Namizni računalnik Mac Studio s prelomnim procesorjem M1 Ultra, za katerega so fizično združili dva M1 Max, že vse od predstavitve naprej vznemirja zahtevne uporabnike, preizkuševalce in navdušence nad tehnologijo. Znova tudi kaže, da v Applu razmišljajo drugače kot tradicionalni igralci »pecejaškega« sveta, kot so Intel, Lenovo, Microsoft in podobni. Ne bom presenečen, če se bo druga stran v prihodnjih letih še bolj približala Applovemu integriranemu pristopu.
Osebni računalniki Mac so po prehodu na procesorje, razvite na osnovi Armovih predlog, doživeli popolno preobrazbo. Postali so fantastično hitri tudi pri najbolj zahtevnih nalogah in hkrati še izjemno energijsko učinkoviti, kar se je prej zdelo kot nekaj nemogočega, saj se zmogljivosti (moč!) in nizka poraba v večini okoliščin izključujejo. Dokaz so ravno predhodniki z Intelovimi procesorji, ki so bili ob obremenitvah ali zelo glasni ali so se precej segrevali, pogosto je bilo prisotno kar oboje hkrati. Toda Applovi inženirji preskoka niso dosegli zgolj z drugačno arhitekturo procesorjev. Arm je navsezadnje na sceni že desetletja, kraljuje v pametnih telefonih, vendar nikoli prej ni veljal kot sinonim za ekstremne zmogljivosti, kvečjemu za dobro energijsko učinkovitost, toda na račun zmogljivosti.
Poglavitna razlika v primerjavi z računalniki, na katerih teče operacijski sistem Windows ali Linux, je v tesni integraciji. Tako same strojne opreme kot tudi programske, ki je optimizirana za točno določen hardver. Vse skupaj ni dosti drugače kot pri telefonih, kjer androidna stran sicer prav tako uporablja »procesorje«, ki so v bistvu veliko več od tega, a nima enake simbioze teh s programskim delom. Procesorji M1 vsebujejo še mnogo drugih pomembnih sestavin kot zgolj glavni (računski) procesor in grafični del. Tu so med drugim še enkoderji za video, ki jih pri PC-jih običajno srečujemo na grafičnih karticah in zelo pospešijo zapisovanje (»renderiranje«) video posnetkov, potem t. i. varna enklava s podatki, kot so prstni odtisi in druge občutljive zadeve, enota za umetno inteligenco in, kar je najbolj pomembno, enoten pomnilnik. Dejstvo, da je ta vključen na isti rezino silicija, za najmanj red velikosti pohitri pasovno širino za izmenjavo informacij. M1 Ultra, ki ima že prednost fizične velikosti, kar pomeni več pomnilniških »modulov«, ki vsi lahko delujejo istočasno, dosega hitrost pomnilnika neverjetnih 800 Gb/s. Od tu in skrajšanih procesorskih ciklov zaradi tesne integracije izhaja največji del Applove trenutne prednosti pred AMD-jevimi ali Intelovimi procesorji. Slednji se sicer lahko borijo z večanjem moči, dodatnimi jedri, 3D zasnovo in še čim, vendar vemo, kaj to potegne za sabo.
Toda zasledovanje iste poti, kot jo je ubral Apple, kjer je vse skupaj le še en sam čip, bi odneslo tradicionalno prednost PC-jev. Govorim seveda o možnosti menjave posameznih komponent. V namiznih računalnikih so procesor, pomnilnik, diski, grafična kartica, lahko tudi omrežna kartica in še kaj ločeni in zamenljivi. V prenosnih so nekatere od teh stvari lahko neodstranljive na osnovni plošči, a tudi tam so proizvajalci pri marsikaterem modelu vrnili vsaj reže m.2 za diske (NVMe), in komponente so večinoma še vedno samostojne, ne del sistema na čipu kot pri Applu ali pametnih telefonih.
Seveda je PC-je tudi lahko odpreti, medtem ko je Mac Studio treba malodane na silo spraviti narazen. So se pa Youtuberji, ki so to poskušali, začudili nad tem, da sta na osnovni plošči reži za diska SSD. Ne sicer vrste m.2, pa vendar je izgledalo, da bi se morda dalo kasneje računalnik nadgraditi z večjim ali dodatnim diskom. Vendar se je izkazalo, da to ne drži, po drugi strani pa so nekateri prehitro obtožili Apple, da je »zaklenil« menjavo diska na uradne servise. Tudi to namreč ni res, saj je stvar v tem, da gredo v tiste reže kartice, ki vsebujejo zgolj čipe za bliskovni pomnilnik (NAND), medtem ko sta krmilnika, kot večina ostalega, del »procesorja«. V svetu PC-jev smo navajeni, da vsaka ploščica z diskom NVMe ali SATA vsebuje tudi krmilnik. Vendarle pa je zadeva očitno zaklenjena v toliko, da računalnik ne sprejme drugačne (posamične in skupne) velikosti diskov, kot tiste, s kakršno je bil kupljen. Nadgrajevanje torej pri Applovih napravah, kot vedno, odpade.
Dokler se proizvajalci procesorjev in PC-jev ne odločijo za kopiranje modela integracije, tako lahko kot eden pomembnih razlogov za izbiro tovrstnega računalnika ostane večja svoboda pri izbiri sestavnih delov in njihova kasnejša zamenjava. To, vsaj v »normalnih« časih, tudi cene drži precej pod Applovim nivojem. Videli pa bomo, ali bo industrija podlegla pritisku, da mora za vsako ceno zasledovati kombinacijo zmogljivosti in energijske učinkovitosti, ki jo je pokazala družina procesorjev M1.
Fotografiji: Apple
Brez komentarjev