Avtomobilu, ki tudi po prenovi nekoliko preveč jasno kaže starejšo zasnovo, so v protiutež zrisali izvedbo s položnim zadkom. Pa lahko »Sportback« zagotovi še nekaj življenjske dobe tej generaciji Audija Q5?
Marjan je nedavno ugotavljal, da triperesna deteljica SUV-jev z dolžino približno 4,7 m iz skupine Volkswagen deluje nekoliko dolgočasno in da je pri vseh treh njenih listih (Volkswagen Tiguan Allspace, Škoda Kodiaq in SEAT Tarraco) vse podrejeno čim večjemu izkoristku prostora. Toda deteljica je pravzaprav štiriperesna, (prestižno) četrto pero predstavlja Audi Q5, ki je od teh daleč najmanj »škatlast«. Ima več oblin in različnih poudarkov na karoseriji, da takoj malo bolj pade v oči. Ker pa je zdaj moderno nekoliko bolj, v slogu kupejev, posneti prtljažna vrata, da se spuščajo bolj položno, pri Audiju niso oklevali in pripravili izvedbo Sportback. V upanju, da bo vozilo še nekoliko bolj atraktivno, na videz športno in ne toliko napihnjeno. Lahko bi se nekoliko bolj potrudili z zadkom (od stekla navzdol), ki so ga pretežno prenesli iz standardnega Q5, in tudi kromirana letvica med zadnjimi lučmi je odveč, avto za moj okus naredi grši in izgubi se vizualni učinek zadnjih luči. Nasploh celotna podoba deluje nekoliko neprepričljivo, prazno, preveč preprosto. Pa vendar, če bi mi kdo ponudil, naj izbiram med tema modeloma, bi se verjetno odločil za Sportbacka. Je vendarle izrazitejši in hkrati manj vsiljivo nastopaški kot glavna nemška tekmeca s precej bolj poudarjeno zadnjo platjo.
Če ga kupejevski zadek optično nekoliko zmanjša, med samo uporabo avtomobila kakšne majhnosti ni čutiti. Prej človek ob vstopanju dobi občutek, da leze v kakšen mini tovornjak ali vsaj pick-upa. Treba je namreč stopiti visoko in vse pri tem vozilu je rahlo predimenzionirano. Sedeži, sredinska konzola, ročica (samodejnega) menjalnika, volan in še kaj. Ne rečem, sedi se izvrstno, res udobno, in tudi počutje je gosposko, toda prostora bi bilo lahko glede na zunanje dimenzije tudi več. Enako velja tudi za zadnjo klop in za malo več kot 500-litrski prtljažnik, ki je sicer soliden in opremo za golf zagotovo brez težav požre, toda ostala tri peresa deteljice imajo že v osnovi, brez podiranja sedežev za skoraj 200 l večjo »luknjo«.
Notranjosti se kljub prenovi pozna, da je v zasnovi še iz prejšnje Audijeve generacije. Mogoče to niti ni slabo, ker je fizičnih tipk in gumbov več, a v času, ko se marsikateri avtomobil, še posebej v prestižnem razredu, ponaša z lepo integriranih dvojnim zaslonom pod enotnim steklom, ki poleg tega navidezno obkroža voznika, so pri Q5 uporabili še dokaj star dizajn armaturne plošče. To je zelo očitno opazno po zračnikih in ploskvah med njimi, pa tudi po neugledno »nasajeni« tablici, ki opravlja vlogo osrednjega zaslona infozabavnega sistema. Tudi za voznikov zaslon so preprosto zapolnili površino, ki so jo prej zasedali klasični merilniki. Oboje je tudi v grafični podobi še stare šole. Za naslednika Audi vsekakor čaka oblikovanje povsem nove notranjosti in tehnološka posodobitev.
Funkcionalno je z asistenčnimi sistemi vred vse skupaj na ustreznem nivoju, manjka pa nekaj prefinjenosti in tiste dodane vrednosti, ki bi jo za več kot 70 tisočakov pričakovali. Podoben tehnološki nivo namreč ponujajo tudi bistveno cenejši avtomobili. Navigacija je sicer sofisticirana, aktivni prilagojevalnik hitrosti vozi zelo lepo, brez prepoznega in sunkovitega odločanja, upravljanje nezapleteno. Toda v primerjavi z nekaterimi drugimi Audiji nekaj manjka. In potem je tu še daleč največja težava v notranjosti – odlagalni prostori. Telefona sploh ni kam odložiti, kar sem pokazal že v kratkem videu. Vsi predali so premajhni in/ali preplitvi, zgolj za katerega od preklopnih modelov se najde prostor.
Mogoče rahlo staromodni interier ne daje tako prestižnega občutka, kot bi si ga želel, ne morem pa zanikati, da Q5 (Sportback) vozniku in potnikom v njem z nabiranjem kilometrov ne zleze pod kožo. Potovanje v njem je nadvse udobno, tako zaradi podvozja kot tudi sedežev, neutrujajoče in s 150-kilovatnim dizlom lahko tudi solidno hitro. Poleg tega se motorja celo pri višjih avtocestnih hitrostih ne sliši toliko, da bi se sploh prepoznalo njegov dizelski karakter. Za to vrsto avtomobilov je očitno tak pogon še naprej smiselna izbira, čeprav najbrž ne bi bil napačen tudi kakšen (priključni) hibrid.
Srednje velik Audijev SUV je tudi v »kupejevski« izvedbi za moj okus nekoliko pretiran. Narejen je z mislijo, da ugaja določeni demografski ali prihodkovni skupini, sam nisem del nobene od teh, zato me to vozilo ne nagovori. Priznam, da je potovati v njem lepo, prijetno doživetje, toda na trgu je dovolj bolj vznemirljivih ali praktičnih avtomobilov, s katerimi bi koristneje porabil približno 70 tisoč evrov.
Tehnični podatki:
| Motor in menjalnik: | Dizelski, štirivaljni, 1968 cm3, 7-stopenjski S tronic |
| Največja moč: | 150 kW (204 KM) |
| Največji navor: | 400 Nm/1750 – 3250 |
| Zmogljivosti: | Najvišja hitrost – 222 km/h, pospešek 0-100 km/h – 7,6 s |
| Dimenzije (D x Š x V): | 4689 x 1893 x 1660 mm, Medosna razdalja – 2819 mm |
| Prtljažni prostor: | 510 l |
| Uradna poraba: | 6,3 l / 100 km |
| Cena testnega vozila: | 69.885 evrov |
HVALIMO:
- Udobna, tiha in hitra vožja
- Tehnologija dobro deluje
- Počasi padajoči zadek ga naredi malce zanimivejšega in manj napihnjenega
- Upravljanje s fizičnimi tipkami
GRAJAMO:
- Tako zunanjosti kot še posebej notranjosti se na daleč vidijo leta
- Premalo prestiža glede na znamko in ceno
- Kje so kakšne (priključne) hibridne izvedbe?
- Visoko vstopanje in občutek, da sediš v poltovornjaku
Brez komentarjev