Android Auto: Ličen, pregleden in v Sloveniji komaj uporaben nadomestek infozabavnega sistema

Opomba: To je naš prvotni opis platforme Android Auto iz leta 2016. Znova smo si jo ogledali ob Googlovi uvedbi novega uporabniškega vmesnika poleti 2019, vtise glede prenovljene različice si lahko prebereš v članku Prenovljeni Android Auto včasih nadomešča, včasih pa dodaja.

Pogosto je slišati pritožbe, da so avtomobilski proizvajalci, kar se tiče infozabavne tehnologije najmanj deset let za luno. V tem je priložnost, da se od zadaj ali od strani prikrade v potniško kabino in še kam dlje, prepoznala tudi Silicijeva dolina. In tako sta nastala sistema Android Auto in Carplay, še pred njima pa Mirrorlink. Vse tri smo vzeli pod drobnogled, najprej pa je (po abecedi) na vrsti Android Auto, ki ga razvija Google. Za sistemom Carplay stoji Apple, Mirrorlink pa ima širši nabor podpornikov, a je kljub vsemu v zaostanku z aplikacijami. Pri vseh pa je namen v tem, da telefon v avtu priključimo s kablom (nadejamo se tudi brezžične izvedbe) in zamenjamo tisto, kar je na osrednjem zaslonu. Sledi torej nekaj podrobnosti o vozečem androidu, ki pa me, to lahko povem kar takoj, doslej še ni pretirano navdušil.

Kot prvo – Android Auto uradno še vedno ni na voljo v Sloveniji. Google naše države pač še ni uvrstil med podprte države, mogoče zaradi nepravega jezika za glasovne ukaze. Ne dvomim pa, da jo enkrat bo. Verjetno čez noč in brez kakršnega koli obvestila, kot to storijo po navadi. Zato zaenkrat zaman iščemo aplikacijo s tem imenom v trgovini Play. Nameščena aplikacija je nujna za delovanje te zadeve, zato je do nje treba drugače. Ker avtomobilski android povsem brez težav deluje tudi na slovenskih cestah, samo na telefon ga je treba naložiti. Najlažja možnost je na eni od alternativnih tržnic, denimo Apkpure ali Apkmirror, poiskati namestitveno datoteko (apk) aplikacije Android Auto, jo prenesti na telefon in zagnati namestitev, za kar mora biti, vsaj začasno, omogočeno nameščanje aplikacij iz neznanih virov. Druga varianta je odpreti Googlov račun v kakšni drugi državi. Za komitente banke N26 je ustrezna izbira Nemčija, samo še kakšen VPN je treba zagnati in se začasno prijaviti z nemško številko IP, kot domači naslov pa vnesti eno od ulic v kakšnem od nemških mest. Priložnost za tako odpiranje računa je tudi med potovanjem v tujini, ko je telefon ali računalnik priključen na tamkajšnje omrežje. S tujim računom se potem aplikacija prikaže in jo je mogoče namestiti neposredno iz trgovine. Ko je aplikacija enkrat na telefonu, jo je treba samo zagnati in iti čez začetne potrditve, potem pa je čas za priklop v avtu.

Ta mora platformo Android Auto seveda podpirati – sam sem testiral s tremi avti, Volkswagnovim tiguanom, Fordovim mondeom in Oplovo astro. Po navadi je ta podpora skupaj z možnostima Carplay in Mirrorlink, torej ostalima dvema načinoma “preslikave” telefona na zaslon na armaturni plošči, lahko pa katera od možnosti tudi manjka. Zanimivo je namreč, da skoraj vsi avti, ki imajo to opcijo vključeno, podpirajo Mirrorlink, večina tudi Carplay, Android Auto pa ponekod umanjka. Mogoče tudi zato, ker uradno ni na voljo v vseh državah. Ostala dva sistema ne delata zemljepisnih razlik. Ko uporabnik nekje v izbirnikih avtomobilskega infozabavnega sistema najde možnost Android Auto in klikne nanjo, telefon mora biti seveda povezan, se preseli v drugo okolje na zaslonu, hkrati pa se prekine povezava bluetooth, če je vzpostavljena.

