Nekateri Audijevi modeli se prodajajo skoraj sami od sebe (denimo A4), za druge pa je marsikdo prepričan, da niso kaj dosti več kot naličeni »ljudski« modeli iz koncerna, seveda naprodaj za precej višjo ceno. Novi A3 bi kaj lahko dobil tako oznako, a je morda celo najbolj samosvoj od celotne »golfovske« četverice. Z Octavio si denimo ne deli skoraj ničesar vidnega, pa tudi Golf in Leon ponujata drugačne občutke.
Okusi so različni, toda prejšnji A3 se mi oblikovno ni zdel najbolj prepričljiv izdelek (podobno je tudi s starim in novim Q3). Tako zunaj kot znotraj je bil nekako prazen, brez pravega naboja. Novi je za moje oči bistveno bolj zanimiv in izstopajoč. Zunaj ga odlikujejo bolj poudarjene poteze, na mestih mogoče že preveč in ne vem, čemu Audi tako tekmuje z Mercedesom v vgrajevanju lažnih zračnikov, toda prezenca je vsekakor bolj odločna in vidna. Le tem konkretnim 18-palčnim platiščem, ki so bila na testnem avtu, bi se na daleč izognil. So namreč tako široka, da jih je nemogoče ohraniti nepoškodovana. Znotraj pa mi je novi model še bolj všeč. Tudi tu se sicer utegnejo komu zračniki in ostali oblikovalski prijemi zdeti pretirani, toda osebno se mi ne zdi nič narobe, če kdo poskuša kaj zunaj ustaljenih norm. Tudi lepa linija pred sovoznikom, za voznika po občutek, da ga celoten »kokpit« nekako obkroža, sta mi po godu. Prav tako usmerjenost zaslona proti vozniku in njegova umeščenost v armaturno ploščo, kajti štrlečih »tablic« ne morem označiti za vrhunec oblikovanja, četudi mogoče njihova višja umeščenost malce odtehta. Nasploh je občutek v notranjosti, ko vzamem v ozir še materiale – večinoma zelo dobri, na določenih predelih pa malenkost pod prestižnim nivojem –, sedeže, vzorce in vse ostalo, zelo prijeten.

Najbolj zanimive pa so razlike v tehnološkem delu. Še posebej pri uporabniškem vmesniku in upravljanju, saj je tu Audi najboljši od četverice, sploh primerjava s Škodo mu gre zelo v prid. Obdržal je več tipk in interakcija s funkcijami na zaslonu je bolj intuitivna ter enostavnejša. Tipke so sicer vrste gor-dol in same niso označene, temveč je njihova vloga razvidna iz zaslončka nad njimi, ni pa dileme, da se z njimi da isto doseči hitreje in bolj na slepo kot z dotikanjem zaslona. Edino spreminjanje glasnosti z drsanjem prsta po večsmerni tipki na sredinski konzoli mi ni posebej blizu, je pa ideja zanimiva. Zaslon ima v vsakem primeru na levi pet ključnih ikon – domov, radio, večpredstavnost, telefon in navigacija – in tako lahko hitro skočiš, kamor želiš. Grafika je znova lahko stvar preferenc, črnega ozadja je morda preveč, splošen vtis je preprosto boljši kot pri ostali trojici. Tudi za izkoriščenost zaslona še vedno pri vseh trdim, da bi bila lahko boljša, je pa seveda res, da je treba med vožnjo gledati na cesto, ne na ekran. Kamera ima zelo lepo sliko in zraven še opozarjanje s tipal na vseh straneh, zaslon pred voznikom pa je prav tako bolj logičen, prikazuje več informacij, tudi zemljevid čez celotno širino. Predal za polnjenje telefona ravno še sprejme tudi (naj)večje primerke, zelo pa mi je všeč poteza, da sta sprednja priključka USB-A in USB-C. Tako lahko za priklop telefona uporabiš katerokoli kabel, ki ga imaš pri roki. Zadaj pa sta oba USB-C, torej se nakupu kakšnega novega kabla le ni povsem neizogiben.
Kakšnih večjih presenečenj na tehnološkem področju ni, vse pa deluje lepo in nevsiljivo. Avto pametno drži razdaljo in zna povsem ustaviti pred semaforjem ali v koloni, kar tudi izvede zvezno. Menjalnik je tako ali tako samodejni, ta je pri Audijih in ostalih premijskih modelih že skoraj edina opcija, in njegova uglašenost z vozniškimi pomagali je zgledna. Malce zoprno je lahko občasno popravljanje volana v ovinkih, ko avto noče dovoliti, da bi prevozil sredinsko črto. Je pa na srečo za take primere na ročici za smernike tipka, da sistem (začasno) izključiš. Pa tudi ni nadležnega piskanja, če ni povsem na sredini avtocestnega pasu.
Povsem razumljivo in smiselno je razlike v primerjavi z ostalo trojico iskati v vožnji. Audi bi tudi tu moral ponujati kaj več in tudi dejansko ponuja. Resda z opremo S-Line in omenjenimi platišči daje nekoliko zavajajočo predstavo, da je to športna izvedba, saj mu v resnici resne dinamičnosti ne omogočata niti podvozje niti motor (35 tfsi, ki ga drugod poznamo kot 1.5 tsi). Vseeno pa z voznimi načini (Drive select) in s tem, kar omenjena dvojica le nudi, daje nekaj užitkov. Več kot marsikateri drug avto. V običajnem načinu je presenetljivo udoben, v športnem zabaven, edino Sport+ ima že kar dirkaško trd in neposreden volan, kar se bo najbrž večini zdelo rahlo odveč pri vsakdanji vožnji. Sam volan, kot predmet, bi bil sicer boljši, če bi bil malce odsekan. Lahko bi ga ukradli pri Seatu. Motor že dobro poznamo in v konkretnem primeru ni imel kakšne »hibridne« pomoči. Po mojem mnenju je eden najbolj posrečenih »bencinarjev«. Je spodobno zmogljiv, četudi morda ni tako energičen kot nekateri trivaljni primerki, ob tem dokaj varčen (zahteva malo nad šest litrov na sto km), ugodno tih in odziven v skoraj vseh okoliščinah.
Pri Audijih je prostornost pogosto podrejena drugih lastnostim (oblikovanju in še kakšni). Tokrat ni dosti drugače, a vseeno je napredek glede na predhodnika. Spredaj sploh ni težav s sedenjem, tudi za višjerasle. Zadaj je manj prostora kot pri Golfu in sploh Octaviji, vendar ni kritično. Prtljažnik pa je na nivoju konkurence, ponuja dve nastavitvi višine, kljukici za nakupovalne vrečke in tudi zatiča za poševno postavitev dvojnega dna. Naslonjala sedežev pa se poklopijo v razmerju 40:20:40, kar je zagotovo najboljša od vseh rešitev, ki jih ponujajo proizvajalci. Še vedno to ni avto za družine z več kot enim otrokom, najbolj primeren pa je seveda za pare ali posameznike. Tiste, ki si ga lahko privoščijo, seveda z dobro opremo. Žal jim definitivno ne bo.
Audi A3
- Oblika in izdelava
- Infozabavna tehnologija
- Asistenčni sistemi
- Vozne lastnosti
- Uporabnost
Naj kupim?
Edini resni oviri sta, kakopak, cena in velikost. Vendar, če prva ni problem in druga odgovarja, je novi A3 zelo prepričljiv izdelek. Zanimiv, drugačen, šik, zabaven in moderen.

Brez komentarjev