Asus Zenbook Duo (UX481): Dvozaslonska ekstravaganca za ustvarjalne (#video)

Če od koga, lahko odbite ideje za prenosnike pričakujemo od tajvanskega proizvajalca Asus. Podjetje je v svojem sloganu ves čas »v iskanju neverjetnega«, kar se mnogokrat odrazi v vsaj drugačnem, če že ni tako zelo fantastično, kot so si inženirji zamislili. Skoraj neizbežno vsak večji odmik od »normalnosti« poleg kakšne res zanimive zmožnosti prinese tudi določene kompromise, a je dobro, da vsaj kdo razmišlja po svoje. Rezultat takega snovanja izdelkov je prenosnik Zenbook Duo, ali UX481 v označevalni terminologiji tega proizvajalca.

Asus je bil eden prvih, ki je eksperimentiral z dvema zaslonoma v prenosniku. Najprej je z dodatnim ekranom nadomestil klasično sledilno ploščico, sprva v omejeni obliki, nato pa kot povsem funkcionalnim sekundarnim zaslonom. V aktualni generaciji pa so s tem šli še malo dlje, saj so tipkovnico pomaknili povsem naprej, celoten pridobljen prostor na zgornjem delu podnožja prenosnika pa so uporabili za drugi ekran (Screenpad Plus). Na njem so lahko povsem druga okna kot na glavnem ali se slika nadaljuje z velikega na mali zaslon. Proizvajalec ponuja tak koncept v dveh velikosti. Tokrat testirani Zenbook Duo (UX481) je manjši model, s 14-palčnim glavnim zaslonom polne visoke ločljivosti in 12,6-palčni Screenpad Plus, ki ima ločljivost 1920 x 515 ter podpira dotike s prsti in priloženim pisalom. Večji in tudi konkretno dražji Zenbook Pro Duo (UX581) pa ima 15,6-palčni glavni zaslon in 14-palčnega dodatnega, oba z ločljivostjo 4K. Drugi je seveda ozek, zato podatek o diagonali ni povsem primerljiv. Pa tudi na pogled se zaslona kar precej razlikujeta. Že v osnovi nimata enakih tehničnih lastnosti. Glavni ima svetilnost blizu 300 nitov in kar dobro barvno pokritost, zato je povsem primeren za montiranje videa, obdelovanje fotografij ali drugo grafično delo, čemur je prenosnik najbrž tudi v osnovi namenjen. Svetilnost je ravno še dovolj dobra, a se ne bi branil višje, me je pa pogosto zaneslo in sem pritiskal po zaslonu, preden sem se znova zavedel, da tega podpira. Škoda je, da glede tega s spodnjim nista poenotena. Screenpad Plus je sicer, če odmislimo dotikabilnost, kar opazno nižje kakovosti. Barve so bolj zamolkle, jasnost slike ni enako lepa in predvsem je ta bistveno temnejša. Malo že zato, ker gre maksimalna svetilnost le do 240 nitov, še dodatno pa k temu prispeva gledanje pod kotom, zato zadeva v vsakem primeru izpade bolj temna. Zato je tudi primerna bolj za pomožno uporabo.

Čemu torej dodatni zaslon? Lahko ga obravnavaš kot dodatno površino, za določena majhna okna, ki bi bila brez tega prikazovalnika skrita nekje v ozadju, za tistimi okni, v katerih delaš. To je lahko Raziskovalec, glasbeni predvajalnik, kalkulator, koledar, e-poštni program ali še kaj drugega. Nekaj, kar vsake toliko časa ošvrkneš s pogledom, ni pa v središču tvoje pozornosti. Navsezadnje lahko tam teče video, medtem ko nekaj delaš, da tega ni treba odpirati na telefonu in iskati prave pozicije zanj. Lahko spodnji zaslon zrcali vsebine zgornjega, kar je dokaj trapasto, ker je seveda povsem drugačnih razmerij in ker je smiseln samo, če prikazuje kaj dodatnega. To dodatno pa je lahko nekaj, kar se nadaljuje ali premakne z glavnega zaslona. Najbolj očiten primer je program za montažo videa. Na večjem ekranu je tisto glavno – seznam datotek, predogled slike in ključne komande -, na manjšem pa steze s potekom posnetka. Seveda pa je treba nastaviti samodejno skrivanje opravilne vrstice, sicer ta prekrije nekaj uporabniškega vmesnika v programu. Drug primer so denimo programi, kot so Affinity, Photoshop in drugi, ki imajo kup okenc s temi ali oni možnostmi in gredo ta lahko na spodnji zaslon, da zgoraj ne omejujejo velikosti fotografije oz. tistega, na čemer uporabnik dela. Spodaj lahko drsnike premika še s pisalom, kar je precej priročno in natančno.

Vse to se sliši potencialno zanimivo in uporabno, do neke mere tudi je. Kdor montira video na prenosniku, brez zunanjega monitorja, s ScrenPadom zagotovo nekaj pridobi. Tako sama slika kot trak z montirnimi stezami lepo zadihata. Podobno pridobitev ima fotograf na terenu, pa najbrž še kdo. Še posebej, če mu kaj pomeni podpora za pisalo. A so tudi omejitve in nekoliko bolj negativne plati. Kot rečeno je drugi zaslon temnejši, zato se je treba sklanjati malo bolj nadenj, sicer se ga slabo vidi. Prav tako se tu ne gre zanašati na barvno pravilnost. In precej moti, da zgornji zaslon ne podpira dotika, zaradi česar je treba ves čas kombinirati dva načina upravljanja, ali pa pozabiti na prste oz. pisalo ter se ves čas zanašati samo na miško.

Dodatna funkcionalnost kajpak nima pravega smisla, če ni podprta še s primerno zmogljivostjo. Še posebej, ker vsa opravila, kjer drugi zaslon pride do izraza, zahtevajo precej procesorske moči in pomnilnika, odveč ni niti spodoben grafični čip z namenskim pomnilnikom. Testni prenosnik je poganjal procesor Core i7 desete generacije (10510U) v kombinaciji s 16 GB pomnilnika in še dodatno grafično kartico Geforce MX250 (poleg integrirane na procesorju) z dvema gigabajtoma pomnilnika. Da se kupiti tudi precej cenejšo konfiguracijo s procesorjem i5-10210U, 8 GB in zgolj integrirano grafiko. Diska SSD pa je v vsakem primeru 512 GB. V praksi so zmogljivosti pustile nekoliko mešane občutke. Za opravila, ki zahtevajo krajše obremenitve, denimo obdelovanje fotografij, se računalnik obnese zelo dobro. Takrat tudi grafika lahko nekaj pripomore in ventilatorja, ki ju sicer med običajno uporabo praktično ni slišati, še ne postaneta glasna. Toda takrat, ko je treba dlje časa vzdrževati polne zmogljivosti, denimo pri zapisovanju (»renderiranju«) videa, se pokažejo določene omejitve. Ventilatorja delujeta s polno močjo, procesorska zmogljivost pa nekoliko niha in je nekako na ravni tega, kar zmorejo tudi tanjša, 13,3-palčni prenosniki s podobnimi procesorji od osme generacije naprej. Pri delu z videom se pokaže tudi omejitev grafičnega sklopa, ki ima zgolj dva gigabajta pomnilnika, kar utegne biti nekoliko premalo za delo z videom v razločljivosti 4K. Kdor je še na polni visoki razločljivosti, ne bo imel težav. Glede na izbiro ločene grafike bi bilo morda skorajda vseeno izbrati cenejšo konfiguracijo, a se ji žal ne da nadgraditi pomnilnika. Škoda je, da se Asus ni odločil za Geforce 1650 ali kaj podobnega ter še nekoliko izboljšal hlajenja, denimo z odvodom toplote še kam drugam, ne zgolj skozi odprtine na zadnji strani. Enako je škoda, da priključek USB-C ne podpira protokola Thunderbolt 3, saj bi se dalo z zunanjo grafično kartico prek njega priti do čisto spodobnih zmogljivosti.

Presenetila je avtonomija baterije, ki odvisno od tega, kaj uporabnik počne in ali je drugi zaslon ves čas vklopljen ali ne, zdrži najmanj šest, lahko pa tudi do devet ur. Žal se prenosnik polni s posebnim priključkom, namesto čez USB-C, in niti ne posebej hitro. Od priključkov sta sicer prisotna še dva USB-A in HDMI, čitalnik kartic microSD in pa seveda obvezni izhod za slušalke. Soliden nabor, lahko pa bi bil tudi boljši.

Miška pa je v vsakem primeru nujna, kajti sledilna ploščica je izgubila svoj standardni prostor je zato stisnjena na levi, ob tipkovnici. Za silo se da preživeti z njo, saj sama po sebi na napačna, toda težko se je navaditi dejstva, da je postavljena pokončno, ne vodoravno, zato so lahko premiki pogosto napačni. Tipkovnica je prav tako ožja, kot bi pričakovali od 14-palčnega prenosnika, četudi so se ti fizično zmanjšali v zadnjih letih, ko so proizvajalci tanjšali robove okrog ekranov. Zaradi tega so tako tipke nekoliko manjše, predvsem pa so majhni razmaki med njimi. Presenetljivo se kljub temu da kar solidno tipkati tudi daljša besedila in občutek pri tem opravilu je čisto v redu, vseeno pa ne bi priporočal tega prenosnika tistim uporabnikom, ki imajo tipkanje za glavno dejavnosti. Še zaradi enega razloga, ne zgolj zaradi same tipkovnice.

Pri prenosnikih Asus je že v navadi, da imajo v pokrovu nekakšen podaljšek, ki takrat, ko je odprt, podnožje nekoliko dvigne. Zaradi teh nekaj stopinj nagnjenosti je potem malenkost lažje tipkati in tudi kroženje zraka naj bi bilo boljše, čeravno pri dotičnem modelu to ni poglavitni namen, kajti spodaj ni kakšnih rež za zajemanje hladnega ali odvajanje toplega zraka. Ta gre izključno skozi reže na zadnji strani in s tem posredno v zaslon.  Ker je ta priložnostna »noga« koničasta, je nekoliko neudobna med uporabo prenosnika na kolenih oz. stegnih. Pa tudi sicer v tej poziciji Zenbook Duo ni enako uporaben kot običajni prenosni računalniki, saj ima tipkovnico povsem spredaj in tako ni kam nasloniti dlani, in še sledilna ploščica ob strani ni najbolj priročna.

Prenosnik je sicer dovolj majhen, da ga ni težko imeti v naročju, tudi lahek je glede na velikost in namembnost. Izdelava je dobra, ohišje trdo, četudi v pretežni meri plastično. Nekje na spodnji strani je napis Harman Kardon, ki obeta dober zvok, prenosnik pa v tem oziru ne razočara. Za poslušanje glasbe in sploh za gledanje kakšnega videa ni nobene potrebe po zunanjih zvočnikih, saj malo računalnikov, ki imajo tako uravnoteženo predvajanje, običajno vsaj v enem delu frekvenčnega spektra zeva precejšnja luknja. Tu bi lahko bili bolj poudarjeni basi, a je še vedno veliko bolje kot pri marsikaterem drugem izdelku.

Zenbook Duo je torej primarno namenjen uporabi na mizi in brez dodatnega monitorja, toda v tem primeru bi bil najbrž boljša izbira večji model, ali pač? Smisel manjšega je kljub vsemu v njegovi bolj prijazni velikosti in masi, tako za postavitev kot premikanje, mogoče samo na mizi ali po stanovanju, pa še v precej bolj dostopni ceni. UX481 je solidno zmogljivo in uporabno orodje za razumen denar (vsaj v konfiguraciji z i5), medtem ko je UX581 izključno za kupce, ki vedo, kako ga bodo izkoristili in v doglednem času povrnili investicijo.