. Kljub temu krivulja polnjenja ne razočara in ostaja dovolj stabilna, da postanek ne traja bistveno dlje, kot bi si želel.

Na vrsti so zmogljivosti

Nujno sicer ni, a vseeno je občutek zanimiv, ko dojameš, kolikšno moč upravljaš. Menim sicer, da bi bil tudi nekoliko slabši pospešek še vedno dovoljšen. A ko odmislim razmišljanje v smeri gospodarnosti in učinkovitosti, postane jasno, zakaj ima ta model toliko moči.

Zanimivo je, da avto svoje zmogljivosti skriva bolje od večine tekmecev. Nekateri električni avtomobili te ob vsakem pritisku na stopalko za plin skušajo prepričati, da si pravkar sedel v raketo. Zeekr je bolj uglajen. Hiter je, a ne živčen. Pospešek je brutalen, toda podan na način, ki potnikov ne spravlja v nelagodje.

Odlične vozne lastnosti

Da je marsikaj podrejeno udobju, ne pomeni kompromisa pri voznih lastnostih. Za moj okus ne pretrdo in ne premehko podvozje v kombinaciji z velikimi pnevmatikami je jamstvo natančnega krmiljenja, medtem ko štirikolesni pogon poskrbi, da se avto podlage drži kot klop.

Obenem pa ne smemo pozabiti, da gre za avtomobil z maso več kot 2,4 tone. Fizike ni mogoče pretentati. Ko začneš pretiravati v hitrih ovinkih, hitro ugotoviš, da Zeekr 001 ni športnik v klasičnem pomenu besede. Je predvsem izredno hiter potovalnik. Njegovo naravno okolje niso gorske serpentine, temveč dolge avtocestne razdalje, kjer blesti z udobjem, tišino in občutkom lahkotnosti. Njegova največja prednost prav kombinacija udobja in potovalnih sposobnosti, ne pa lovljenje stotink na dirkališču.

V Zeekrju najdeš cel kup dodatkov za zagotavljanje udobja. Odkrito rečeno se že dolgo nisem tako dobro počutil. Dodaj temu še dobre vozne lastnosti in hitro postane jasno, zakaj menim, da običajen test s hvaljenjem in grajanjem posameznih lastnosti nima nikakršnega smisla. Jasno je, da bi za podobno zmogljiv in udoben model bolj uveljavljene prestižne znamke plačali več. V tej luči je treba gledati na zahtevanih slabih sedemdeset tisočakov. Morda Zeekr še nima ugleda nemških tekmecev, toda avtomobilu za to očitno ni mar. Sodeč po tem, kar ponuja, si je mesto med njimi že izboril.

The post ODKLOP Zeekr 001 Privilege AWD: Odličnost ni pogojena z »državljanstvom« appeared first on Tehnozvezdje.

Kratek odgovor je: da. A za voznika, kajti prav dobro si ne predstavljam, kako bi se počutil mimoidoči, če bi vanj trčil več kilogramov težak skiro z enako obilnim voznikom. Zato pamet v roke. Xiaomijev skiro zna biti eden boljših električnih prevoznikov ta hip z omejitvijo hitrosti 25 kilometrov na uro in ceno slabega tisočaka.

Terenske zmogljivosti so neposredno povezane z močjo motorja. Podatek o 1200 vatih najvišje moči na prvi pogled obljublja veliko, a je dejansko drugače. Stalna moč je zgolj 500 vatov, kar zadošča za vožnjo po ravnini in manjših vzponih, a skiroja ne spremeni v gorskega kozla. Izdelovalci radi manipulirajo s podatki o največji moči. Vedeti morate, da jo motor lahko zagotavlja le kratek čas, nekaj sekund, kajti drugače bi se zaradi pregrevanja stalil ali vsaj odpovedal. To zadostuje za opazno boljše pospeške. Skiro dejansko hitro doseže največjo dovoljeno hitrost, o čem več pa nima smisla sanjati. Ostajam pri tezi, da mora imeti terenski skiro pogon na obe kolesi in dva tisočvatna motorja.

