Artemis Fowl: Ko nestrpno čakaš, da se spet pojavi Judi Dench!
Marjan Kodelja 3. septembra 2020 ob 06:28

Čeprav sta režiser in scenarist Kenneth Branagh in avtor knjižne podlage Eoin Colfer Irca, je film narejen po hollywoodskih napotkih, kako mora biti narejen, da pritegne gledalce, zato kakovostnega presežka ni pričakovati. Nastane film na prvo žogo, kjer je višek intelektualnosti boj s trolom, višek humorja pa izjava, da je bil David Bowie pravzaprav vilinec.

Na površju so ljudje, globoko pod tlemi pa civilizacija vilincev, v kateri se prepletata visoka tehnologija, ki je človeštvo še ne dojame in čarovnija, ki nam je takisto popolnoma tuja. Vilinci so zato v vseh pogledih naprednejši, z izjemo 12-letnega brihtneža, ki se v filmu nameni osvoboditi izginulega očeta, na koncu pa se proglasi za kriminalnega genija. Orki vidimo le na kratko v vilinskem zaporu, trol ima vidnejšo vlogo, gigantski škrat Mulch Diggums pa je v minutah na zaslonu ljudem in vilincem skoraj enakovreden. Fant, Artemis Fowl mlajši, si zamisli načrt, ki se po čudežu izvaja natančno po njegovem predvidevanju, pa čeprav šele spoznava pravi ustroj sveta, mlajša vila policijska Holly Short mu pomaga, medtem ko se superiornost ostalih razblini pred njegovim intelektom. Malce preveč prozaično in neverjetno tudi za fantazijski svet. Pričakovali bi vsaj kakšen odklon od začrtane smeri, da bi fant lahko nedvoumno pokazal vse svoje sposobnosti. Vdor trola v njegov dom nakaže tovrstno željo, vendar se kaj kmalu izjalovi.

Ne vem, kaj si je mislil avtor literarne predloge, ko je prvič videl film, vendar si kar mislim, da ni ravno skakal od zadovoljstva. Vse skupaj me spominja na vsebino osme sezone Igre prestolov, ki prav tako ne more biti v ponos pisatelju Georgu R. R. Martinu, zato kot edini pravi smisel filma Artemis Fowl vidim kot napovednik za drugega, vsebinsko bolj domišljenega.

Dvoje je pozitivno v filmu. Posnet je odločno, predvsem pa so odlični posebni učinki, od nadnaravnega gromozanskega trola, katerega gibanje je lepo zlito z gibanji in akcijami igralcev, preko prikaza mesta Pristan (Haven City) in vilinskih tehnologij, do nadnaravnih sposobnosti vilincev in škratov. Enega škrata, če sem natančen, pa še ta je za razliko od drugih svoje vrste, velik kot človek. Angleška igralka Judi Dench pa je drugi razlog, čemu se film kljub slabi zgodbi splača pogledati. Njena pojava kot vilinska poveljnica Root (Korenina) je preprosto legendarna. Zelena oprava ji pristaja, čeprav sem nekje zasledil, da je videti kot pozabljeni zlikovec iz Vojne zvezd. Rezkav glas te pretegne, prevzame pa flegmatičnost in cinizem v njenih dialogih, ki občasno izpadejo kot monologa, saj so drugi v njeni prezenci raje tiho. Tako dobra je, da so vsi drugi prizori filma bolj kot ne mašilo med prizori, kjer nastopa ona. Vezno tkivo, ki mora biti, drugače ne bi gledali filma, pač pa najboljše od Judi Dench. »Korenina« preprosto raztura in če nje ne bi bilo, potem bi vam težko priporočal ogled filma. Tako pa ga, kljub plehki zgodbi.

  • Kaj: Artemis Fowl
  • Kje: HBO, pa tudi »saj veš, kje«
  • Ocena: 3 (pa še to komaj in le zaradi Judi Dench)
Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja