ASUS ZenBook Pro 15: Ima veliko, a ne čisto vsega (#video)
Marjan Kodelja 26. novembra 2021 ob 06:43

Tajvanski proizvajalec v svoje prenosnike pospešeno uvaja zaslone OLED. Kaj to pomeni za uporabnika in kot kolikšna grožnja se lahko izkaže nagnjenost zaslonske tehnologije k »izgoreli« oz. »zapečeni« sliki?

Prenosniki ZenBook so v osnovi namenjeni zahtevnejšim uporabnikom. Od tu enovito aluminijasto ohišje klasične estetike in razmeroma resne zmogljivosti. Kakovost izdelave je na visoki ravni, kar v kombinaciji z vgrajenimi strojnimi komponentami potencialno obljublja dolgo življenjsko dobo. Prehitra menjava ni namreč niti gospodarno in še manj trajnostno naravnana. Kaj si torej želim od prenosnika višjega cenovnega razreda? Da bo brez večjih težav uporaben vsaj eno petletko. A raje dlje.

»Zen« gor ali dol, ohišje »špila«

Običajna težava kovinskih ohišij je, da se površina prej ali slej opraska. Čeprav kazi videz, drugega vpliva nima, zato imam raje trdna in robustno izdelana ohišja. Če nič drugega, se tečaji, ki združujejo obe polovici, redkeje kvarijo, kar je dostikrat težava najcenejših prenosnikov. Poleg tega je ohišje togo. Ne zvija se po nobeni osi, kar velja tudi za tanko hrbtišče z zaslonom. Nikakor torej ne gre za izdelek, ki bi ga prijeli in se obenem zbali, da ga boste zdrobili, ker bi dajal občutek krhkosti, kar je pri sodobni uporabi, ko prenosnik ves čas prenašamo in ga imamo pri sebi, pomembna lastnost.

Oblika prenosnikov se pravzaprav nikdar ni v temeljih spremenila, spreminjajo se podrobnosti. Kot so na primer sodobno tanki robovi okoli zaslona. Dopade se mi, da spodnji del hrbtišča služi kot noga, ki nekoliko dvigne zadnji del tipkovnice, ko je prenosnik »odprt«. Zaradi nežnega naklona je tipkanje udobnejše in obenem hlajenje optimalnejše, saj zrak neovirano kroži. Reči moram še, da je zaradi dobrega 38-centimetrskega (15-palčnega) zaslona ohišje za moj okus preveliko, medtem ko je debelina posledica vgrajenih komponent. Predvsem grafične kartice in zmogljivejšega hladilnika.

Velikost ima hkrati dobre plati. Prenosnik je namenjen profesionalnim uporabnikom, v prvi vrsti ustvarjalcem digitalnih vsebin, zato ni napak, da je tipkovnica velika s primernimi razmiki med tipkami in je dovolj prostora za čisto pravi numerični del na desni strani. Tipke imajo spodoben hod (1,35 mm) in so primerno odzivne, da je tipkanje udobno. Enako velja za sledilno ploščico, ki služi namenu, čeprav bi lahko bila večja in bo verjetno občasno prav prišla miška ali celo grafična tablica. Prenosljivost prenosnika je kljub masi slabih dveh kilogramov še vedno solidna, kajti po drugi strani debelina ni pretirana (manj kot 2 cm).

Odličen zaslon, toda…?

Tako kot trdim za televizorje, bom dejal še za prenosnike. Prihodnost zaslonov je tehnologija OLED! Slika, ki jo tak zaslon nudi, je perfektna. Sploh ker je zaslon na dotik razločljivosti 4K, kar daje nove dimenzije v gledanju kakovostnih pretočnih vsebin. Črna je res črna, kontrasti visoki, barve žive in časi osveževanja nizki. Zaslon je obenem dovolj svetel, da je solidno berljiv na prostem. Svetilnost namreč ostaja eno redkih področji, kjer so zasloni LCD še vedno v rahli prednosti. Predvsem pa je smisel temni način, kajti črna pika pomeni izključeno piko in nižjo porabo energije.

Verjetno nihče ne ve, kolikšne bodo težave z izgorelo sliko. Izraz ni najboljši, na teh zaslonih se namreč nič ne zapeče na površino, nič ne izgori, a vendarle zgovorno pove, kaj nas skrbi. OLED se ne stara enakomerno kot zasloni LCD. Pike (sijalke), ki so bolj obremenjene, hitreje izgubljajo svetilnost, kar bi lahko pripeljalo do neenakomernega prikaza slike oziroma na fantomski prikaz nečesa, česar pravzaprav ni. Zato ti zasloni zahtevajo več pozornosti. Asus odsvetuje dolgotrajni prikaz zelo svetle statične slike in obenem predlaga, čim krajši čas, po katerem prenosnik samodejno zažene ohranjevalnik zaslona. Privzeto po štirih minutah neuporabe. Pri običajni uporabi, ko delamo in prenosnik ni le prižgan, naj tovrstne težave ne bi bile tako izrazite, saj je delovanje sijalk enakomernejše. Ker mi resnost pomislekov ni popolnoma jasna, sem kupil sicer manjši prenosnik z zaslonom OLED in glede na to, da ga uporabljam vsak dan, bom hitro videl, kam pes taco moli. Spomnil bi, da so nekaj podobnega napovedovali za zaslone OLED pametnih telefonov. Kljub temu da so v uporabi že vrsto let, z njimi ni večjih težav.