Seveda sem marsikaj poskusil. Lepo je opravil z gozdnimi potmi, če le naklon ni bil prestrm. V takšnih primerih se ni obnašal nič bolje od modela Scooter 5 Max, s katerim se prevažam že dobro leto. Ko se zažene v dolg in strm klanec, začne hitrost padati, dokler ni prenizka, da bi omogočala stabilno vožnjo. Dvojni zavori sta pomagali, ko se je pot obrnila navzdol, občasno so dlani zaradi silnega pritiskanja kar malce bolele. Od vsega v takšnih razmerah še najbolj prav prideta korektno dvojno vzmetenje in že omenjeni izrazitejši profil gum brez zračnic. Da bi zdrsnili na gladki podlagi, je malo verjetno, tudi zaradi vgrajenega sistema proti zdrsu. Sicer sem doživetje posnel in vključil v video.

Domet skiroja je še bolj nestanoviten in odvisen od cele vrste pogojev. Uradnega, milo rečeno, doseže voznik mušje kategorije, ki vozi po ravni stezi s hitrostjo največ 15 kilometrov na uro. Kaj pa v praksi? Tu so stvari precej drugačne. Osemdeset kilogramov, hitro pospeševanje in vožnja povsod je izkazalo realni doseg 40 kilometrov. Daleč od tega, da bi bilo to slabo. Dovolj za dnevne vožnje in polnjenje baterije čez noč, saj moč polnjenja ni pretirano visoka.

Kljub velikosti in teži je Scooter 6 Ultra presenetljivo preprosto voziti. Lažje kot prenašati ali porivati. Zavore spredaj in zadaj delujejo dobro, tokrat se mi zdi, da imata celo blažilnika ob polni obremenitvi še nekaj hoda. Ta pride prav, ko skačeš prek robnikov. Skiro dobro ohranja hitrost med vožnjo navzdol, dokler ni prestrmo. Takrat začne piskati in prositi: daj že za vraga pritisni na zavoro. Želel bi si večje rekuperacije (elektronske zavore), a kaj hočemo, Xiaomi pač meni, da ni potrebna.

Xiaomi je omogočil iskanje ukradenega skiroja prek Applovega omrežja. Druga možnost je zaklepanje motorja prek aplikacije. Ta ni nujna, kajti vsi pomembni podatki in nastavitve so dostopni na velikem osrednjem zaslonu. Moraš pa ga aktivirati prek aplikacije, kajti zmogljivosti bodo odklenjene šele po ogledu videa o varnosti. No, smerniki me ponovno niso prepričali. Še vedno mislim, da jih udeleženci v prometu bodisi ne vidijo ali ne razumejo, zakaj je začel konec krmila nenadoma utripati.

Ultra sodi v vrh trenutne ponudbe znamk skirojev, ki so pri nas še vedno dokaj priljubljeni. Primeren je, če vas ni strah zbadljivk v slogu »glej ga, saj se vozi na kanarčku«, ga skoraj nikdar ne boste nosili po stopnicah ali skušali spraviti v prtljažnik srednje velikega avtomobila in vam ni škoda skoraj tisočaka za prevoznika, ki bi rad bil odličen na brezpotjih, a mu to ne uspe vedno. V nasprotnem primeru vam predlagam, da se ozrete po katerem od manjših modelov.

HVALIMO:

• Velike in široke gume z izrazitim profilom in brez zračnic
• Dvojne čeljustne zavore
• Velik zaslon
• Pospešek in zadovoljiv doseg
• Aplikacija ni nujna (razen na začetku ob aktivaciji)

GRAJAMO:

• Težak in velik skiro
• Premajhna moč motorja za resno terensko vožnjo
• Počasno polnjenje baterije
• Ne gre v prtljažnik večine avtomobilov

The post Xiaomi Scooter 6 Ultra: Premalo moči za resen klanec, a pospešek je nor! appeared first on Tehnozvezdje.

»Ker v dveh letih moje zvestobe niste naredili ničesar v smeri podnapisov in sinhronizacije vsebin v slovenski jezik!« To sem zapisal črno na belem, ko so me vprašali, zakaj odhajam. Dvomim, da je to kdorkoli prebral. Prej bi stavil, da je skrito nekje globoko v statistiki razlogov za odpoved. Nisem povedal ničesar novega. Storili niso absolutno ničesar.

Morda jim s tem delam manjšo krivico. Ni res, da niso storili ničesar. Dvakrat so mi zelo lepo povedali, da so prisiljeni dvigniti cene storitve. Tega jim ni bilo težko storiti. Razumem, da so stroški višji. Ampak to velja za vse. Ne samo zanje. Ko bi vsaj obenem dvignili razločljivost videa v standardnem paketu. Nič jih ne bi stalo. Za višji paket se večina odloča zaradi več sočasnih pretakanj (streamov), ne razločljivosti.

