Asus ROG Zephyrus G16 (GU605): Ne mislite, da je ta elegantni 16-palčni prenosnik zgolj »gejmer«

Za razliko od glavnega tekmeca, ki leta reciklira pretežno enak dizajn in tudi materiale, Asus precej bolj eksperimentira z zunanjostjo svojih osrednjih igričarskih linij prenosnikov. Zephyrus G14, pionirski 14-palčni zmogljivi model, ves čas doživlja evolucijo, in letos je precejšnjih sprememb deležen tudi večji Zephyrus G16.

Prenosniki s 16-palčnimi zasloni so skoraj povsem prevladali tako v produktivnostnem kot tudi igričarskem razredu. Ker v slednjem prenosljivost ni izrazito pomembna lastnost – velika večina tovrstnih računalnikov najbrž nikoli ne zapusti svoje primarne mize –, sem kar presenečen nad maso pod dvema kilogramoma (z manj zmogljivo grafiko je še za 10 dag nižja) in nasploh zasnovo, zelo primerno za pospravljanje v nahrbtnik. Pri kakšni drugi zverini, težki okrog dveh kilogramov in pol, si tega res ne predstavljam, tu pa zlahka. In zelo očitno želi tajvanski proizvajalec v liniji Zephyrus imeti računalnike, ki dejansko upravičijo opis prenosni ter jih bomo dojemali kot bolj vsestranske.

Ohišje in zaslon blestita

Zephyrusa G14 že nekaj časa nismo imeli v rokah, ko pa smo ga, je bil vsaj delno plastičen. Novi G16 je popolnoma kovinski in tudi oblikovno je povsem blizu kakšnemu elegantnemu prenosniku za širši krog uporabnikov (ne bom rekel poslovnemu, ker so tisti precej bolj neizraziti in dolgočasni), zato bi se ga zlahka dalo uporabljati marsikje, nastaviti neopazno, belo osvetlitev tipkovnice in izključiti svetlobni pas na zunanji strani pokrova (čemu in komu je sploh namenjen?), pa najbrž sploh ne bi nihče opazil, da gre za računalnik z igričarskim pedigrejem. Mogoče bi ga celo kdo zamenjal za nek drug model z določenim sadjem na pokrovu, predvsem zaradi velikih rež za zvočnike ob straneh tipkovnice in sledilne ploščice, ki se razteza čez celotno spodnjo višino. Toda za razliko od tistih so tu robovi lepo posneti in je prenosnik res prijetno uporabljati. Kdor želi svojo igričarsko pripadnost izdajati, lahko izbere kakšen drug vzorec osvetlitve, in vklopi utripanje tistega traka svetečih diod, ki so ga diagonalno vgradili v pokrov. Ni pa kakšnega dodatnega svetlobnega pasu v spodnjem robu prenosnika in ali ob strani, kjer ga pogosto srečujemo. To v oddelku ROG hranijo za modele Strix, ki so bolj nezgrešljivo namenjeni gejmerjem. Zephyrusa bi torej zlahka videl tudi na mizi kakšnega fotografa, grafičnega oblikovalca, 3D-ustvarjalca in še koga. Navsezadnje so tudi tu zmogljivosti hude, čeprav hlajenje ni tako zelo učinkovito, predvsem pa je izvrsten zaslon OLED, ki ga je res smiselno izkoristiti na čim več načinov.

Povejmo najprej malo več o tem zaslonu, ker si to zagotovo zasluži. Poleg res šik in kakovostnega ohišja je najbolj izstopajoča in nova lastnost letošnje generacije tega prenosnika. Prvič so OLED-u omogočili osveževanje s 240 Hz – uporabnik lahko izbere med 60 in 240 Hz, kakšne vmesne vrednosti ni, medtem ko gre na zunanjem monitorju do 144 Hz – in tudi prvič je v ta model vgrajen tovrstni zaslon. Kar seveda pomeni, da je izrazito barvit in kontrasten in je veselje na njem tako igrati kot gledati serije, videe na Youtubu ali početi kaj resnega. Barve so namreč živahne in pravilne, črna je črna in svetilnosti je dovolj. Ni je sicer tako v izobilju, kot pri nekaterih Zenbookih z OLED-i, kjer sem imel nastavljeno pod 50 odstotki, tukaj sem bil namreč nekje na dveh tretjinah, in tudi ločljivost je malce nižja kot pri tistih, ki nudijo 2880 x 1800, četudi je diagonala večja. A kljub temu kakšne nazobčanosti besedila ali česa takega nisem opazil, in višje ločljivosti si za igre niti ne bi želel, ker bi potem računalnik še težje dosegal spodobno število sličic na sekundo v igrah. Obenem je računalnik dovolj lahek, da ga ni težav imeti na kolenih za ogled kakšnega filma ali serije. V tem primeru sicer priporočam nastavitev Optimus za grafični procesor, ki varčuje z energijo. Zaloge v bateriji je sicer za celoten film dovolj. Tudi za nekaj ur dela, za igranje pa tako ali tako mora biti prenosnik na napajanju.

Za Netflix in podobno je Zephyrus G16 odličen tudi zaradi zvočnikov. Ti so, vsaj za ta namen, eni najboljših, kar sem jih doslej slišal v prenosnikih, tam tam z Applovimi. Zvok je poln in nima kakšne hitro slišne luknje v nižjih ali višjih frekvencah, kar je zelo pogost pojav pri prenosniških zvočnikih. Glasnosti je za večpredstavnost dovolj, med igranjem pa priporočam slušalke. Tipkovnica je nadpovprečna, a se najdejo tudi nekatere z več hoda in bolj konkretnimi kliki. Vendar, gre za igričarski prenosnik. Medtem ko je sledilna ploščica naravnost veličastna. Ogromna, natančna, s tistim pravim občutkom, ko prsti drsijo po njej. Škoda, da se za igre tudi večinoma potrebuje miško.

Zmogljivosti tako tako

O zmogljivostih tole. Sam procesor Intel Core Ultra 9 185H (gre za najnovejšo, 14. generacijo, pri kateri so uvedli nov način poimenovanja) je sicer enak, kot smo ga srečali že v Zenbooku Duo, povsem drugačnem in drugi ciljni skupini namenjenemu prenosniku, vendar je tu dosegal skorajda povsem enake rezultate na sintetičnih testih. Verjetno glavnemu procesorju zaradi grafičnega dela, ki prav tako mora ustrezno zadihati, niso dvigovali moči. Enak je tudi v ostalih različnih konfiguracijah Zephyrusa G16, ki nimajo vgrajene najzmogljivejše grafične »kartice« (Nvidia Geforce RTX 4090), temveč eno od manj potentnih – RTX 4080 za 3.824 evrov, RTX 4070 za 3.150 evrov in 4060 za 2.900 evrov. Ne samo, da je sam grafični procesor iz nižjega razreda in že v osnovi zmore manj, tudi manjše najvišje moči je deležen v tistih izvedbah prenosnika. V tej, ki smo jo preizkušali, namreč lahko porablja vse do 115 W (95 W + 20 W dinamičnega »pospeška«), medtem ko denimo RTX 4070 lahko dobi 105 W (85 + 20), RTX 4060 pa 100 W (80 + 20). S tem bo sicer tudi segrevanja nekoliko manj, vendar zagotovo tudi sličic na sekundo v igrah oz. bo treba za njihov enak nivo zniževati grafične podrobnosti. Če me vprašate, bi se od teh dveh, ki sta dejansko v prodaji, odločil za dražjo. Preprosto zato, ker je treba 240-herčni zaslon nekako izkoristiti in ker se kasneje tega ne da nadgraditi.