Procesor bo kos vsemu, grafična kartica manj

Precejšnja zanimivost preizkušenega modela je izbor procesorja, odličnega AMD Ryzen 9 5900HX z osmimi jedri in šestnajstimi nitmi. Glede na namembnost prenosnika 16 GB delovnega pomnilnika (RAM) ni pretirano veliko (morda celo premalo) in ker je običajno del ali kar cel pomnilnik neposredno na matični plošči, je možna le nadgradnja za še enkrat toliko (na 32 GB). Več kot zadošča, o tem se bom verjetno marsikdo strinjal, 1 TB velik bliskoviti pogon (SSD NVMe).

Ob integrirani AMD-jevi grafiki je še grafična kartica Nvidia RTX 3050Ti. Sodi v nižji razred samostojnih grafičnih kartic in čeprav pomeni resen preskok glede na zmogljivosti integrirane, zahtevnejšim igram ne bo kos. Sploh ne v primeru slike v razločljivosti 4K, kjer je doseženo število sličic na sekundo premajhno. Prenosnik ni igričarski, zato nas to ne bi smelo motiti, saj se kartica solidno obnese pri pospeševanju delovanja grafičnih in programov za urejanje videa. To pa sta že področji, kjer Asus vidi ta model.

Zaradi nasploh velikega in nekoliko debelejšega ohišja ter velikih rež ob straneh, hlajenje ni tolikšna težava, kot v primeru tanjših in manjših. Logika večje prostornine in boljšega pretoka zraka naredita svoje, ko lonček doda še učinkovit hladilni sistem. Odlikuje ga tišina, saj delovanje ventilatorjev še najbolj občutimo po daljših obremenitvah, ko sta hkrati obremenjena tako procesor kot grafična kartica.

Številčnost in vrsta priključkov ni tako pestra, kot bi gleda na velikost prenosnika pričakovali. Na levi strani so izhod HDMI, vmesnik USB 3 ter bralnik za pomnilniške kartice. Na desni so vhod za napajanje, izhod na slušalke (3,5 mm) in priključek USB tipa C. Nekam malo, se vam ne zdi? Vsaj še en priključek USB (ni važen tip) in priključek za žično omrežje Ethernet ne bi bila odveč.

Baterija ne bo razočarala

Prav tako je škoda, da ima napajalnik namenski tanek okrogel priključek, kajti če bi bil USB tipa C, bi z njim lahko polnili še kakšno napravo, kar je še kako priročno na poti, saj ni treba imeti pri sebi več napajalnikov. Oziroma če bi lahko prenosnik polnili preko priključka USB-C, potem pozaba napajalnika doma ne bi pretirano bolela.

Lepše presenečenja je življenjska doba baterije. Pri mešani uporabi, ko prenosnik poleg preprostega opravlja še težja bremena, zdrži dobre štiri ure, in do šest ur, ko ga uporabljamo za nezahtevna dela, kot so uporaba pisarniških orodij in poslovnih aplikacij.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

HVALIMO:
  • Odličen zaslon OLED razločljivosti 4K
  • Nesporno odličen procesor
  • Dobra življenjska doba baterije glede na namembnost prenosnika
  • Ventilator slišen le pri največjih obremenitvah – pa še tedaj segrevanje ni pretirano
GRAJAMO:
  • Glede na velikost in debelino je priključkov razmeroma malo
  • Ni tipala prstnega odtisa ali prepoznavanja obraza
  • Grafična kartica bi lahko bila boljša, saj se muči pri ločljivosti 4K
  • Samosvoj neuniverzalni napajalnik
ASUS ZenBook Pro 15 OLED (UM535Q)
  • OBLIKA IN IZDELAVA
  • ZASLON
  • OPREMLJENOST IN DELOVANJE
  • TRAJANJE BATERIJE
  • CENA
4

Naj kupim?

Je odličen klasični prenosnik višjega cenovnega razreda, ki za priporočeno ceno 1.850 evrov nudi razmeroma veliko. Uravnoteženo zmogljivosti ob ne pretirano glasnem ventilatorju in varčno baterijo v elegantnem in kakovostnem kovinskem ohišju. Njegova največja prednost pa je vsekakor zaslon OLED, ki je vse pogostejših tudi v tej kategoriji naprav. Če vam je cena previsoka, potem je na voljo še malce manj zmogljiva različica za 1.620 evrov s procesorjem AMD Ryzen 7 5800H in 512 GB velikim pogonom SSD.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja