Balkonske sončne elektrarne so razmeroma cenen način, kako se pohvaliti, da ne samo razmišljaš o obnovljivih virih, temveč, da jih že uporabljaš, in obenem nekaj malega prihraniš. Vprašanje, ki si ga prej moraš resno zastaviti, pa je, ali si pripravljen počakati več let na povrnitev vloženega denarja.
Balkoni v blokovskih naseljih, od tu nenazadnje ime, so kot naročeni za manjše balkonske sončne elektrarne. Razmeroma preprosto je na ograjo postaviti sončne celice, in ker je dostikrat stanovanjski električni priključek enofazni, ni večjih težav, da med dnevom ustvarjene energije ne bi porabile priključene naprave. Tako je vsaj na papirju, kajti v praksi, se hitro pojavi cel kup vprašanj, na katera moraš najti zadovoljive odgovore. V blokih najprej, ali je sploh dovoljeno na pročelje nameščati sončne panele oziroma ali je zanje dovolj prostora, da ne posegaš v pravice sosedov.
Kot ni vse zlato, kar se svetu, tudi ni vsak balkon primeren. Optimalno je, če je lice »ograje« obrnjeno čim bolj proti jugu in ga nikoli ali vsaj večine časa, ne senči bližnja zgradba ali visoko drevje. Sončna elektrarna bo delovala optimalno, če bodo celice dnevno čim več ur obsevane s fotoni sončne svetlobe. Sledi izbiranje naklona. Najbolj bodo izkoriščene pod 35-stopinjskim kotom, a tudi, če jih postaviš navpično, pogosto je to lažje, bo izkoristek še vedno dober. S postavitvijo panelov, ki so del kompleta Anker Solix, ni težav. Dodani so vsi konstrukcijski elementi za postavitev na tla ali na balkonsko ograjo, celo jeklenica za dodatno varovanje. Dovolj je, da slediš navodilom in po slabe pol ure vijačenja, je elektrarna pripravljena na delovanje. Poleg balkona jo lahko postaviš na tla ali na nadstrešek. Pri tem upoštevaj njegovo nosilnost, saj paneli niso ravno peresno lahko. Velja preveriti še dolžino povezovalnih kablov. Dovolj so dolgi za povezavo panelov enega poleg drugega in prekratki, če ju postaviš enega za drugim in pri tem upoštevaš, da prvi ne senči drugega. Tako je vsaj zasnovana omenjena elektrarna. Panela sta dva, ker zagotavlja 600 vatov moči. Če se odločiš za pol toliko, potem je dovolj en sam.
Poleg panelov in konstrukcije je v kompletu še razsmernik, ki enosmerni tok iz celic spremeni v izmenični, ki se pretaka po električni inštalaciji hiše ali stanovanja. Priklop ni posebej težak. Vtič, ki se vije iz razsmernika, vtakneš v najbližjo šuko vtičnico. Takrat se lahko pojavijo težava. Energija celic steče preko vtičnice do porabnikov, ki so na isti fazi. V stanovanju z eno faznim priključkom je torej na voljo vsemu, kar imaš priključeno na omrežje, medtem ko v primeru trifaznega samo napravam na isti fazi. Morebitni višek steče v javno omrežje in do njega nimaš veliko. Naredil si nekaj za narodni blagor, toda s tem si ne moreš kaj dosti pomagati.
Preden se torej odločiš za balkonsko sončno elektrarno, moraš najprej prešteti vedno delujoče naprave in izračunati skupno porabo, ob upoštevanju omejitve pretakanje po eni fazi. Ankerjeva elektrarna z dvema paneloma v optimalnih pogojih zagotavlja približno 600 vatov moči. Slišati je malo, pa vendarle, je hkrati veliko. Če odšteješ klimatsko napravo poleti in toplotno črpalko pozimi, potem je težko, da vse ostale naprave porabijo toliko preko dneva, ko je sonca največ, a pogosto nikogar ni doma. Pri meni se poraba takrat giblje v povprečju okoli 100 vatov, kar bi pomenilo, da gre večina presežka sosedom. V izogib temu velja razmisliti o elektrarni majhne moči, saj zna biti 600 vatov za marsikoga preveč oziroma se sprijazniti z izgubo. Elektrarna tudi ni rešitev za napajanje kritičnih naprav v primeru izpada električne energije. Če razsmernik ni priključen na omrežje in iz njega ne dobi toka, potem ne deluje.
Na vrsti je še, da ugrizneš še v kislo jabolko povrnitve nakupa. Glede na statistične podatke o številu sončnih dni in donose sončnega obsevanja na kvadratni meter površine, bi v optimalnih pogojih 600 vatna elektrarna letno proizvedla 0,69 megavatnih ure. Pri ceni 18 centov za kilovatno uro je torej prihranek na letni ravni dobrih 120 evrov. A samo, če je bila vsa energija porabljanja in niti elektron ni kot presežek stekel v omrežje. Kot vedno je razkorak med teorijo in prakso. V treh mesecih, od sredine junija do sredine septembra, je elektrarna proizvedla 230 kilovatnih ur in mi prihranila dobrih 41 evrov (podrobnejše podatke bom predstavil v naslednjem članku). Če bi šlo tako naprej, bi bil letni prihranek še višji. A ne bo šlo. Julija je elektrarna proizvedla skoraj 80 kilovatnih ur in avgusta samo 10 kilovatnih ur manj, čeprav je bilo več oblačnih dnevov. Postavitev panelov tudi ni najbolj optimalna, saj so popolnoma obsijani samo med 11. in 16. uro. Poletni meseci so najbolj »plodni«, ostali manj, toda moja ocena letnega prihranka se giblje okoli stotaka. Zdaj pa k matematiki. Naložba v balkonsko sončno elektrarno s ceno tisoč evrov se torej povrne v desetih letih. Kar ni preslabo, čeprav bi moralo biti obdobje povrnitve bližje sedmim letom, ker je predvideno jamstvo za razmejevalnik in panele vsaj še enkrat daljša.
Za priklop balkonske sončne elektrarne ne potrebuješ dovoljenja. Dovolj je, da najmanj 14 dni pred predvideno priključitev javiš namero distributerju električne energije, ki ni nujno podjetje, od katerega energijo kupujete in vam pošilja račun. V Ljubljani je pravi naslov na primer Elektro Ljubljana. Prek elektronskega naslova ali običajne pošte pošlješ izpolnjeni obrazec z osnovnimi podatki o naročniku, merilnemu mestu in sončni elektrarni, čemur priložiš še izjavo o skladnosti naprave s standardi ter kopijo navodil za montažo in priključitev. Oboje zagotovi prodajalec. Nato počakaš, da dobiš sporočilo o prejemu in pravilnosti poslanih dokumentov. Ko je birokracija za tabo, ti preostane samo še, da vtič sončne elektrarne priključiš v najbližjo električno vtičnico.
Brez komentarjev