ASUS ProArt P16: Če ga polno izkoristite, potem cena ni previsoka!

Zmogljiv prenosnik, ki bo kos vsaki ustvarjalni nalogi, celo najbolj zahtevni. To ima ceno. V evrih in porabi energije, kar morate vzeti v račun, zato je še najboljša ocena, da »zverina« preprosto ni za vsakogar!

Na spletu sem zasledil tendenciozne naslove, da Asusov prenosnik za »profesionalce« zasenči celo Applovega Macbooka Pro. Ne vem čisto dobro, kaj so s tem mislili, saj gre za primerjavo med hruškami in jabolki! Medtem ko drugi po zaslugi procesorske arhitekture porabi manj, ga prvi gladko prehiti v grafični moči. Zdaj pa se odločite, kaj vam pomeni več. Še nečesa ni mogoče spregledati: da so za temelj vzeli igričarski prenosnik Zephyrus, iz katerega so umaknili vso »šaro«, ki ta prenosnik že na videz potiska v roke navdušencem nad videoigrami!

Prenosniki za ustvarjalce imajo veliko skupnega z gamerskimi. Pri obeh je poudarek na visokih procesorskih in grafičnih zmogljivostih, odzivnem času zaslona in velikem delovnem pomnilniku. So pa tudi razlike. Modeli za ustvarjalce ne potrebujejo hitrega osveževanja (čeprav to ne moti) in svetlobnih učinkov, pomembnejša sta visoka ločljivost in pravilnost barv. Prepričani ste lahko, da so se pri teh dveh lastnostih še posebej potrudili.

Fordov barvni teorem

Henry Ford naj bi dejal, da naj kupec dobi katerokoli barvo, dokler je črna. To mi je najprej padlo na misel, ko sem ASUS ProArt P16 vzel iz škatle. Ohišje je črno, morda ne povsem ogleno, a mu ne manjka veliko. Ne dvomim, da je nadvse elegantno in brezčasno, a se mi poraja mnenje, da morda vsem ustvarjalcem, med katere sodi veliko mladih, izbira barve ne bo najbolj všeč. Nenazadnje je prenosnik zagotovo del njihovega »sloga«. Je pa črna barva zagotovo odlična podlaga za lepljenje kulskih nalepk, ki tako pridejo bolj do izraza in preprečijo, da se mastni madeži od prstov poznajo. Površina ni ena tistih, na katero se ti za stavo lepijo madeži, premaz proti njim naredi svoje, a se pod določenim kotom in pravo svetlobo vseeno vidijo. Še nekaj me je zmotilo pri zasnovi ohišja. Tanka plošča za zaslonom, ki ni pretirano toga, se je nežno zvila, ko sem zaslon prijel v zgornjih vogalih in ju potisnil v nasprotni smeri.

Ker je zaslon velik, je pod njim veliko prostora za tipkovnico, še posebej, ker ta nima »samostojnega« numeričnega dela. Tipke so dovolj velike in je med njimi dovolj prostora, a bo k natančnemu in udobnemu tipkanju še bolj prispevalo 1,7 milimetra hoda vsake tipke. Velika je tudi sledilna ploščica, v katero je integriran krožni vmesnik (DialPad) za upravljanje, ki je pri nekaterih drugih prenosnikih ločen samostojen element. Pred prvo uporabo ga morate omogočiti v programu ProArt Creator Hub, nakar je še posebej uporaben v zahtevnejših programih za ustvarjanje. Kot primer bom navedel stari dobri Photoshop, v katerem z njim hitro spreminjate orodja, povečave, velikost čopičev in tako dalje.

Vse lepo in prav, a nekaj me je vseeno zmotilo. Da se pri vseh teh zmogljivostih in ceni nikomur ni utrnila ideja o vgradnji čitalnika prstnih odtisov v tipko za vklop. Zagotovo ne bi bil odveč. Marsikomu je preprostejše računalnik odkleniti s prstom, namesto da strmi v kamero nad zaslonom.

Marsikaj se vrti okoli zaslona

Nič ne bi bilo narobe, če bi zaslon podpiral 120-herčno osveževanje, saj se ustvarjalci pogosto popoldne sproščajo s partijo ali dvema najljubše igre. Za to, s čimer služijo denar, pa 60 hercev zadošča. Ko ProArt P16 vzamete iz škatle, hitro postane jasno, da poka od zmogljivosti. Jamstvo za to sta AMD-jev procesor, ki se močno spogleduje z algoritmi umetne inteligence, in grafična kartica do RTX 4070 (zmogljivejših modela 4080 in 4090 v njem ne boste našli). Nisem poganjal res zahtevnih programov, ampak delovanje prenosnika je bilo vedno gladko in razmeroma tiho. Le ob hudem obremenitvenem testu ventilatorji preklopijo na višje obrate in hrup se poveča.

Zaslon najbolje opisuje beseda perfektno. Vse na njem mi je bilo všeč. Razmerje stranic, visoki kontrasti, ločljivost in pravilnost barv, za kar si je prislužil certifikat Pantone. Če kaj, bi si želel le višje svetilnosti, kajti ob delu na prostem pod svobodnim soncem se pozna, zakaj se nekaj kandel več ne bi branil.

Pomnilnika in prostora za shranjevanje je dovolj. Testni primerek je zapolnil pomnilnik na zavidljivih 64 gigabajtov. Spominski čipi so »prispajkani« na matično ploščo, torej RAM-a ni mogoče preprosto nadgraditi, o čemer je smiselno razmisliti ob nakupu. Vgrajen pogon je povprečno hiter, kar je spet ena manjša pomanjkljivost modela. Pričakoval bi hitrejšega, kajti ustvarjalno delo pomeni premikanje velikih datotek sem ter tja. V notranjosti je še reža za drugi pogon, povezana z vodilom PCIe 4.0. Za vsak primer, če eden ni dovolj.

Avtonomija je rak rana vseh zmogljivih prenosnikov. Ob polni obremenitvi komponent me ne preseneča, da se je baterija v pol ure znebila 60 odstotkov napolnjenosti. Takšnih zmogljivosti verjetno redko potrebujemo, a če jih, potem takrat velja poiskati bližnjo električno vtičnico. Veliko varčnejši je ob nezahtevnih opravilih, gledanju videa na YouTubu prek domačega omrežja in polovično svetlem zaslonu. 5-odstotna poraba na uro ni pretirano velika, saj dopušča kar 20 ur užitka. Zmerna raba (pisarniška dela) avtonomijo skrajša na 9 ur, ob zahtevnejših opravilih, kot je na primer urejanje videa, pa pade pod 5 ur. Ni ne dobro ne slabo, temveč povprečno.

Spet (ta) umetna inteligenca

Pravijo, da kupci prenosnikov še vedno dajejo prednost zmogljivostim in varnosti pred pripravljenostjo na algoritme umetne inteligence, a tega ne vidimo na trgu. Pri boljših je še vedno poudarek na umetni inteligenci. Tako je tudi v primeru ProArta P16, kjer imajo algoritmi na voljo obilo moči, saj poleg procesorja svoj delček prispeva še grafična kartica. Težko je reči, kako to vpliva na umetno inteligenco, kajti večina programov se tozadevno še vedno zanaša na spletne strežnike. To velja za Microsoftov Copilot in ne za Asusovi orodji za urejanje in iskanje fotografij StoryCube ter MuseTree. Zaradi zadnjega se zna marsikateremu ustvarjalcu pocediti slina. Njegov namen je jasen: digitalizirati proces ustvarjanja, ki temelji na oblikovanju miselnega vzorca (razvoja ideje v obliki drevesa) in generativnem modelu umetne inteligence Stable Diffusion 1.5. Med kreativnim razmišljanjem ustvari veliko slik, dokler ne pridemo do najboljše. Zanimivo orodje, ki zna marsikomu poenostaviti delo.

ProArt P16 sodi med najboljše prenosnike z umetno inteligenco, med najboljše prenosnike za urejanje videa in celo med najboljše prenosnike na splošno! To pa seveda ni poceni!

HVALIMO:

• Kakovostno in elegantno (črno) ohišje
• Perfekten zaslon OLED razločljivosti 4K
• Avtonomija ob izvajanju preprostih nalog
• V sledilno ploščico integriran DialPad
• Odlične zmogljivosti procesorja in grafike
• Glasen in jasen zvok

GRAJAMO:

• Zgolj 60-herčno osveževanje zaslona
• Povprečna hitrost branja in pisanja na pogon SSD
• Ob najvišjih »obratih« se baterija hitro prazni
• Do žepa ne najbolj prijazna cena
• Tanek pokrov z zaslonom (zvija se pod pritiskom)
• Ni vgrajenega priključka za računalniško omrežje