Najprej je treba razjasniti, odpraviti zmotno prepričanje (tudi zaradi takega, nenatančnega oglaševanja), da s tem “prenesemo”, “preslikamo”, “prezrcalimo” telefonski zaslon na tistega v avtu. Kar v resnici vidimo, je Googlovo okolje s tistimi možnostmi, ki so si jih zamislili pri tem podjetju, in tistimi aplikacijami od nameščenih na telefonu, ki podpirajo avtomobilski Android. Vsega skupaj ni ravno veliko. V osnovi so tu trije vsebinski sklopi – zemljevidi (navigacija), glasba in telefonske funkcije.

Zemljevidi so seveda Googlovi (Google maps), druge navigacijske aplikacije, tudi če jih imaš na telefonu, se ne bodo prikazale. To je glede na razvijalca platforme pričakovano in logično. Enako v platformi Carplay delujejo zgolj Apple maps. Vodenje do cilja je dovolj dobro in z lepim prikazom, prednost so ažurni prometni podatki, slabost pa manj vnesenih naslovov oz. točk (POI) kot pri večini namenskih, v avtomobile vgrajenih navigacijskih sistemov. Prometni podatki so seveda na voljo takrat, ko je na telefonu vključen prenos podatkov. V roamingu te težave od poletja naprej, vsaj znotraj EU, ne bi smelo več biti. Tudi iskanje lokacij je drugačno, guglovsko. Je samo iskalna vrstica, ni izbiranja po mestu, naslovu, točkah in tako naprej, kot to še vedno počnemo v drugih navigacijah. Najlažje se je zateči kar k glasovnemu upravljanju, to je, imam občutek, v Googlu tudi zamislili kot glavni način uporabe. Ampak v slovenščini seveda ne deluje. V angleščini pa kar spodobno.

Precej manj kot navigacija mi je všeč glasbena in telefonska ponudba avtomobilskega androida. Že res, da tu lahko pridem do celotnega nabora tega, kar poslušam s telefona. Podprte so aplikacije Google Play Music, Deezer, Pocket casts in Spotify, pa najbrž še kakšna. Tako je omogočen dostop do vse glasbe naložene na telefonu, do naročniške pretočne in do podkastov. Ampak ne na tak način, kot bi si predstavljal. Vse aplikacije dajo nekakšne čudne izbire, nikjer ni klasičnega prikaza pesmi, albumov in izvajalcev, ali pa se da pomikati samo po delčku tega seznama. Zato spet skoraj ne ostane drugega kot narekovanje. Ukaz »play Queen« in mogoče se bo zaslišal Bohemian Rhapsody. Vem, da brskanje po dolgih seznamih odvrača pogled s ceste, pa vseeno mi tak dostop do glasbe, kot ga imam pri Android Autu ni nič kaj povšeči.

Enako je s prikazom imenika, sms-ov in drugih telefonskih možnosti. Marsikateri avti zna prikazati sms, Googlov sistem ga zgolj prebere – v angleščini. Če hočem nekoga poklicati, moram narekovati njegovo ime in upati, da je dovolj angleško, da ga bo sistem prepoznal. In tako naprej. Za večino teh funkcionalnosti je čisto enako dober ali boljši skoraj vsak v avto vgrajen sistem, če se nanj povežem z bluetoothom.

Aplikacijo je mogoče uporabljati tudi na telefonu, če avto nima podpore zanjo. In če je telefon z avtom povezan prek bluetootha, gre zvok v zvočnike, vse skupaj pa se upravlja na telefonovem zaslonu, na katerem je enaka vsebina, kot bi bila na tistem v avtu. Mogoče zanimivo, ampak ni prave dodane vrednosti.

Zato se mi Googlov Android Auto za zdaj ne zdi kakšen velik korak naprej. Ja, vmesnik je všečen, ličen, pregleden. Glasovno upravljanje v osnovi deluje. In na velik zaslon na armaturni plošči dobim najbolj uporabljane in tudi mogoče najboljše zemljevide. Ampak če je v avto vgrajena navigacija, tudi zanje ni velike potrebe. In glede na to, da je avto, ki podpira Android Auto, precej nov in verjetno dobro opremljen, obstaja precej velika možnost, da ima tudi navigacijski sistem. Ljub bi mi bil dostop do vse glasbe na telefonu prek velikega zaslona, ki pa ga je Google tako omejil, da je skoraj neuporaben. Upam na izboljšave v prihodnje, pa tudi na to, da korporacija končno podpre Slovenijo in neha ustvarjati zmedo. Zdaj namreč marsikateri proizvajalec in prodajalec avtov obljublja funkcionalnost, ki je večina kupcev v praksi ne more izkoristiti.