Pri testiranju grafičnega dela je sicer Zephyrus G16 z RTX 4090 dosegel doslej najvišji rezultat. Resda v načinu Turbo in za las, kajti Lenovo Legion Pro 7 z RTX 4080 mu je bil testno za petami. Med načinoma Turbo in Performance je sicer na meritvah in tudi v praksi v igrah morda deset odstotkov razlike, lahko tudi manj, ventilatorji pa so nekoliko manj nadležni, čeprav še vedno zelo glasni, in tudi zgornji del osnovnega dela prenosnika, nad tipkovnico, se v vsakem primeru zelo segreje. Rekel bi, da je dokaj vseeno, če ostanete pri načinu Performance, v kolikor pa želite iztisniti iz prenosnika vse, kar zmore, pa ga takrat prestavitve v način Turbo. Na voljo je še »tihi« način (Silent), ki pa prenosnik že me običajno uporabo preveč upočasni, obenem pa ni zares tih, tako da se z njim sploh nima smisla ukvarjati. Prenosnik smo sicer uporabljali z nastavitvami, ki so povsem zaobšle v procesor integrirani grafični del (t. i. stikalo MUX), torej izključno z ločeno grafično kartico. Na voljo je sicer tudi napredni način Optimus (Advanced Optimus), ki zna, kadar je to potrebno za doseganje čim več sličic na sekundo, signal na zaslon speljati neposredno z Geforcea, kadar ni, pa uporablja integrirano grafiko za manjšo porabo (običajni Optimus je tudi v igrah sliko na zaslon pošiljal čez grafiko v glavnem procesorju, četudi jo je izrisovala ločena grafična kartica).

Ali boste v igrah dosegli oz. se vsaj približali 240 sličicam na sekundo, je seveda odvisno tudi od vsakega posameznega naslova in grafičnih podrobnosti, ki si jih zaželite. Prenosnik v nobenem primeru ni zadosti zmogljiv, da bi to pri izvirni ločljivosti zaslona omogočal povsod, seveda bi se s polno visoko ločljivostjo bistveno bolj približal temu cilju. So igre, kjer mejo 200 fps, dokaj zlahka vsaj doseže ali tudi preseže, F1 2023 je tak primer, v nekaterih drugih, denimo v Baldur’s Gate 3 ali Spiderman Miles Morales sem bil brez naprednega senčenja na najvišjih nastavitvah malo pod stotimi sličicami na sekundo, z nižjimi se da priti tudi čez to mejo, vklopljem Ray Tracing pa pomeni, da se število giblje bolj okrog »običajnih« 60 ali še nižje.

Nekateri igričarski prenosniki imajo glavnino priključkov na zadnji strani, dotični pa je bolj standardnega tipa in je tako vse ob strani. Na levi namenski priključek za napajanje, HDMI, USB-C/Tunderbolt 4, USB-A in izhod za slušalke, na desni pa še po en USB-C, ki podpira tudi video izhod (Display port) in polnjenje prek njega, in USB-A ter nazadnje čitalnik pomnilniških kartic SD. Rež, skozi katere bi pihal topel zrak uporabniku v roke, ob straneh ni.

Novi Zephyrus G16 je eleganten, minimalističen večpredstavnosti prenosnik z dovolj zmogljivo zasnovo za igranje. Ni idealen za slednje, kajti hlajenje se precej bori s tankim in kovinskim ohišjem, toda nanj lahko gledate tudi kot na alternativo Macbooku Pro 16 ali kakšnemu drugemu podobnemu prenosniku, le da z igričarsko grafično kartico in še (morda še bolj pomembno) izvrstnim zaslonom OLED. Mislim, da ima širšo ciljno skupino kot na zapriseženo gejmerski modeli na eni in visoko zmogljivi »klasični« na drugi strani.

HVALIMO:

• Šik in kakovostno izdelano aluminijasto ohišje
• Zaslon OLED s hitrim osveževanjem
• Razkošno velika in zelo natančna sledilna ploščica
• Izvrsten zvok
• Dober in smiselno razporejen nabor priključkov

GRAJAMO:

• Odvajanje toplote (tudi zaradi kovinskega ohišja) ni najboljše
• Glasni ventilatorji med igranjem iger in drugimi resnimi obremenitvami
• Povprečna avtonomija baterije