Niso. Torej menijo, da je njihova storitev popolna in ne potrebuje sprememb. »Zaboli« me za njihove razloge. Da se vrnem, zahtevam lokalizacijo vsebin. Pika! In dragi moj Netflix. To, da si vsebino prevedel v hrvaščino, ne dosega mojih zahtev. Če lahko to počnejo nekateri pretočniki, ne bom jih naštel, da komu ne bi storil krivice, naj to počnejo vsi, ki nas nagovarjajo k sklenitvi naročnine. Prevesti morajo vmesnik in vsebino. V dobi prevajanja s pomočjo umetne inteligence to res ni težko ali zamudno. Odločiti se moraš in to storiti. Ali pa javno izjaviti, da vas na manjših trgih zanima le pobiranje naročnin. Legalno. A za vraga to jasno in glasno povejte.

Ameriške korporacije razumejo le prisilo. To boste storili, ali pa … Nemci razmišljajo o tem, da bi ponudniki pretočnih videovsebin 8 odstotkov prihodka, ustvarjenega na lokalnem trgu, namenili tamkajšnji filmski industriji. Bodo zakon sprejeli ali ne, še ni jasno. Če ga bodo, ne dvomim, da bodo ponudniki začeli jamrati o krivici, ki se jim dogaja, in Nemce ter celo Evropsko unijo zatožili Trumpu. Celo naša nova vlada naj bi iskala način za spremembo zakonodaje, ki bo od pretočnikov zahtevala spoštovanje lokalnega jezika. Upam, da ne bo spet ostalo le pri obljubah brez podlage.

Alternative za Disney+ ni. Če so vam všeč njihove serije in filmi. Vsaj ne legalne. Ampak v krizi še hudič muhe žre. Mislite si, kar hočete. Ne podpiram piratiziranja, a se bojim, da ponovno postaja edini način, kako pokazati, da se ne strinjaš s pretiranimi zahtevami legalnih ponudnikov. Lastniki avtorskih del se bodo in se že borijo proti nelegalnim kopijam, ne da bi ob tem premislili, kako bi zgolj z upoštevanjem razumnih zahtev obdržali naročnike. Ne. Torej se soočite s posledicami. Če je lažje najti podnapise na torrentih kot na legalni storitvi, potem je jasno, za kaj se bom odločil!

The post NEDELJSKI NASVET: Zdaj sem demonstrativno odpovedal še Disney+ appeared first on Tehnozvezdje.

Frontera je čuden ptič. Ime so vzeli modelu iz davnih let, ki je marsikomu ostal v lepšem spominu, kot bi si zaslužil. A nekaj iz prejšnjega tisočletja je ostalo. Če si pod tem predstavljate notranjost, ki, če spregledam oba zaslona, spominja na takratne avtomobile. Ne namigujem, da je s tem karkoli narobe. Te pa zna razočarati, če pričakuješ sodobno zasnovo. Oziroma če rečem nekoliko drugače. Svetlobna leta je oddaljena od »gadgeta« na kolesih, kar je dober opis za nekatere, predvsem kitajske modele.

Tokrat se ne bom podrobneje spuščal v obliko in notranjost. S tem se je na podlagi izvedbe z blagim hibridnim pogonom poigral že Matjaž. Raje bom poudaril stvari, ki so me tako ali drugače presenetile, in kako se obnese električni pogon v vozilu, ki po mojem mnenju ni bilo zasnovano zanj.

V tej barvi sploh ne izgleda slabo. Dobra plat bolj »škatlaste« oblike je dovolj prostora v potniški kabini in prtljažniku. Saj razumem, da je vseeno, a lepše izoblikovane podrobnosti tam zadaj bi skoraj pričakoval. Od materialov do luknje v dvignjenem podu. Sicer o kakšnih izredno prestižnih materialih ni ne duha ne sluha niti v potniški kabini.

No ja, vrnimo se k izhodiščni misli. Videti je kot avtomobil iz prejšnjega tisočletja. S tem ne pravim, da me je motilo. Pravzaprav se za volanom nisem počutil slabo. Razen zaradi ene malenkosti. Dragi Opel. Vsaj v električni izvedbi bi lahko umaknil ključ za vžig. Nobene prednosti ne prinaša in neumno ga je obračati, ko se zadaj razen stika ne zgodi nič drugega. Je res tako težko oziroma drago na volanski obroč ali kam drugam vgraditi gumb za vklop in izklop? Spodobilo bi se (na voljo je sicer za doplačilo).

Ne morem iz svoje kože, zato bom nanizal še nekaj stvari, ki so me zmotile. Ponoči je na sliki zadnje kamere občutno preveč šuma, digitalni radijski sprejemnik nima funkcije s seznamom postaj, zato je iskanje želene hudo zamudno in zastarelo, regulator hitrosti pa je zgolj ročni. Ne vidim njegove prave uporabnosti, zato me niti malo ne bi motilo, če ga sploh ne bi bilo.

Navigacija je sicer bila del opreme, a jo je treba vsakič znova zagnati. Postopek kajpak ni hipen. Se le meni zdi, da bi morala biti del sistema, takoj dostopna in znati načrtovati tudi polnilne postanke? Nenazadnje je dobro, če imamo vedno pri roki podatke o polnjenju oziroma predvidenem stanju baterije ob prihodu na cilj. Potem pa udari sistem prikaza hitrostnih omejitev. Ocenjujem ga nekako takole. Kamera mora biti res dobra, da ji ne uidejo nalepke na tovornjakih in znaki ob stranskih cestah.

Spredaj dokaj »škatlasta« oblika ne deluje blagodejno na porabo. Zračni upor naredi svoje. Razkorak med uradno in na testu (po računalniku) ugotovljeno porabo 22,7 kilovatnih ur na 100 km je očitno izračunan »čez palec.« Števcu preprosto težko zaupam. Moji izračuni, ki prav tako niso analitično popolni, so bližje 20 kilovatnim uram. A vseeno ne bi mogel priti do Maribora in nazaj v Ljubljano z 80 odstotki napolnjeno baterijo. Žal ne najboljši obet v kombinaciji z razmeroma počasnim polnjenjem. Da je napolnjenost z 20 odstotkov ponovno narasla na omenjeno raven, sem na hitri polnilnici preždel pol ure. Krivulja moči polnjenja izdaja, zakaj.

Zmotilo me je, da ni načina vožnje z enim pedalom in da je na voljo zgolj ena stopnja rekuperacije energije, ki je privzeto aktivirana, a to vsaj delno odtehta drugačen značaj, ki ga avto dobi po zaslugi električnega pogona. Pospeški in navor niso nič posebnega, a je vožnja kljub temu bolj mirna in dinamična v primerjavi z izvedbo z blagim hibridnim pogonom. Če sem odkrit, tudi v primerjavi z marsikaterim avtomobilom s termičnim motorjem.

Zaradi razmeroma visokega težišča se v ovinkih opazno nagiba, vendar ne uhaja iz smeri in ne sproža neprijetnih občutkov. Pravzaprav je podvozje uglašeno precej bolj spodobno, kot sem pričakoval. Ni športno, ni posebej natančno, vendar deluje predvidljivo. Volan ne posreduje veliko informacij o dogajanju pod kolesi, a po drugi strani od voznika ne zahteva posebne pozornosti.

Še bolj kot v ovinkih se izkaže na slabših cestah. Neravnine požira solidno, kratkih grbin ne prenaša pretirano sunkovito in na običajnih regionalnih cestah deluje bolje, kot bi sklepal po ceni. Šele na avtocesti postane očitno, da je bila aerodinamika podrejena prostornosti. Tedaj se poveča šum vetra, poraba pa začne hitreje naraščati, vendar v pretirane višave ne gre, saj je najvišja hitrost omejena na 145 km/h.

Frontera ne skuša biti nekaj, kar ni. Ne pretvarja se, da je premijski model, ne skriva kompromisov in ne navdušuje s tehnologijo. V zameno ponudi veliko prostora, preprostost in električni pogon za, ob upoštevanju subvencije, razmeromo zanimivo ceno!

HVALIMO:

• Veliko prostora v razmeroma kompaktnih dimenzijah (razen v višino)
• Udobno in robustno podvozje
• Solidna opremljenost pri dražjih izvedbah
• Električni pogon in solidno velika baterija

GRAJAMO:

• Veliko trde plastike in ne najbolj kakovostna izdelava
• Nedomišljeno upravljanje
• Omejene možnosti infozabavnega sistema in voznikovega zaslona
• Zelo luknjičasta osnovna oprema
• Nekoliko previsoka poraba

The post KRATKI TEST Opel Frontera GS Electric: Začelo se je slabo, potem pa je postalo … appeared first on Tehnozvezdje.

Nisem prepričan, da bo tokrat karkoli drugače. Ne verjamem, da Windowsi potrebujejo še en procesor ARM, temveč korekten, lepo oblikovan, lahek ter za večino dovolj zmogljiv prenosnik s ceno krepko pod tisočakom. Natanko tolikšno, kot za MacBook Neo zahteva Apple oziroma kot so, bolj ali manj s figo v žepu, obljubljali v Qualcommu. Če bi Microsoft želel kaj takšnega, bi moral stopiti po poti iskanja načina, kako procesor poceniti in hkrati ohraniti primerno moč.

Kljub vsemu naslajanje nad zmogljivostmi še zdaleč ni prepovedano. Nvidia želi v enem čipu združiti procesorske in grafične zmogljivosti, ki za zdaj zahtevajo ločeno grafično kartico. Ob tem je nekaj kristalno jasno. Pozabite na dolgo avtonomijo in odsotnost aktivnega hlajenja. Ogromna moč z ničemer od tega ni združljiva. Kljub temu nekateri že postavljajo teorem, da bo RTX Spark za okolje Windows tisto, kar je bil za Apple procesor M1. Navdihuje me rek, da upanje umre zadnje.

Sposobnosti novega čipa so skoraj neverjetne. Osrednji procesor z 20 jedri, pri zasnovi katerih je sodeloval Mediatek, 6144 grafičnih jeder CUDA, en petaflop zmogljivosti za algoritme umetne inteligence in podpora za do 128 gigabajtov pomnilnika LPDDR5X. Ali povedano drugače. Njegove grafične zmogljivosti so enakovredne kartici RTX 5070. Nvidia, ki mobilni procesor obljublja že kar nekaj let, ga ni razvila iz temeljev. Gre za različico procesorja GB10, ki ga najdete v mini računalniku DGX Spark. Odlična mašina, ki si jo zaradi cene, ki se približuje petim tisočakom, lahko privoščijo le redki. Koliko torej mislite, da bo stal prenosnik RTX Spark s 128 gigabajti pomnilnika, ki ga četica zvestih proizvajalcev napoveduje za to jesen, če dodate še stvari, kot so tipkovnica, sledilna ploščica, baterija in 15-palčni zaslon na dotik tehnike miniLED?

Očitno so se tehnološka podjetja nalezla Trumpove govorice. Nvidia ga imenuje »superčip« in najučinkovitejši procesor, kar jih je bilo kadar koli izdelanih. Microsoft, ki tokrat sodeluje v vlogi partnerja z nalogo poskrbeti, da bo manj nedelujočih programov, pa Surface Laptop Ultra opisuje kot najzmogljivejšo stvar, kar so jo kadar koli izdelali. Ne preseneča me. Če verjamemo napovedim, bo čip zlahka lokalno poganjal veliki jezikovni model umetne inteligence s 120 milijardami parametrov, upodabljal obsežne tridimenzionalne prizore (do 90 gigabajtov) in omogočil igranje v ločljivosti 1440p z več kot 100 sličicami na sekundo. S tem so menda prepričali celo Adobe, ki je tokrat zares napovedal za procesor ARM optimizirana programa Photoshop in Premiere.

Nvidia bi utegnila postaviti nova merila zmogljivosti. Vendar je položaj drugačen od Applovega prehoda na M1. Čipa niso vgradili samo v drage modele, temveč tudi v cenovno dostopnejše, da bi čim več ljudi imelo možnost dojeti prednosti nove arhitekture. Hitro širjenje je bilo obenem spodbuda razvijalcem za hitrejše prilagajanje programske opreme. Šele ko se je nov procesor uveljavil, so ponudbo razširili na zmogljivejše čipe. Nvidia cilja neposredno na vrh, zaradi česar se zlahka ujame v zanko premajhne prodaje zaradi previsokih cen. Da bi prenosnik stal okoli dveh in pol tisočakov, za kar danes dobiš dober procesor (manj sicer polnilnika), je malo verjetno.

Še nekaj je zanimivo. Apple ima le eno arhitekturo procesorjev. Windowsi bo imeli štiri dokaj različne dobavitelje. Intel, AMD, Qualcomm in po novem še Nvidio. Kar bo dodobra spremenilo obstoječa razmerja. AMD običajno stavi na dobro razmerje med zmogljivostjo in ceno, Qualcomm izstopa z avtonomijo baterije, a zaostaja pri podpori igram, Intel pa ostaja nekakšna varna sredina z dobro združljivostjo programske opreme x86.

Nvidia bi lahko ponudila nekoliko drugačen recept. Arhitektura ARM, kombinirana z grafično močjo, ki bo nagovorila gejmerje. Microsoftu in Nvidii je že uspelo prepričati razvijalce studia Riot Games, da so prilagodili zaščito v igrah Valorant in League of Legends. Pomembno pa bo tudi sodelovanje z drugimi razvijalci, ki bodo na nek način usodni za Nvidiin naskok na trg prenosnih računalnikov.

The post Na trg prenosnikov s sistemom Windows zdaj vstopa še Nvidia! appeared first on Tehnozvezdje.

Kavalirji so majhna električna vozila, ki po ljubljanskih ulicah prevažajo meščane. Njegova rumena inkarnacija pa je prototip dostavnega vozila, sposobnega avtonomne vožnje. Gre le za en projekt digitalizacije storitev, v katerega je Pošta do zdaj investirala 15 milijonov evrov. Pohvalili so se še s tem, da imajo že 400 paketomatov. Čez dve leti naj bi jih bilo že dva tisoč.

Če sodim po današnji demonstraciji, smo še daleč od dneva, ko bodo pošiljke dostavljali roboti. Vozilo se je zelo počasi odpravilo izpred Magistrata do prodajalne soli, kakšnih sto metrov stran, kjer je poštar odprl vrata, vzel paket in ga predal naslovnici. Z drugimi besedami smo bili priča pomoči pri dostavi, ne samodejni dostavi. Vseeno je robot zanimiv. Opremljen je s tipali in kamerami, s katerimi se orientira ter hitrost prilagaja razmeram. V današnjem primeru pešcem, ki jih na površini, rezervirani zanje, ni manjkalo. Tehnično gledano je sposoben avtonomne vožnje četrte stopnje, kar pomeni, da ga nadzira operater. Glede na to ocenjujem, da bi tudi v primeru komercialne uporabe vozil po vedno istih in njemu znanih poteh. Storitev ima nekaj potenciala. Takšna vozila bi razbremenila središča mest in pripeljala naročeno blago ob točno določenih urah. Treba bi bilo le še rešiti, kako ga bo naslovnik prevzel.

Da Pošta Slovenije gleda v prihodnost, je verjetno dobro zanjo in za nas. Vendar ni dobro, če sočasno zmanjšuje »kakovost« obstoječih storitev. Kot urednik revije Moj mikro sem pred desetletjem ob napovedi uvedbe premijske dostave v enem dnevu zavil z očmi. Nekako smo bili navajeni, da so bila pisma večinoma dostavljena naslednji dan. Uvedba hitrejše dostave je torej pomenila, da so poslabšali že uveljavljeno storitev. Trenutno se soočamo z drugačnimi težavami. Poštar ne pozvoni niti enkrat, kaj šele dvakrat, temveč obvestilo o pošiljki preprosto vrže v nabiralnik. Nakar jo moram iti iskat v približno dva kilometra oddaljeno poslovalnico, čeprav imam eno praktično pred nosom. Razumem, da naslovniki niso vedno doma in da je treba poštne poslovalnice optimizirati. Ne razumem pa, zakaj potem v tisti, ki je zadolžena za večje območje, ne povečajo števila zaposlenih. Kadarkoli sem bil tam, je bila vrsta. Morda hočejo, da je tako. Kdo bi vedel?

Prav je, da Pošta Slovenije sledi napredku, a hkrati bi bilo »dobro«, da ohrani nivo storitev, ki smo ga vajeni. Že paketomatov se nekateri bojijo, kaj bo šele, ko se bo pred vrati ustavil robot in zatulil, da je prispel paket? Na srečo sem prepričan, da se to še ne bo zgodilo kmalu!

The post Ali zaradi »digitalizacije« prihaja do erozije poštnih storitev? appeared first on Tehnozvezdje.