Zakaj pametne in povezane domače naprave niso norma, nekaj čisto običajnega in povsod prisotnega? Avtomatika doma ni nekaj, o čemer bi začeli govoriti šele včeraj. Prisotna je že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, s tem da so bile naprave cenovno drage in temu primerno dosegljive le tistim nekaj odstotkom najbogatejših ljudi. Preden pa tehnologija preide na področje, kateremu rečemo tudi široka potrošnja, morajo uporabniku za zahtevano ceno nuditi prepričljivo vrednost. Pogoj, ki pri napravah pametnega doma pač ni bil izpolnjen.
Izdelovalci naprav zabavne elektronike in gospodinjskih naprav že nekaj časa izdelujejo »tehnološko« izpopolnjene naprave, vendar so te kot osamelci sredi puščave. Ker se naprava enega izdelovalca ne zna pogovarjati z napravo drugega, to v luči uporabnika pomeni, da vse skupaj nima prave uporabniške vrednosti. Vsaj tako velike ne, da bi veliko kupcev prepričalo o nakupih pametnih naprav. Bolj nazorno lahko problem orišemo drugače. Morda nas na prvi pogled celo prepriča pametni hladilnik z aplikacijo za pametni telefon in kamero za vpogled v notranjost, a kaj ko drugega kot gledanja vanj hladilnik ne omogoča. Funkcija, ki se nam zdi zaradi prvega vtisa in radovednosti navdušujoča, se pri uporabi izkaže bolj kot ne za pogojno uporabno.
Uporabniki zunaj enačbe
Izdelovalci oblikujejo povezane naprave tako, da so zanimive na razstavnih prizoriščih, da se lepo bere prospekt o njih, dejansko pa osredotočenost na uporabnika, česar si ta želi, nikoli ni bila njihova prednostna naloga. Saj ne pričakujejo velike prodaje, gre bolj za ustvarjanje ugleda na trgu, da nekaj lahko izdelajo. Do nedavnega si tudi niso belili las z drugo pomembno stvarjo. Kako zapleteno stvar, kar pametna in povezana naprava v svojem bistvu je, poenostaviti in jo narediti enostavno za uporabo. Drugače povedano, podjetja se morajo (in se že) združiti in skupaj spisati pravila, ki se jih bodo vsi potem tudi držali, da pa bodo omogočila, da se bodo naprave brezžično »pogovarjale« med seboj, tudi če ne bodo vse istega izdelovalca, prek omrežij Wi-Fi, Bluetooth, z-wave, ZigBee … Oblikovati morajo neki enovit ekosistem naprav pametnega doma.
Prihodnost pametnih naprav
Kakšna bo po vsem tem prihodnost doma? Lahko pričakujemo, da bo »ljuba nam orhideja« poslala tekstovno sporočilo, medtem ko se bomo sončili pod žgočim grškim soncem, v katerem nam bo zaupala, da je žejna? Mi pa bomo s pritiskom na »tipko« sprostili ventil in od daleč rožici namenili nekaj prepotrebne vode. Slaba primerjava. Zakaj bi se s tem sploh morali mučiti? Ko bo tipalo zaznalo, da roža potrebuje vodo, bo zahtevalo od avtomatike pametnega doma, da jo zalije. To je pravi način razmišljanja v tem primeru. Avtomatizirati vse, v internet pa povezati le tisto, kar je nujno in zahteva človekov poseg.
Strogo tehnično gledano smo sposobni na internet povezati vse, škriplje na področju »kaj potem«. Izdelovalci pametnih naprav za prihodnost obljubljajo veliko. Tako imenovano ambientalno inteligenco, ki bo imela neodvisno sposobnost sprejemanja odločitev. Kot je primer rože ali pa primer, da nam bo pametna kuhinja zjutraj pripravila zdrav zajtrk, ker ve, da smo pred spanjem pojedli nekaj manj zdravega.
Trg naprav pametnega doma je trenutno močno razdrobljen in bo še v prihodnje tak. Analitično podjetje Gartner predvideva, da se bodo v tem razdrobljenem trgu najpozneje do leta 2020 pojavili otoki interoperabilnosti (sposobnosti, da naprave sodelujejo med seboj) okoli nekega izdelovalca in njegovih izdelkov. Celovit pametni dom, ki bo vključeval tudi do 500 povezanih naprav, pa naj ne bi bil realnost pred letom 2022.
Zagotoviti varnost (in zasebnost)
Povezana domača naprava s seboj potegne težavo, kdo jo nadzira. Nekajkrat smo že ugotavljali, da absolutne varnosti v internetu ni, zato tudi ne moremo pričakovati, da bo varna pečica z možnostjo nadzora od daleč. Od tu naše razmišljanje, da nima smisla vseh naprav povezati v internet, temveč le nekatere.
Uveljavljeni načini varovanja na spletu z gesli še zdaleč niso primerni. Še več, gesla so pravzaprav problem. Ne samo da varovanje ne nudi najvišje možne varnosti, gesla si težko zapomnimo in od tod največja mogoča neumnost, eno geslo za vse storitve oziroma v primeru domačih naprav za vse povezane naprave. Symantec je že pred časom preverilo varnost petdesetih najbolj priljubljenih povezanih naprav in ugotovilo, da ne podpirajo vzajemne prijave (prijaviš se na eno in imaš dostop do vseh) ali močnih gesel. To kaže tudi trend, ki je izrazit pri marsikateri napravi novih tehnologij in ga najbolje opisuje skok v bazen, ne da bi preverili, ali je v njem voda. Izdelovalci naredijo napravo, ki omogoča vse mogoče, varnost pa rešujejo, ko in če pride do težav.
Pogovarjajo pa se že o drugačnih načinih varovanja in prepoznave uporabnika, pri čemer se kot najboljša možnost kažejo biometrične tehnologije z močnim varnostnim protokolom za njimi. Eden od teh je varnostni protokol FIDO (Fast IDentity Online), ki omogoča združljivost (interoperabilnost) med napravami za prepoznavo (ultrazvočni skenerji prstnih odtisov, skenerji očesne šarenice ali sistemi prepoznave vzorca govora). Tu ni gesel, uporabnik je prepoznan po svojih unikatnih fizičnih lastnostih.
Umetna inteligenca in strojno učenje
Trdimo, da se o uporabnikih spleta zbira že preveč podatkov, tu pa govorimo o še enem »velikem bratu«. Zbiranje podatkov nikoli ni problem, problem je, kako in zakaj so ti uporabljeni. Če jih uporablja Google za oglaševanje, je nekaj popolnoma drugega, kot če podatke uporablja pametni dom, da se prilagodi potrebam ljudi, podatki pa so varno shranjeni in niso nikomur dosegljivi.
Tipala so že danes sposobna beležiti vse mogoče, ne samo število korakov ali vzorec spanja, temveč tudi razpoloženje. V enačbi pametnega doma poleg tipal, povezanih naprav, zbranih podatkov in umetne inteligence tako nastopi še ena tehnologija – strojno učenje. Zametke že poznamo, uporabljajo jo spletne strani, kot sta Facebook, Netflix, mobilne storitve, kot je Google Now, in povezane naprave, kot je Nest. Ti programi, ki se učijo vedenja uporabnika, pa se bodo morali naučiti odzvati se na zbrane podatke. Tudi najbolj izpopolnjeni programi za predlaganje (na primer Netflixov algoritem za predlaganje filmov), ne glede na to, kako zapleteni se nam zdijo, so v tem pogledu še zelo osnovni. Algoritmi strojnega učenja pametnega doma morajo biti veliko boljši in se na primer na podlagi podatkov termostata, televizorja, tipala svetlobe odločiti, kako zatemniti prostor in prilagoditi temperaturo v njem, ko sistem zazna, da gledamo televizijo ali beremo knjigo. Vse to bi se moralo dogajati na ravni povezanih naprav, ne da bi se človek tega zavedal.
Pametni dom se že dogaja
Skoraj vsi imamo bistveni element pametnega doma – pametni telefon. To pa ni edina pametna naprava v naših domovih. Tu so še zvočniki, na katere lahko priključimo različne naprave, hkrati pa so prek interneta povezani z glasbeno storitvijo, pametne sijalke ali pametni televizor. Ki ga zaradi skrbi za lastno zasebnost nekateri sploh ne povežejo v internet. Teh naprav pa večina ne razume kot elementov pametnega doma.
V prihodnje kupci ne bomo imeli možnosti izbirati med tem, ali bo naprava povezana ali ne. Pametne so najprej postale naprave bele tehnike višjega cenovnega razreda, postopoma pa bo tehnologija prodirala tudi v cenejše modele. Dvakrat se bomo obrnili, pa bomo že navajeni, da je tako. Povezane naprave bodo vplivale na naše vedenje, mi pa bomo že s tem, da jih bomo uporabljali, vplivali na njihov razvoj. Možnost nadgradnje strojno-programske opreme brez pomoči uporabnikov bo podaljšalo čas uporabe in navezanost na izdelovalca, če tega ne bodo zlorabili za pospeševanje prodaje. Vsako leto nova, boljša in zmogljivejša pečica bo kupce prepričala, da staro zavržejo in kupijo novo. Podobno, kot smo danes priča na področju mobilnih naprav in naprav zabavne elektronike. Če zlorabe ne bo, pa bodo nadgradnje omogočile, da se bo robotski sesalec naučil boljše čistiti različne podlage, aparat za kavo pa prilagajati se lokalni trdoti (ali kakovosti) vode. Gospodinjski aparati bodo opremljeni s kamerami, da na primer vidimo, kaj se peče v pečici. Tu pa vidimo, na kakšni ravni so te danes. Še vedno jim moramo mi povedati, kaj pečejo. Hladilnik s kamero že poznamo, vendar ta ne more avtomatizirati kupovanja hrane, če ni sposoben sam prepoznati, kaj hrani in česa je zmanjkalo. Danes hladilnik lahko uporablja Googlovo iskanje fotografij, vedno ko kaj v hladilnik damo ali vzamemo. Vendar traja pet sekund za analizo fotografije in identifikacijo predmeta, kar je veliko preveč, hkrati pa je problematična tudi zanesljivost identifikacije. Tehnologija pa se hitro razvija. Ni več daleč čas, ko nam bo hladilnik na zahtevo poslal seznam stvari, ki mu jih moramo prinesti, ta pa bo natančen.
Stroji ali ljudje
Ko bomo vse bolj odvisni od tehnologije in naprav, se bomo prej ali slej morali vprašati, kdo je gospodar. Stroji ali mi? Odgovor ni težak. Večini se ne ljubi preveč razmišljati o napravi in se ukvarjati z nastavitvami. Nekaterim se niti ure na mikrovalovni pečici ne ljubi nastaviti. Večina si želi čim več enostavnosti in nevidnosti. Napravo prinesem domov, jo priključim, ta pa potem vse naredi sama. Največ, kar še naredimo, so odgovori z besedami da ali ne. To pa pomeni naslednje. Pametni dom prepozna, da vstajamo prej zaradi jutranjega teka, in nas vpraša, ali naj novo jutranjo rutino prilagodi za vse dneve tedna. To je stopnja nadzora, ki si ga želimo, čeprav se pravzaprav le strinjamo ali ne z odločitvijo, ki jo je sprejel stroj. To ni scenarij znanstvenofantastičnega filma z naslovom Stroj ugrabil človeka, temveč prihodnost, ki so jo za nas pripravili izdelovalci takih ali drugačnih naprav. Tudi če bomo zaradi tega postali odvisni od njih in njihovega pravilnega delovanja.
Brez komentarjev