ALTERNATIVNA RESNIČNOST: Kakšen bi bil SVET brez neta?
Marjan Kodelja 26. oktobra 2018 ob 06:13

Če drži znanstvena hipoteza, potem vzporedno z našim svetom obstaja še neskončno mnogo vzporednih svetov, alternativnih resničnosti. Hipoteza še pravi, da alternativna resničnost nastane pri vsaki prelomni odločitvi, kjer imamo eno ali več izbir, vsaka pa lahko spremeni »prihodnost«. Med letoma 1983 in 1984 so odločali o prihodnosti interneta, in če bi se drugače odločili, danes interneta ne bi bilo. Vsaj takega ne, kot ga poznamo.

Ameriška agencija za napredne obrambne raziskave, ki jo poznamo pod kratico DARPA, je tiste čase debelo lagala ameriškemu kongresu glede tega, kdo bo imel dostop do interneta. Pod pretvezo, da bodo lahko mrežo poleg ameriške vojske uporabljali le državno potrjeni raziskovalni programi in ustanove, so prepričali kongresno komisijo. Čeprav je DARPA že tedaj imela vizijo, v kaj bi se »seme« interneta lahko razvilo v naslednjih desetih letih.

Kaj pa, če jim ne bi uspelo prepričati kongresa in bi internet ostal vojaška infrastruktura?

»Dobrodošli v alternativni resničnosti, kjer ni interneta!« Čisto možno je, da bi medmrežne raziskave zastale v neki točki zgodovine in bile vrnjene v položaj laboratorijskih igrač in tehnoloških demonstratorjev. Povpraševanje po široko razvejeni globalni podatkovni komunikaciji je obstajalo, zato so telekomunikacijski operaterji ponujali predinternetne storitve (storitve časovnega deljenja povezav, »time sharing«). Splet pa je odvisen od protokola TCP/IP, ki ga telekomunikacijski operaterji niso sprejeli, dokler niso imeli druge možnosti in medmrežnega povezovanja. Če tega ni, ni spleta, in če ni spleta, potem imamo le male mreže operaterjev z visoko ograjo ograjenimi vrtovi.

Podatkovne mreže v tej resničnosti bi bile v lasti operaterjev in neodvisnih podjetij, ki so v ta prostor stopila nekoliko pozneje, ko je bilo povpraševanje večje. V njem bi imela vsaka mreža svoj lasten protokol izmenjave podatkov, svoj način naslavljanja in sebi lastne programe za dostop do vsebine (mrežne brskalnike). V mreži bi lahko počeli le tisto, kar vam dovolijo, neke vrste ekvivalent elektronski pošti in takojšnjemu sporočanju, vendar le z ljudmi, ki so člani iste mreže. Povezav (prehodov) med mrežami ne bi bilo ali pa bi imele zelo omejeno zmogljivost. Eni ponudniki bi prehode selektivno omogočali, ker bi mislili, da je zaradi njih njihova ponudba atraktivnejša, večji pa ne, ker bi tako zadrževali ljudi pri sebi. Veliko bi bilo enosmernih prehodov, iz katerih bi lahko recimo prenesli sporočila, ničesar pa ne bi mogli oddati oziroma poslati. Posamezniki, ki veliko uporabljajo mreže in potrebujejo dostop do različnih informacij, bi zato morali imeti račune pri več ponudnikih hkrati. Uporabniki tudi ne bi imeli svojih spletnih strani, saj bi bila to dodatna storitev, tisti, ki bi si jo lahko privoščili, pa bi bili pod stalnim nadzorom in ne bi smeli na »svojih« straneh objavljati vsebin, ki niso pogodu operaterju. Tudi te strani bi bile vidne le uporabnikom, ki imajo enak dostopni program, z drugimi besedami, so člani isti mreže. Spletnih iskalnikov pa ni, ker ni potrebe. Mrežni imenik bi bil čisto dovolj.

Prav tako v večini mrež ne bi bilo hiperpovezav, saj za kaj takega operaterji ne bi videli potrebe. Zamisli o hiperpovezavah, do katerih bi se nekaterih dokopali, ne bi padle na plodna tla za svoj razvoj. Kakor še veliko drugih stvari. Zagotovo ne bi bilo proste kode, saj je ta odvisna od poceni komunikaciji med razvijalci, pa tudi Linuxa in neodvisnih pogonov za spletne strani ali bloge ne. Namesto njih bi mreže omogočile neko obliko pisanja dnevnikov ali izdajanja mrežnih publikacij, vendar brez hiperpovezav. Zidovi med mrežami bi zelo omejili število ljudi, ki bi to brali, operater pa bi lahko v celoti nadziral vsebino. Vsaka kršitev pravil uporabe mreže bi bila lahko kaznovana z izklopom iz nje.

In počasi bi tudi tu ekonomska logika naredila svoje. Večji ponudniki bi kupovali manjše, njihove mreže bi integrirali v svoje ali pa jih izrinili s trga. Na koncu bi bilo na svetu manj večjih mrež z zelo omejenimi povezavami med njimi. Namesto več storitev v mreži bi bilo teh vse manj, saj bi operaterji trdili, da se jim ne splača razvijati storitev, ki bi jih plačalo malo uporabnikov.

Zaradi podobnih razlogov ne bi bilo na voljo hitrih podatkovnih povezav, internetnega poka ne bi bilo, zato operaterji ne bi gradili optičnih povezav. Te bi bile v lasti peščice bogatih globalnih podjetij in tudi v teh primerih njihove mreže ne bi bile povezane med seboj. Običajni uporabniki bi se morali zadovoljiti recimo s podatkovnim protokolom X.25 in še vedno bi bilo veliko zvočnih modemov – naprav, ki smo jih že skoraj pozabili. Ker infrastruktura tega ne bi dopuščala, ne bi bilo pametnih telefonov, deljenja datotek, družabnih mrež oziroma vsega, kar smo vajeni imeti na dosegu roke.

Na načelni ravni pa bi tak svet imel tudi nekatere prednosti. Uporabniki ne bi poznali neželenih sporočil (SPAM), hekerji pa bi, namesto da bi kradli identitete, vdirali v spletne strani in razvijali škodljivo kodo, svoj čas namenili pisanju programov za povezave med mrežami. Vsaj dokler operaterji ne bi sklenili, da jih njihovo početje ogroža. Obstajalo pa bi mrežno oglaševanje, ki bi morda bilo še bolj nadležno, saj ne bi bilo alternativnih programov za dostop do omrežja in načinov blokiranja oglasov. Če bi operaterju bilo pomembno, da se oglas vidi, uporabniki ne bi imeli možnosti, da ga preskočimo ali skrijemo. Tudi v tem svetu bi bili ljudje, ki bi poskušali zgraditi bolj odprte javne mreže, vendar ker njihovo početje ne bi bilo pogodu operaterjem, bi ti iskali najrazličnejše načine, kako jim škodovati. Ne bi pa bili izpolnjeni ekonomski in tehnični pogoji, da bi bile njihove sanje sploh izvedljive.

Če interneta ne bi poznali, bi se verjetno sprijaznili s temi mrežami. Z današnje perspektive pa je ta svet nekaj, česar gotovo nočemo. Nič pa ne bi imeli proti njemu operaterji in kakšne »demokratične« države, a to je že druga zgodba.

Naroči se na redna vsakotedenska e-poštna obvestila o novih prispevkih na naši strani.


 

Avtor Marjan Kodelja
mm
Marjan se s tehnološkim novinarstvom ukvarja od leta 1997 in v tem času je videl že mnogo stvari, ki se nikoli niso uveljavile ali pa so imele kratek čas trajanja. Začel je pri računalniški reviji Moj mikro in ter 2000 postal njen urednik. Veliko kasneje je bil urednik naprej tednika Stop in nato še tednika Vklop, trenutno pa kruh služi s pisanjem tehnoloških člankov.
Marjan Kodelja - prispevki
Brez komentarjev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja