Asus ROG Strix Scar III: Domači disko z nekaj dobrimi idejami
Matjaž Ropret 27. junija 2019 ob 06:27

Je glavno, da se sveti, ali je vseeno pomembno, da Fortnite in ostale igre tečejo pri čim več sličicah na sekundo? Kaj pa, če bi si zaželeli kar oboje, pa mogoče še kaj zraven. Asusov najnovejši igričarski orjak ROG Strix Scar III izpolnjuje vse te želje. Vmes mogoče kakšno stvar opravi malo bolj napol, toda na svojem področju je zelo suveren in tudi sicer je lahko zelo uporaben prenosnik, saj se da novoletno okrasje tudi v dokajšnji meri omiliti.

Tretji Strix Scar znova obstaja v manjši in večji izvedbi, na test smo dobili večjo, ki ima 17,3-palčni zaslon polne visoke ločljivosti z osveževanjem 144 Hz. Res je velik in debel, a ti računalniki so vseeno zdaj daleč od tega, kar smo si nekoč predstavljali pod pojmom 17-palčni prenosnik. Masa znaša slabih 2,9 kg, predvsem pa sta z manjšimi robovi okrog zaslona širina in globina postali povsem znosni. Še nedolgo tega 15,6-palčni primerki niso bili dosti manjši. Debelina tudi ni pretirana, seveda pa je nekaj mora biti že zaradi hlajenja. Ta prenosnik ima reže za odvajanje toplote praktično na vseh straneh. Ohišje je skoraj v celoti plastično, pokrov premore nekaj kovine in na nekaterih delih so poskusili z imitacijo ogljikovih vlaken – ta precej privlači maščobo s prstov, kot jo tudi sledilna ploščica –, drugod pa je pač taka in drugačna črnina. Tako ali tako potem osvetlitve poskrbi za poživitev. Kakovost materialov se zdi kar spodobna, tudi pokrov se ne zvija preveč ob grobem ravnanju z njim in vse skupaj se zdi dovolj masivno za redno prenašanje naokrog, čeprav dvomim, da bo kdo kupil to mašino zaradi takih namenov. Vsaj v tej večji inkarnaciji, v manjše še mogoče. Dotična se brez najmanjšega dvoma najbolje počuti na domači mizi in priključena na napajanje. Potem neizbežno sledi vprašanje, zakaj ne namizna »kišta« Razlogov je lahko več in so pri vsakem kupcu nekoliko drugačni, dejstvo pa je, da zadeva ima določen šarm in da kar smiselno sestavljena skupaj. Seveda se še vedno da priključiti zunanji monitor in ostalo periferijo. Končna cena bo kar visoka, povsem nesmiselno početje pa to le ni.

Glavni razlog za novo generacijo modela Strix Scar je povsem očiten – na voljo so Intelovi procesorji devete generacije in (še pomembneje) Nvidijine grafične kartice RTX. Te so z letošnjim letom začele nadomeščati prejšnjo družino GTX in prinašajo nove trike, kot je izrisovanje grafike s tehniko sledenja svetlobe (ray tracing), ki daje osupljive rezultate, a je strojno izjemno zahtevno. Tako že »vstopna« kombinacija šestjedrnega procesorja i7-9750H in grafike Geforce RTX 2060 nudi dovolj velik preskok s prejšnjih konfiguracij, da se splača pri računalniku izboljšati še kaj drugega in mu pripeti novo številko v imenu. Res pa so za zdaj tudi cene prenosnikov z novimi grafikami še nekoliko višje od tega, kar bi si človek želel. Zato bo verjetno osnovno vprašanje, ali je zadostna ta konfiguracija, v navezi s šestnajstimi gigabajti pomnila, ali je treba mogoče poseči po (približno dvesto evrov) dražji in grafično še zmogljivejši RTX 2070 ali pa morda kar po 2080 (Max-Q). Hiter odgovor bi bil, da za Full HD zadostuje 2060, za višje ločljivosti pa bi bilo treba imeti kaj močnejšega.

V nekaj več povedih pa bi rekel, da je vseeno precej odvisno od igre ali programa in od zahtev uporabnika. Pa tudi od tega, ali igra z napajanjem ali na baterijo. Pri marsikateri igri prenosnik uspe doseči 144 slik na sekundo ali vsaj pride blizu, določene imajo mejo celo postavljeno nižje, in to pri polnih grafičnih podrobnostih. Vsekakor pa ni nobenih težav z zagotavljanjem povsem igrabilnih 60 fps. RTX 2060 je vsekakor vsaj na ravni prejšnjega GTX 1070, zraven pa ponuja še precejšnjo grafično olepšavo pri igrah, ki že podpirajo Ray tracing ali pa bodo v prihodnje. Z baterije sistem privzeto poskuša omejevati zmogljivosti, lahko jih seveda odpreš, ampak potem bo zaloge za nekje med uro in dvema zabave, nič več. Med polnimi obremenitvami je pričakovano tudi hrupa ventilatorjev in oddane toplote kar precej, sicer pa je sistem dokaj tih, včasih tudi popolnoma, in hladen. Vse je torej odvisno, kaj počneš s tem računalnikom. Povsem uporaben bi bil tudi za kakšna druga opravila, program za urejanje fotografij Affinity Photo na njem denimo že deluje sprejemljivo hitro, kajti drugače je kar počasen. Vsaj bil je, dokler niso pred kratkim omogočili izrabe grafičnega procesorja. Tudi za montiranje videa bi bil Strix Scar III lahko primeren, če le program zna izkoristiti Geforcea, nekateri žal ne preklopijo z Intelovega grafičnega čipa, vgrajenega v procesor.

Zaslon prenosnika je sicer dober in 144 Hz je vsekakor balzam za zahtevne igričarje. Tudi svetilnost je spodobna, marsikdaj sem jo znižal na kakšnih 70 odstotkov ali še celo manj. Verjetno bi se kdo pritožil nad barvno pravilnostjo, zaradi česar bi mogoče odpadla zgornja foto in video scenarija, toda za igre in marsikateri drugi namen je ekran lep. Podpira tudi nekakšen osnoven HDR, ne podpira pa dotikanja za upravljanje.

Asus ROG Strix Scar III (17.3)
  • Oblika in izdelava
  • Zaslon
  • Zmogljivost
  • Raznovrstnost in število priključkov
  • Kakovost tipkovnice in sledilne ploščice
  • Trajanje baterije
  • Razmerje med ceno in kakovostjo
3.9

Naj kupim?

Ta Asus prinaša zaslon s hitrim osveževanjem, ki mu hardver dejansko lahko parira. Ključek Keystone je zanimiva ideja, osvetlitve je mogoče celo preveč, zato pa cena najbrž ne bo pretirana in zato je ROG Strix Scar III dobra izbira.

Tipkovnica pri tem prenosniku je izjemno prijetna in kar kliče k še čemu drugemu, ne samo besnemu pritiskanju na tistih nekaj ključnih tipk (wasd in ostale). Tipke smo mogoče malo manjše, kot jih je marsikdo navajen in kot bi jih pri tako velikem prenosniku pričakoval, toda to večje težave ne predstavlja. Bolj pomembno je to, da so dokaj mehke, a spet ne preveč, tako da dajejo fin občutek med tipkanjem. Še posebej zato, ker imajo dovolj hoda in ker niso preglasne. Seveda je prisoten tudi numerični del, na funkcijskih so (v kombinaciji s tipko FN) še običajne bližnjice za nastavljanje tega in onega (svetlost zaslona, osvetlitev tipkovnice, …) nad njimi pa še pet tipk – tri za zvok in preostali za nastavitev režima hlajenja in priklic programa za nastavljanje prenosnik Armoury Crate. Osvetlitev pa je lahko atraktivna, lahko pa tudi malo moteča, odvisno od osebnih preferenc in nastavitev. V večini prednastavljenih režimov se barve ves čas spreminjajo. Uporabnik ima nekaj nadzora nad tem, kako in v kakšnih intervalih, toda povsem svoje volje ne more uveljaviti. Razen če izbere stalno enobarvno nastavitev. Prenosnik sicer sveti tudi s spodnje strani in pa skozi logotip na pokrovi. Celo takrat, kadar »spi«. To pa je malo odveč in tudi prav nič prijazno do baterije.

Pri sledilni ploščici so si snovalci najbrž rekli: »Saj bodo vsi uporabljali miško.« In so jo naredili polovičarsko. Brez problema bi bila precej večja in lahko bi bolje zaznavala nežne dotike, ni vedno samo najhujša akcija. Ima seveda tipki, ki sta za igre nujni, ampak res – miška je obvezna. Poleg barv in natančnega upravljanja je igričarjem pomemben še zvok, res pa je, da običajno uporabljajo slušalke. Če se vseeno odločijo za vgrajene zvočnike, so ti precej glasni, pa tudi kakovost godbe je kar solidna. Seka, po domače.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


Omenjeni Armoury Crate je ena od osrednjih točk tega prenosnika, tam uporabnik nastavlja marsikaj – od osvetlitve tipkovnice, prek režima delovanja in hlajenja, osveževanja zaslona do še nekaterih drugih lastnosti. Pri čemer je mogoče imeti definiranih več profilov in prehajati med njimi, eden pa je vezan tudi na neobičajen in zanimiv dodatek Keystone. To je nekaj podobnega kot ključek USB, ki pa sodi v posebno, namensko odprtino ob strani prenosnika, in je mišljen kot uporabnikov fizični predmet za prijavo in nastavitve. Koncept se mi zdi dober, toda izvedbi še malo manjka. Zdaj se ob »priklopu« tega »ključa« res spremenijo omenjeni parametri, a tudi ti ne vedno, kajti zadeva ne deluje povsem zanesljivo ter včasih tudi med uporabo računalnika kriptično nekaj sporoča (oddaja čudne zvočne signale), nima pa vstavljanje tega dodatka nobene zveze z avtentikacijo. Ali pa mogoče s tem, da bi bil prenosnik brez ključa odklenjen samo za določene programe, mogoče kot otroški način pri telefonih. No, omogoči pa dostop do skrite particije na disku. V glavnem – všeč mi je ideja, vendar jo bo treba še dodelati.

Tej igričarski mašini samo še nekaj dodatne spoliranosti manjka do ocene odlično. Večino od tega bi lahko še dosegli prek posodobitev biosa, gonilnikov in ključnih programov. Ali bodo, je pa drugo vprašanje. Prenosnika s točno enako konfiguracijo (modelna oznaka ja sicer G731G) pri slovenskih trgovcih še nisem zasledil, zato ne morem povsem natančno oceniti, kakšno vrednost za svojo ceno ponuja. Lahko se opiram na cene zmogljivejšega modela z grafiko RTX 2070 (vendar brez prednameščenega sistema Windows), ki se gibljejo okrog 2300 evrov. Glede na konkurenco se mi ROG Strix Scar III ne zdi napačno umeščen, treba pa si je seveda odgovoriti na vprašanje, ali je to najboljša igričarska investicija za dobra dva tisočaka ali bi željam, potrebam in navadam, vsakdo ima drugačne, bolj ustrezala kakšna druga rešitev.

Avtor Matjaž Ropret
mm
Matjaž že več kot desetletje novinarsko pokriva tehnološki svet. Najprej na Radiu Slovenija, nato je na Delu od začetka leta 2009 do jeseni 2016 urejal redno tedensko prilogo Infoteh in pripadajočo rubriko na spletni strani. Zdaj je urednik Tehnozvezdja in hkrati glavni avtor na tej strani. Uporablja tiste naprave, ki se mu zdijo tehnološko dovolj napredne, uporabne in narejene z vsaj nekaj sloga, ne glede na znamko, operacijski sistem, platformo in ostale religiozne razloge.
Matjaž Ropret - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja