Audi A1: Razigran in prijeten, če si ga lahko privoščiš s pravo opremo
Matjaž Ropret 8. junija 2019 ob 06:45

Pri Audiju je težko oceniti, ali so v zadnjem času odkrili nek nov recept ali so bile prejšnje generacije skorajda nalašč nekoliko omejene. Vzemimo nova Q3 in A1, ki smo ga testirali tokrat. Oba na zunaj nista tako zelo drugačna od predhodnikov. Malo bolj možata, odločna, poudarjena. Z večjim poudarkom na podrobnostih in prepoznavnem videzu, pa vendar v osnovi zelo podobna. Toda znotraj je, kot da bi sedel v povsem drug avto. Veliko bolj prostoren in moderen. V bistvu sta točno to, kar s(m)o si od njiju že dolgo želeli.

Še posebej manjši A1 znotraj naredi res dober vtis. Voznika obkrožata zaslona, eden pred njim namesto merilnikov – že zaradi »feelinga« nujno doplačilo – in eden na sredini, lepo integriran v celotno notranjo podobo in obrnjen v pravo smer. Armaturna plošča se kar dvakrat prelomi, zamenja smer, in je nasploh lepo razgibana, pa hkrati ohranja preproste, oglate linije in res deluje dobro. Na nekaterih mestih bi si v notranjosti še vedno želel za odtenek žlahtnejše materiale, ampak občutek je res dober. Vsaj spredaj, kjer je tudi prostora dovolj, še dvometraši ne bi smeli imeti večjih težav. Dokler ne bi poskušal kdo sedeti za njimi. Zadaj je že tako manj zanimivo in z več trde plastike na vratih, za kolikor toliko udobno sedenje pa se morata voznik in sovoznik hitro pomakniti malo naprej. A1 pač ostaja majhen avto, četudi je zdaj prostor precej bolje izkoriščen kot prej. To velja tudi za prtljažnik. Srečal sem že malčke z bistveno manjšo prostornino (kot je denimo sicer zelo zanimiva Nissan Micra), pa tudi kakšnega z večjo (npr. Seatovo sestrično Ibizo). V prtljažniku bi lahko bilo dvojno dno, a pri testnem avtu te dodatne police niso naročili, sicer pa ni kakšnih pametnih in uporabnih dodatkov, tudi podiranje zadnje klopi je v klasičnem razmerju 60 : 40. Zunanji proporci se mi zdijo boljši kot prej in A1 daje vtis, kot da je odrasel in postal bolj prepričan vase. Nekateri detajli, kot je (lažna) reža med masko in motornim pokrovom, bodo zagotovo razdvajali, meni je ta kar všeč. Manj pa sem navdušen nad prav tako lažnimi prezračevalnimi odprtinami, ki jih Audi zdaj vgrajuje, kamor jih le more. Za moj okus to izpade malo nesmiselno. Toda celotna podoba novega najmanjšega Audija je zdaj precej bolj dodelana.

Mogoče te lastnosti bolj poudarja kakšna druga, konkurenčna premijska znamka, ki pa zdaj tudi prehaja na sprednji pogon in izgublja prejšnjo prednost na tem področju, toda pri A1 bi si kot enega glavnih razlogov za nakup prav lahko predstavljal željo po malo bolj dinamičnem vijuganju. Kupci, ki na svojem spisku v ospredje napišejo varen občutek v vožnji, udobje, preglednost, lahko vstopanje in kar je še podobnih preferenc, bodo prej pogledovali proti Q2. Pri testnem primerku z opremo S-Line so me tudi malodane vsi spraševali, če testiram kakšno športno izvedbo. Torej je nekaj na tem, da A1 asociirajo s tem. Pa čeprav je avto s skoraj osnovnim litrskim trivaljnikom, podprtim s turbino, ki razvije 115 konjskih moči (85 kW), daleč od kakšne resne športnosti. Toda že vnaprej odmahniti z roko, češ »brez zveze« in »nič posebnega,« bi bila napaka. Ker ta Audi dejansko ponuja lepo mero vozniških užitkov. Motor mu lepo pristoji in čeprav že iz drugih modelov vem, da ponuja več, kot bi sklepal iz golih številk, je tukaj še za odtenek bolj živahen. Dokler avto ni povsem poln (potnikov in prtljage) je prav prijetno razposajen, ne čisto takoj, od tretje prestave naprej pa res veselo pospešuje. Pa tudi lepo se pusti voditi skozi ovinke in daje občutek, da sledi voznikovim željam. Preciznost ni na ravni kakšnega Focusa RS, toda v primerjavi z bolj vsakdanjimi modeli na isti platformi (Ibiza, Polo, …) vzbuja več veselja in se zdi lahkotnejši. Je pa seveda zaradi tega tudi malce manj udoben, vendar še ni krize, blaženja je še vedno dovolj tudi za razdrapane slovenske ceste.

Pri ovinkarjenju pride do izraza tudi eden od zelo dobro izvedenih asistenčnih sistemov. Ohranjanje avta na voznem pasu (Lane Assist) je zdaj že kar stalnica in tu je zelo prizadevno. Hitro in precej odločno začne popravljati smer, skoraj bi mu lahko v celoti prepustil volan. Da se sicer nastaviti, ali je sistem tako aktiven ali samo opozarja, toda še boljša je možnost, ki jo zdaj začenjam srečevati v več avtih. Na levi obvolanski ročici je namreč tipka za začasen izklop te asistence. Tako lahko voznik takrat, kadar mu na (ozki) ovinkasti cesti prisilna vožnja med sredinsko črto in robom začne presedati, priročno odpravi to »pomoč« in jo znova vključi, ko pride na kakšen bolj raven odsek. Lahko pa tudi preprosto pusti izključeno, kajti zadeva se samodejno spet vklopi ob naslednjem zagonu avta.

Radarski tempomat je mogoče nastavljati na različne načine vožnje, mogoče je še najbolj primeren kar »normalen«, blizu mi je tudi športni, pri katerem pa je včasih treba povečati razdaljo do sprednjega avta za stopnjo ali dve, sicer je občutek že lahko nelagoden (tudi za onega spredaj) in reakcije nekoliko pozne. Toda treba je samo najti nastavitev, ki posamezniku ustreza, pa je vožnjo s tem pripomočkom pravi užitek. Še bolje bi bilo, če bi znali ti sistemi prepoznavati želje in navade voznika ter temu prilagajati svoje delovanje, toda taka umetna inteligenca je šele v povojih.

Komur bo med tako vožnjo dolgčas, se lahko kratkočasi s tem, kar prikazujeta omenjena zaslona. Tisti, ki nadomešča merilnike, je še posebej fin, ker ponuja več grafične pestrosti in informacij. Še več bi jih, če bi bila v avtu vgrajena navigacija in bi prikazoval zemljevid, vendar žal ni bila. Pri premijskih znamkah namreč ostaja salamensko drag dodatek. Zato je precej ceneje doplačati z možnost priklopa telefona prek protokola Android Auto ali Carplay, vendar testni A1 niti tega ni imel. Seveda bi bila v tem primeru navigacija omejena na osrednji zaslon. Ta je sicer velik, preprost za uporabo in sam sistem ponuja vse tisto, kar uporabnik(i) pričakujejo. Pri kameri bi se mogoče lahko dalo raztegniti sliko na celoten zaslon, a sicer je ta zelo lepa. Moti pa me dvoje – grafika je skopa in tako pušča veliko črnine, kar pomeni tudi veliko odbleskov in vidnih prstnih odtisov, zaslon pa tudi zahteva malo preveč pritiska za moj okus.

Audi A1
  • Oblika in izdelava
  • Infozabavna tehnologija
  • Asistenčni sistemi
  • Vozne lastnosti
  • Uporabnost
3.8

Naj kupim?

A1 mogoče ni samo za direktorske hčerke, vsekakor pa ni poceni. Nedvomno ponuja imenitnejšo notranjost in več zabave kot podobno opremljeni in motorizirani malčki drugi znamk v koncernu, vendar je od teh hitro tudi dvakrat dražji.

Govornega upravljanja mi ni uspelo usposobiti, verjetno ne deluje v slovenščini, ki jo uporabniški vmesnik infozabavnega sistema sicer ponuja. Škoda, da kljub temu ni mogoče izgovarjati komand vsaj v angleščini. Razveseljiva je plošča s fizičnimi gumbi in tipkami za nastavljanje klimatizacije, gumb za glasnost pa sem iskal več minut, ker ni zgoraj ob zaslonu, ampak spodaj na sredinski konzoli med voznikom in sopotnikom in se mi je, ko sem prvič sedel v ta avto, skril za prestavno ročico. Res je, da je A1 bolj vozilo za dva, a vseeno zadaj pogrešam kakšen priključek USB, pa tudi reže za prezračevanje in kakšen naslon za roke (z držali za pijačo) v klopi.

Te male pripombe nazadnje malce pokvarijo sicer odlične občutke glede Audija A1. Novi najmanjši model te znamke je res zabaven in imeniten, toda vanj je treba investirati ogromno, da je večina teh »napakic« izgine. Pri testnem primerku je končna cena presegla 29 tisoč evrov (pred morebitnimi popusti), pa vseeno ni imel navigacije, podpore za Android Auto in Carplay ali samozatemnitvenega vzvratnega ogledala. Kje so šele kakšna večja in atraktivna platišča, samodejni menjalnik in morda močnejši motor. Jasno je nekaj – A1 kupiš zato, ker ga hočeš in ker ga lahko, ne iz kakšnih racionalnih vzgibov.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja